Bosna danes

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Jesenice / sreda, 6. marec 2019 / 14:50  

Teden dni smo preživeli v Bosni in Hercegovini. Poznamo njene prebivalce, ki delajo v Sloveniji. Starejša generacija se spomni nekdanje republike, olimpijskih iger leta 1984, danes pa predstavlja Bosna sinonim za Sarajevo z Baščaršijo, za odlično okusno balkansko hrano in za dokaj nizke cene, še posebno izven glavnega mesta in izven turističnih središč. Ljudje so zelo prijazni. V zadnjih dveh letih smo Slovenci okupirali Jahorino, ki je postala moderno smučarsko središče.

Če hodimo z odprtimi očmi po deželi, bomo hitro opazili, kako zelo se je ustavil čas v tej deželi. Ko pa se pogovarjamo z ljudmi, nam brez vedenja o vojni takoj postane jasno, da je šlo nekaj zelo narobe. Včasih je bilo v Bosni kar nekaj odlične industrije, danes je večina te propadle. Nekaj je je propadlo zaradi nekonkurenčnosti, nekaj zaradi vojne. Posledice vojne se vidijo na vsakem koraku – tudi na Jahorini je še vedno uničen najlepši hotel. V Bosni ni veliko tujih investicij, ni dovolj tovarn, ki bi zagotavljale delovna mesta. Ljudje izven glavnega mesta živijo zelo skromno. Infrastruktura je uničena oziroma se ne razvija, ker država, občine preprosto nimajo denarja. Trgovine so manj urejene, pločniki pogosto poškodovani, nevzdrževani, zdi se, da jih nesnaga moti precej manj kot nas … ali pa lahko preprosto zapišemo, da je kultura bivanja in vsakdanjika pač drugačna kot v Sloveniji. No, saj tudi zato je čar obiskati drugo deželo. Morda lahko na kratko zapišemo, da kar jim je socializem zgradil, jim je vojna podrla. Zdi pa se mi, da so še mnogo hujši problem mednacionalne napetosti v Bosni in Hercegovini. Dežela ima tri entitete, tri dele, ki se strogo ločijo po narodu in veri. Nesodelovanje jim bo verjetno onemogočilo skok v bolj svetlo prihodnost. Nacionalizmi in različne ideologije poskrbijo zase in za ozek krog ljudi, večina ljudi želi le normalno živeti. To nelogično zmešnjavo v Bosni je težko ocenjevati iz tuje dežele.

Vedno navežem stik z domačini. Tudi tokrat sem ga. Pogovarjal sem se z nekaj starejšimi moškimi. Vsi brez izjeme so rekli, kako velika bedarija je bila vojna. Da jih je pahnila za trideset let nazaj, da je veliko ljudi popolnoma brez pomena izgubilo svoja življenja, družine so ostale brez očetov, sinov, prijateljev, da so jim porinili v roke puške in niso imeli izbire. Ali puška ali on. Da so se borili za cilje, ki so jih postavili tisti, ki so se nato z vojsko okoristili. Starejši gospod mi pove, da si ni mogel predstavljati, na kaj vse se je moral privaditi. Ko govorijo o vojski, upočasnijo govor, postanejo otožni, žalostni, zakaj se jim je to moralo zgoditi, radi govorijo, povedo, kje so še mine … Sedaj pa je nov čas in morajo preživeti.

Bodimo veseli, da živimo v Sloveniji, kjer imamo veliko dobrih podjetij, kjer nam država in občine skrbijo za skupne dobrine. Ne tarnajmo. Sodelujmo in ustvarjajmo.