Sto let slavnega izumitelja

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. marec 2019 / 20:54  

Z razstavo Živeti sanje – stoletnica Petra Florjančiča, ki so jo v Festivalni dvorani na Bledu odprli v torek, so se v Tehniškem muzeju Slovenije ob njegovem visokem jubileju poklonili velikemu izumitelju z Bleda.

»Imel sem največjo srečo na svetu, da sem bil vedno v pravem trenutku na pravem mestu,« svoj pogled na pretekle dogodke, ki so ga pripeljali do slave in bogastva, strne stoletnik Peter Florjančič. Ob njegovem visokem jubileju mu je praznovanje pripravil že blejski župan Janez Fajfar, njegov rojstni dan so zaznamovali tudi v domu starejših v Radovljici, kjer živi zadnjih nekaj let, med drugim je z eno od zaposlenih zaplesal tango. Kot se sam pohvali, je bil namreč vedno dober plesalec. »Bogataši so samo pili viski, jaz pa sem plesal z njihovimi ženami,« se ob tem hudomušno posmeje. Vrhunec praznovanja njegove stoletnice pa prav gotovo predstavlja razstava Živeti sanje, ki so jo pripravili v Tehniškem muzeju Slovenije v sodelovanju z Uradom RS za intelektualno lastnino.

Desetino izumov pripeljal do faze izdelave

Z razstavo, ki si jo bo v preddverju Festivalne dvorane mogoče ogledati do 25. marca, so po besedah vodje projekta v Tehniškem muzeju Slovenije Irene Marušič želeli predstaviti Petra Florjančiča in njegovo delo, povezano z inovatorstvom, ki ga spremlja od rane mladosti. Kot je priznala, je težko strniti stoletno življenjsko pot Petra Florjančiča, ki je bila resnično filmska oziroma pravljična, v eno razstavo, saj bi mu lahko posvetili tudi celoten muzej. Na kratko pa so ga opisali kot pogumnega, radovednega in samosvojega človeka, svetovljana po duši in drznega v dejanjih. Rodil se je 5. marca 1919 na Bledu, kasneje je živel in ustvarjal v številnih krajih po Evropi in ZDA. »V mladih letih je bil športnik, glasbenik in igralec, kasneje avanturist in podjetnik, predvsem pa je bil in ostaja inovator svetovnega formata,« so poudarili ob razstavi in dodali, da se mu med drugim ženske lahko zahvalijo za elegantno pršenje parfuma in enostavno nanašanje laka na nohte, fotografi so mu bili hvaležni za plastične okvirčke za diapozitive, podjetniki pa za stroj za brizganje plastike. Po poklicu je tekstilni tehnik in njegov prvi uspeh je bil povezan prav s statvami. Te so omogočale tkanje tudi invalidom, zato so statve po drugi svetovni vojni doživele velik uspeh, za Florjančiča pa pomenile poklicno in finančno prelomnico. »Njegov opus vključuje številne nenavadne, nevsakdanje in zabavne patente, včasih pa je bil s svojimi idejami celo pred časom. Že leta 1957 si je zamislil avtomobilske zračne blazine, za katere pa tržišče še ni bilo pripravljeno.« Od približno 400 izumov jih je po besedah Irene Marušič kar 43 prišlo do faze izdelave. »To je res svojevrsten dosežek, saj za to potrebuješ srečo, sredstva in prava poznanstva.«

Tako je recimo tudi začetku poslovnega sodelovanja s sorodnikom egipčanskega kralja Faruka, Ilhamijem Husseinom, botrovalo naključje. Z družino je preživljal počitnice v Monte Carlu in njegova dveletna hči se je na plaži spotaknila in Husseina polila z vodo. »Naslednji dan me je povabil k sebi, saj je želel kupiti oziroma posvojiti mojo hčerko,« se v smehu spomni, kako se je začela njuna skupna poslovna pot. »Prav paši Ilhami Husseinu gre zasluga, da sem postal svetovno znani inovator, ker je inovatorstvo razumel in financiral tudi moje napake pri delu,« priznava Florjančič in dodaja, da je kasneje spoznal mnogo slavnih in vplivnih ljudi, od umetnikov, glasbenikov in filmskih igralcev do bogatih industrialcev.

