Končno sam svoj gospod

Franci, 2. del

»Se spominjam nekega prepira, ko sta se z mamo ruknila in potem tudi stepla. Mama je kar naenkrat potegnila nož in ga usmerila proti njemu. Takrat pa me je očim zgrabil okoli vratu, mi odpel hlače, da so padle na tla. ''Če ne odložiš noža, mu bom odrezal pimpl!'' je zagrozil. Mama kar ni in ni odnehala. Mahala je z nožem in v glavi sem že videl, da se stvari ne bodo dobro končale.«

Medtem ko je očim segel po drugem nožu, ki je ležal na kredenci, sem se mu izmuznil, planil k vratom in stekel po stopnicah navzgor na dvorišče. Ker smo živeli v kleti, sem lahko zunaj, na varnem, opazoval, kaj se je dogajalo v stanovanju. Kmalu je kričanje utihnilo, očim je stopil k mami in jo začel slačiti. Potem sta legla kar na tla in mama je bila čisto mirna, ko je očim skakal po njej. Gledala je proti meni, a ne vem, ali me je videla. To je bilo zelo grozno.

Potem se je rodila sestrica Irma. Mama mi je, ko je šla čez nekaj tednov spet v službo, skoraj vsak dan napisala opravičilo, da sem ''bolan'', da mi ni bilo treba iti v šolo. Bil sem slaboten otrok, a na dojenčka sem pazil podnevi in ponoči, kot bi bil odrasel.

Nekoč sem bil lačen kot volk, kruha pa nobenega. Ne da bi dosti razmišljal, sem začel obračati očetove in mamine žepe v upanju, da bom našel dovolj denarja za vsaj eno žemljo. Res sem ga! Naložil sem sestrico v polomljen voziček (eno od koles je kar naprej odpadalo) in odhitel proti trgovini. Ne bodi vrag! Med vrati trčim v ravnatelja! Ko me je uzrl, se mu je čelo pomračilo. Potegnil me je na stran in jezno vprašal, kako to, da hodim naokoli, če imam hudo pljučnico. Začel sem se tresti kot šiba na vodi. Na srečo je bil dovolj pameten, da je takoj videl, koliko je ura. Spominjam se, da sem se ga nagonsko oklenil in ga v solzah prosil, naj me ne izda. Očima sem se na smrt bal. Če bi izvedel, da sem šel iz stanovanja, bi me ubil.

Čez kakšne tri dni so potrkale na vrata tri ženske. Očim je imel nočno, zato je spal, jaz pa sem v kuhinji hranil sestrico. Ne vem, kaj se je potem dogajalo, ker so me poslali ven. Čez kakšno uro so me poklicali nazaj. Moral sem se sleči do spodnjih hlač, da so fotografirali modrice, ki jih je bilo na mojem telesu polno. Tresel sem se od sramu, sploh ker sem bil zelo ubogo oblečen.

Po tistem dogodku je mama morala pustiti službo. Ostala je doma in pazila na sestrico. Očim je bil besen, in če je le mogel, jo je stisnil ob steno in udarjal po njej. Mene si ni upal, ker me je učiteljica v šoli redno pregledovala.

Nekoč smo morali iti na občino. Očim je šel spredaj, za njim je drobila mama s sestrico v naročju, kakšen meter ali dva zadaj pa sem stopal jaz. V neki sobi nas je pričakala visoka, zelo obilna ženska. Zraven nje sta stali dve dekleti, tri ali štiri leta starejši od mene. Morali smo se pozdraviti, saj sta bili moji izgubljeni sestri, ki ju nisem poznal. Bili sta mi všeč, zlasti ena, saj me je ves čas hotela držati za roko. Mama ju ni pogledala. K sebi je stiskala Irmo, kot bi bila njen edini otrok. Zagrozili so ji, da če ne bo skrbela zame, če bo dovolila, da me očim tepe, me bodo poslali stran, k tej obilni ženski. V glavi je preračunavala, kaj se ji bolj splača. Odločila se je, da me obdrži.

Obiskoval sem šesti ali sedmi razred. Vedno pogosteje smo imeli na obisku miličnike. Pripeljali so se s fičkom, naložili očima in nas pustili same. Naslednji dan jih je šla mama prosit, naj ga izpustijo, ker bomo brez njega umrli od lakote.

Čez nekaj dni je očim ponovno razbijal po stanovanju, natepel je mamo, mene in sestrico pa poslal pred vrata. Mamo so odpeljali v bolnišnico. Pome je prišla tista obilna gospa in me vzela s seboj, sestrico Irmo so odnesli nekam drugam, očima pa so zaprli v ječo.

Pri rejnici Štefki mi ni bilo hudega. Če ji ni bilo kaj prav, je povzdignila glas, da se je slišalo na drugi konec vasi. Sestrici sta bili odličnjakinji. Nista mogli razumeti, da sem zabit kot kanta za smeti. Pomagali sta mi pri nalogah, me spodbujali, da sem si zvečer umil ušesa in obraz. Nikoli poprej se nisem umival. Da bi se kdaj skopal?! Nikoli.

V osmem razredu sem bil potem tudi jaz odličen. Tudi jecljal nisem več. Zaradi hudih zdravstvenih težav – ves čas sem krvavel iz nosu – sem moral konec junija oditi v bolnišnico. Štefka je jokala, ko me je objemala. ''Tega si nisi zaslužil!'' je govorila. Po dveh ali treh temeljitejših pregledih so ugotovili, da sem le slabokrven, da nimam levkemije in da ne bom umrl. Nič ne bi imel proti, tudi če bi, saj so me jeseni ponovno poslali k mami, ker je živela bliže mestu, kjer sem potem obiskoval srednjo šolo.

