In potem je zgrabil nož ...

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. marec 2019 / 17:24  

Franci, 1. del

Franci se je naučil rokovanja z računalnikom šele po petdesetemu letu. Ob okrogli obletnici so ga presenetili bližnji in mu ga kupili. Zraven pa so priložili še bon za računalniški tečaj. Na skrivaj je upal, da bo nabral dovolj denarja za teden dni v toplicah, zato je bil sprva malo razočaran. A se je hitro potolažil, kajti internet mu je odprl pot v širni svet.

»Če ga ne bi imel, ne bi spoznal vas!« mi je rekel, ko sem ga obiskala. Njegova zgodba je ena tistih, ki človeku seže v srce.

»Rodil sem se v letu, ko se je končala druga svetovna vojna, in sicer v neki manjši vasici na Gorenjskem. Mama je imela v času, ko sem prijokal na svet, komaj sedemnajst let. Nikoli mi ni znala povedati, kdo je moj oče. Če sem jo vprašal, je odgovorila, da ''eden od tistih''. S tem je mislila na vojaške horde, ki so se valile skozi vas. Kasneje je rodila še štiri otroke. Vsi smo bili eni veliki reveži. Ker mama ni bila čustveno zrela, da bi skrbela zame, me je prepustila babici. Ta je bila starejša, zgarana ženska, ki je v življenju že veliko prestala. Bil sem ji v veliko breme. Do mene je bila tudi nasilna, saj me je grdo kaznovala za vsako traparijo, ki sem jo storil. Ne spomnim se, da bi me kdaj objela ali mi rekla kakšno lepo besedo. Borba za vsakdanji kruh je bila zelo kruta. Včasih nismo imeli kaj jesti. Spominjam se, kako težko mi je bilo v šoli. Takrat smo nosili malico še od doma: drugi so žulili kruh in jabolko jaz pa sem se pogovarjal s pajki v želodcu.

V hiši nismo imeli ne vode ne elektrike. Ko je babica zakurila v peč, se je iz vseh lukenj kadilo, tako da me je nenehno sililo na kašelj. Deda prav tako, saj je bil hud astmatik. Ker sva spala v istem prostoru, kjer je bila peč, sva vso noč kašljala. Kot kakšno dekle sem moral pomagati pri vseh gospodinjskih opravilih, počutil sem se odveč in v napoto. Če sem hotel jesti, sem moral vedno lepo prositi.

Edino veselje mi je bilo druženje s sosedovim fantom mojih let. Doma so imeli radio in tudi starši so bili bolj vesele narave. Babica pa mi je prepovedala obiske zato, ker so pri njih kadili in so mi potem smrdela oblačila. Če nisem ubogal, sem zvečer klečal – ali na koruzi ali na polenu.

Nekega poletnega dne, ko je že kazalo k nevihti, smo hiteli s pospravljanjem sena. Imel sem osem let. Stekel sem k nekemu drugemu sosedu, ali nam lahko njegovi priskočijo na pomoč. Dež nas je ujel, ko je voz s senom že odpeljal domov, pod streho, midva s sosedom pa sva še grabila zadnje ostanke. Kar naenkrat se mi je približal od zadaj in me porinil k tlom. ''Tole pomoč pri grabljenju boš pa kar ti plačal!'' mi je rekel in si potegnil hlače do kolen. Noge so se mi zašibile od strahu, nisem vedel, kaj naj storim. ''A si že videl, kako si pes liže curo?'' me je opomnil, ko sem se odmikal od njega. Potem me je zagrabil za lase in mi glavo stisnil med noge. Tisti ostudni okus po izločkih in umazaniji se mi je za vse večne čase vtisnil v spomin.