Zamisli mu še ni zmanjkalo

Na razstavi v Festivalni dvorani si je mogoče ogledati nekatere izdelke in del bogate dokumentacije, ki se nanaša na posamezne izume. V množici patentov so v ospredje postavili razpršilec za parfumsko stekleničko, ki je tesno povezan predvsem z razvojem plastičnih mas. »Parfum namreč vsebuje številne jedke snovi, zato je šele razvoj posebne plastične mase omogočil dolgoročno uporabnost razpršilca,« pojasnjujejo ob razstavi in dodajajo, da je razvoj stekleničke z razpršilcem trajal kar dve leti, saj je mehanizem navkljub preprostemu videzu precej zapleten. Sestavljen je iz kar 18 različnih sestavnih delov. »Čas 20. stoletja bi lahko označili tudi kot obdobje plastike. Plastični izdelki so zapolnili vse pore življenja. Florjančič je znal to dobro izkoristiti in patentiral celo množico izdelkov za vsakdanjo uporabo.« Ob tem pripravljavci razstave poudarjajo, da pri delu izumitelja ni pomemben le končni izdelek, zanj je treba izdelati tudi orodja in stroje, ki šele omogočijo množično proizvodnjo in določajo izumu dejansko vrednost. Kljub temu da praznuje že stoti rojstni dan, mu še vedno ni zmanjkalo zamisli, ki jih uresničuje s svojimi sodelavci, saj kot pravi, bo počival šele na pokopališču. Vrsto let ga je pri njegovem delu spremljala hči Marion, ki je sodelovala tudi pri postavljanju razstave na Bledu. Poudarila je, da je bila na očeta vedno zelo ponosna. »Zelo so mi všeč njegovi izumi in vedno me je zanimalo, kako so se uresničevali,« je razložila in dodala, da jo je s ponosom navdajalo zlasti dejstvo, da je za svoje izdelke izdelal tudi stroje, čeprav po izobrazbi ni bil inženir. Ob tem je še poudarila, da so k njegovemu uspehu veliko pripomogli tudi prijatelji, ki so verjeli vanj in mu dajali moč za naprej. »Na to včasih kar pozabi,« se posmeje.

Mladi se lahko od njega veliko naučijo

Z razstavo na Bledu zaključujejo tudi projekt ICYDK: Če slučajno še ne veš, ki ga je v zadnjem letu izvajal Tehniški muzej Slovenije s partnerji in s finančno podporo Evropskega urada za intelektualno lastnino. Z njim so želeli med mladimi promovirati intelektualno lastnino, in čeprav je Florjančič dopolnil že sto let, je bil pri tem projektu kljub temu njihova prva izbira, je poudarila Irena Marušič. Imel je zelo pestro življenje, zato se po njenem prepričanju od njega mladi lahko veliko naučijo. »V šoli ni blestel, staršem je s svojimi vragolijami, v katerih pa je bilo že mogoče zaslediti zametke inovatorstva, povzročal ogromno preglavic.« Da bi ubežal vpoklicu v nemško vojsko, je z Bleda leta 1943 brez dokumentov prebegnil čez Alpe v Švico, kjer je potem nekaj časa bival v begunskem taborišču. Ker je mami obljubil, da bo prišel umret na Bled, se je pred petnajstimi leti vrnil. Ob tem pa se je spomnil tudi na anekdoto s stričevim butlerjem Alijem, ki mu je pred mnogimi leti iz kavne usedline prerokoval, da bo živel toliko let, kolikor je stopnic na Blejskem otoku, torej 99. »Očitno sem imel tudi pri tem srečo, saj so pod vodo našli še eno,« se široko nasmeje in šaljivo doda, da si je nekaj »rezerve« zagotovil še z zvonom želja v cerkvici na Blejskem otoku.