Mama je medtem postala zasvojena z alkoholom. Ko je bila pijana kot krava, je ležala sredi kuhinje ter me rotila, naj grem po Irmo, ker brez nje ne more živeti. Z veseljem bi ji izpolnil željo, če bi le vedel, kje je. Malo sem jo tudi jaz pogrešal. V šoli mi je, glede na nemogoče razmere doma, še kar dobro šlo. Sošolci so mi rekli Vampir, ker sem bil zaradi slabokrvnosti v obraz bel kot stena. Razrednik pa me je vidno preziral. Ni mu šlo v račun, da sem bil oproščen telovadbe. Nekoč mi je dejal, da bo naredil vse, da bom šel vsaj k vojakom. Pokvarjenec.

Ni mi nerodno, ko ti pripovedujem, v kakšni revščini sva živela z mamo. Hrano sem kupoval z denarjem od štipendije, ona je svoje fičnike zapila. Nisem imel ne mila ne zobne ščetke ne toaletnega papirja. Enkrat samkrat sem si izposodil mamino ščetko iz prašičjih ščetin: na večer maturantskega plesa. Žal pa mi je kljub temu iz več gnilih zob neznosno smrdelo, tako da nobena ni želela z menoj zaplesati.

Vojaščine sem bil oproščen in vsi so mi bili nevoščljivi. Na pošti, kjer sem delal, sem spoznal Eriko. Njena družina je bila zelo verna in tako sem tudi jaz začel hoditi k maši. Njeni so živeli v nemogočih razmerah, saj Erikina mama ni bila gospodinjski tip. Pomagal sem jim na njivi, pri nošenju vode v kuhinjo. Za velike praznike je prišel v farno cerkev spovedovat župnik iz Ljubljane. Kar naenkrat sem videl, da se je pomaknil bliže k rešetki. Čudno je dihal, preden me je vprašal: ''Kaj pa punčke, ali so ti kaj všeč? Bi jih rad božal?'' Ker sem kar otrpnil in se nisem mogel premakniti, je šepetaje nadaljeval, če sem morda tople sorte, pa mi je nerodno povedati. Odprl sem vrata spovednice in pobegnil od njega. Nikoli več nisem šel k spovedi.

Zelo mlad sem se poročil, rodila sta se dva otroka. Če mi ne bi bilo treba skrbeti za mamo, bi se imeli lepo. No, potem pa nam je naredil sramoto očim. Umoril je mamo, in to pred očmi mojega najstarejšega sina. Hudo je bilo, zelo hudo. Takšne izmečke, kot je bil očim, bi morali poslati na električni stol. Ne morem reči drugega.« (Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj -8°

delno oblačno
vlažnost: 91 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-10/4

torek

-7/8

sreda

-3/8

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

PREDAVANJA / Radovljica, 23. januar 2024

Potopisno predavanje: Kostarika

PREDAVANJA / Naklo, 23. januar 2024

Potopisno predavanje: Islandija

PREDAVANJA / Tržič, 24. januar 2024

O sladkorni bolezni

OBVESTILA / Preddvor, Šenčur, Naklo, 24. januar 2024

Telovadba, ustvarjalna delavnica, zdrave navade ...

OBVESTILA / Preddvor, Šenčur, Naklo, 26. januar 2024

Telovadba, ustvarjalna delavnica, zdrave navade ...

GLEDALIŠČE / Predoslje, 26. januar 2024

Komedija zmešnjav

IZLETI / Šenčur, 27. januar 2024

S cvičkom med vinogradi

GLEDALIŠČE / Slovenski Javornik, 27. januar 2024

Jutri začnem

 

 
 

 

 
 
 

V Dražgošah poziv k miru / 11:07, 22. januar

Zgodovinar Premk pravi, da so revolucionarji zmagali v Dražgošah, ker jih Nemci niso ujeli. Njegova izjava v oddaji na Planet TV. Zato v Dra...

V Dražgošah poziv k miru / 10:14, 22. januar

1. Okupacoija je pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast"(Fran) Oktobra 1940 v Zagr...

Na plečih pacientov / 23:27, 21. januar

Samo zdravo konkurenco med javnim in privatnim je treba vzpostaviti, da se borijo za paciente. To je naravna in človeška zakonitost in samo to deluje.

Prava pot do sprave slovenskega naroda izhaja iz ljudi / 23:22, 21. januar

Ob takem medijskem in izobraževalnem enoumju 70% Slovencev nima nobene možnosti vedeti resnice, niti trezno voliti, zato grejo v prepad kot ovce.

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 23:17, 21. januar

Primož, tebi pa sovraštvo do SDS res povzroča halucinacije. Resnica je popolnoma drugačna. SDS je 2020 v MO Kranj predstavila predloge ukrep...

Odgovor / 20:53, 21. januar

Tavčar se je malce bal Nemcev in nasprotoval vojaški akciji na Koroškem. Kot sicer se takrat Ljubljana ni veliko zanimala za meje na Štajers...

V Dražgošah poziv k miru / 19:39, 21. januar

Ponavljam vprašanje: Kaj so oborožene sile nacistične Nemčije počele v Dražgošah leta 1942 ?
Usposabljanje, vojaške vaje ?
Bo šlo?