Domača naloga

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. marec 2019 / 17:21  

Za boljšo šolo (11)

V našem šolskem sistemu je prisotno zelo trdovratno prepričanje, da morajo imeti učenci domačo nalogo. Povsem normalno se nam zdi, da so otroci dolžni po npr. sedmih urah pouka doma še pisati domačo nalogo in se učiti šolsko snov. Dopoldne pri pouku učenci zapisujejo učno snov in naredijo nekaj vaj, popoldne pa sledi učenje in reševanje nalog, da bi učno snov utrdili in si zapomnili čim več podatkov.

Ob takšnem prepričanju in praksi se ogromno učenja pravzaprav odvija doma. Poleg tega v popoldanskem času veliko otrok obiskuje še glasbeno šolo in različne športne dejavnosti. Pravimo, naj se čim več otrok ukvarja s športom, da se bodo vsaj malo razgibali, ko ves čas samo sedijo in jih vozimo do šolskih vrat.

Da bi otroci doma pomagali pri gospodinjskih opravilih in pospravljanju, ni več v modi. Po treningih in drugih popoldanskih dejavnostih jih zvečer čakata še domača naloga in priprava na pouk za naslednji dan. Na ta način je šola postala za veliko otrok celodnevna služba. Če bomo še naprej vztrajali, da morajo biti otroci nujno vključeni v popoldanske zunajšolske aktivnosti, bomo morali temeljito premisliti, kaj storiti z domačo nalogo, če nočemo spodbujati odpora do šole.

Pa še nekaj moramo vedeti – vpliv domače naloge na učno uspešnost se močno precenjuje. To kažejo številne mednarodne raziskave. Zato v nekaterih šolskih sistemih razmišljajo, da bi jo večinoma opustili in se bolj posvetili poučevanju. Tudi slovenska devetletka je tako zamišljena, pa žal v praksi ni nikoli povsem zaživela. Če bi bili učenci v šoli aktivno vključeni v učni proces in bi z različnimi učnimi strategijami sami prišli do znanja, bi se veliko naučili že v šoli in domača naloga ne bi bila več potrebna v tolikšni meri, kot je otrokom naložena sedaj. Ob tako vodenem učnem procesu bi se učenci hkrati naučili, kako se učiti posamezni predmet. Učenci bi se pri pouku učili – učiti se. Sedaj pa se to pričakuje od staršev. Poleg tega je v naši devetletki zamišljeno, da bodo učitelji v učnem načrtu izbirali samo takšne vsebine, ki so za večino učencev zares pomembne in temeljne, in bo tako v šoli ostalo več časa za ponavljanje in utrjevanje učne snovi.

Verjetno se vsi strinjamo, da je prva tri leta, ko se otroci učijo brati in pisati, treba obe veščini vaditi tudi doma. Prav tako v tem obdobju ne bo šlo brez domačega dela in vaje pri učenju osnovnih računskih operacij, npr. učenju poštevanke. Naslednja leta pa bi se razmerje med delom v šoli in učenjem doma moralo večinsko prevesiti na proces učenja v šoli.

Kje so ovire, da se to z devetletko ni zgodilo? Zagotovo je na prvem mestu strah oziroma prepričanje večine učiteljev, da je namen šole še vedno prenos »znanja«, to je predpisane učne snovi, na učence. Zato se učitelji omejujejo predvsem na posredovanje podatkov – teh pa je v učnih načrtih vedno več in učenci naj bi se jih čim več zapomnili.

V naši šoli še vedno prevladuje kopičenje vsebin in podatkov, premalo pozornosti pa se namenja učnemu procesu, v katerem bi učenci z aktivnimi metodami sami prišli do znanja. Čim več bi se učenci naučili v šoli, manj bi bilo domačega dela.

Otroci razumejo, da je domača naloga do neke mere potrebna, da je določene podatke treba ponavljati, dokler si jih ne zapomnimo. Vendar pričakujejo, da bo domača naloga smiselna in premišljena ter nikoli zgolj nadomestilo za pomanjkanje časa v šoli.