Po tem dogodku nisem bil več pri pravi pameti. Vsaj tako je trdila babica. Ponoči sem se zbujal in kričal. Ded me je nagnal iz hiše. Postlal sem si na ''šupi'', kjer me je bilo sicer na smrt strah, a sem imel svoj mir. Pri pouku sem pogosto zakinkal, težko sem sledil učiteljičini razlagi. Ko sem bil vprašan, sem vse pomešal med seboj. Potem sem nekoč omedlel. Kar spodsekalo me je. Učiteljica, na smrt prestrašena (ravno tisti dan mi je vrgla v glavo kredo, pa se je bala, da me je kaj poškodovala), je poklicala zdravnika. Ker se kar nisem hotel prebuditi, so naročili rešilni avto in me odpeljali v bolnišnico. Tam so ugotovili, da imam v glavi bulo, ki jo bo treba operirati. Ker če je ne bodo, bom umrl. Kaj se je dogajalo po operaciji, se ne spominjam dobro. Dolgo časa sem bil v komi, mislili so že, da se ne bom prebudil. Babica se je bala, da bom ostal ''kripl'' in me bo imela še dodatno na grbi, zato je molila, da bi umrl. A nisem. Po kakšnih treh mesecih sem začel prihajati k sebi, menda so govorili, da je bilo moje okrevanje podobno čudežu. Z menoj je bilo vse, kot je moralo biti, le desna roka je bila precej okorna, prstov nisem mogel ne iztegovati ne krčiti. Sicer so pa z menoj zelo lepo ravnali. Imel sem dobro hrano, sestre so me razvajale, včasih mi je kakšna prinesla tudi skromno darilce. Recimo lesen avto, knjigo, čokolado.

Razred sem seveda moral ponavljati. Učiteljica je bila druga, rada me je imela. Tudi sošolci niso bili zlobni, saj sem se jim zelo smilil, ker sem malo tudi škilil, pa se tega nisem niti zavedal. Oktobra me je po devetih letih obiskala tudi mama. Sploh je nisem več poznal. Spredaj ji je manjkal zob, bila pa je spet noseča. Kot sem razbral iz njenega pogovora z babico, že četrtič. V meni se je prebudila radovednost. Kje so moji bratci ali sestrice? Pa si nisem upal vprašati. Z njo je bil tudi neki moški, ki je zelo grdo gledal. Bil je manjše rasti, zelo čokat, malo plešast, pod nosom pa je imel brke. Bela srajca je bila pod vratom umazana, tudi njegove kosmate roke niso bile najbolj čiste. Mama mi je ukazala, naj pospravim svoje stvari in grem z njo. Potrebovala je nekoga, ki bo pazil na otroka, ko se bo rodil. ''A je tega treba?'' se je še babica postavila zame. Nič ni pomagalo. Sredi šolskega leta sem moral pospraviti svoje skromno imetje v kovček, babici sem stisnil roko in se skupaj z mamo in očimom povzpel na avtobus. Če mi ne bi bilo nerodno, bi se zjokal kot otrok. Hudo mi je bilo, ker se nisem mogel posloviti od učiteljice.

Niti sanjalo se mi ni, da bom prišel z dežja pod kap. Že prvi večer sem bil od očima deležen klofute. Med jokom sem izjecljal, da tega ne sme početi, ker sem imel v glavi operacijo in so zdravniki zabičali, da moram na glavo zelo paziti. Na ves glas se je zasmejal in dejal, da neki ''pezdeti'' v belih haljah njemu ne bodo razlagali, kaj sme in česa ne sme početi.

V stanovanju smo bili sami, četudi sem upal, da bom spoznal obe sestrici. Takrat še nisem vedel, da sta bili v reji in da se doma le redkokdaj oglasita. Rejnica ju ni pustila od sebe, ker so ''vsi'' vedeli, kakšen je očim.

Bil je zelo surov človek. Četudi je bila mama noseča, ni minil dan, da je ne bi pretepel. Kadar je imela srečo, jo je samo klofnil. Tudi mene je učil, da je treba ženske poniževati spredaj in zadaj, drugače postanejo objestne. Se spominjam nekega prepira, ko sta se z mamo ruknila in potem tudi stepla. Mama je kar naenkrat potegnila nož in ga usmerila proti njemu. Takrat pa me je očim zgrabil okoli vratu in mi odpel hlače, da so padle na tla. ''Če ne odložiš noža, mu bom odrezal pimpl!'' je zagrozil. Mama kar ni in ni odnehala. Mahala je z nožem in v glavi sem že videl, da se stvari ne bodo dobro končale.« (Konec prihodnjič)