Ljudem nastavlja ogledalo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 26. februar 2019 / 10:45  

V Mestni galeriji Ljubljana je na ogled retrospektivna razstava stripa Iztoka Sitarja z naslovom Pod rdečo zvezdo. V osmih sobah razstavlja osem mojstrovin angažiranega stripa.

Ljubljana – Stripovski avtorji niso ravno pogosti razstavljavci v večjih eminentnejših galerijah, še redkeje se zgodi, da se imajo priložnost predstaviti na pregledni razstavi, ki običajno obsega celoten avtorski opus posameznega avtorja. Doslej sta pregledni razstavi doživela le Prešernov nagrajenec Miki Muster in nagrajenec Prešernovega sklada Tomaž Lavrič. Z obsežno pregledno razstavo z naslovom Pod rdečo zvezdo, ki je od konca januarja pa do 24. marca na ogled v dveh nadstropjih Mestne galerije Ljubljana, se jima pridružuje tudi Iztok Sitar, stripovski ustvarjalec, ilustrator in karikaturist z več kot 35-letnim avtorskim opusom, ob tem pa tudi publicist in pronicljiv ter kritičen zapisovalec stripovskega ustvarjanja pri nas. »Seveda sem bil vesel povabila kustosa Sarivala Sosiča. Približno pol leta sem pripravljal originalne stripovske table in bibliografijo stripovskega ustvarjanja. Odločil sem se, da predstavim svoje angažirane stripovske albume, ki me na neki način tudi najbolj odražajo kot avtorja. Gre za osem albumov, ki sem jih razstavil, ne vem, ali gre za naključje ali ne, v prav toliko sob, ki so na voljo v obeh nadstropjih galerije. V vsaki sobi je torej predstavljen en album,« potem ko vstopiva v Mestno galerijo streljaj od ljubljanskega Rotovža, pove Iztok Sitar, ki je doslej sicer podpisal 15 stripovskih albumov, ob angažiranih tudi take s humoristično, družinsko, najstniško in otroško vsebino. Precej stripov je seveda še v predalu in čaka na boljše čase.

»Pod rdečo zvezdo zato, ker ta zame predstavlja svobodo, tovarištvo, solidarnost in predvsem strpnost do drugače mislečih, česar nam sedaj najbolj manjka,« Sitar razmišlja o naslovu razstave, na kateri razstavlja stripovske albume: Sperma in kri (1990), Ženska, ki se ljubi z mačkom (1998), Črni možje, bele kosti (1999), 4000 (2001), Zgodba o Bogu (2004), Glave (2006), Dnevnik Ane Tank (2008) in Čudaki ljubijo drugače (2014).

Kri in sperma

Le kdo bi bil boljši vodič po razstavi kot avtor sam? Začneva tam, kjer se vse začne, z albumskim prvencem Sperma in kri. Mnogi umetniki po tistem, ko so postali prepoznavni, neradi govorijo o svojih zgodnjih delih. Iztok je svoj prvi album – risal in v literarnih revijah je sicer objavljal že več let pred tem – postavil na začetek razstave. Upravičeno. »Album sem izdal v samozaložbi, saj ga zaradi delikatne tematike erotike in specifične risbe nobena založba ni želela sprejeti v svoj program,« se spominja mojster stripa. Strip dejansko bolj spominja na grafično mapo, saj gre za zelo kontrastne črno-bele risbe s šrafurami, ki delujejo kot grafična tehnika lesoreza ali linoreza, besedila skorajda ni. »Najprej sem strip nesel na Mladino, pa mi je takratni urednik Ivo Štandeker dejal, da bi težko na dveh revialnih straneh objavil štiri slike, v katerih se nič ne zgodi. »Šestinštirideset strani tega stripa sem risal tri leta, danes bi za to porabil šest mesecev. Nanj sem zelo ponosen in je še danes eden mojih najljubših in je hkrati edini, ki je risan na ta način s tušem. V prodajo ga ni vzela nobena knjigarna, ne glede na to, da sem imel dopis z ministrstva za kulturo, da se kljub erotični vsebini lahko prodaja. Vzeli so ga v Trubarjevem antikvariatu in v nekem ''sex shopu'' na koncu stare Ljubljane. Prodal sem bolj malo, v glavnem sem jih podaril prijateljem.« Razstavljen je izbor originalnih tabel, približno tretjina stripa.

Ker je bil prvi strip bolj hermetičen, se je v devetdesetih letih, ko je bil dve leti in pol tudi karikaturist v takrat na novo obujenem časopisu Slovenec, začel je risati pasična stripa Bučmanovi za Dnevnik in Jako Pokoro, ki ga še danes riše za naš Gorenjski glas. Seveda je ob tem risal tudi »za svojo dušo«, kot bi se reklo. Nastal je nov album.

Ženska, ki se ljubi z mačkom.

»Album sestavlja pet samostojnih stripov, katerih skupni junak je mačka,« pove moj vodič po razstavi in pri tem ugotavlja, da ima bržkone rad mačke. V vseh petih zgodbah je prisotna preobrazba. Mačka je skrivnostno brezspolno bitje, ki se lahko spremeni v žensko ali v moškega, odvisno od želje glavnega junaka. Na primer: Dekle pusti fanta in ji ostane le maček, ki se na njeno željo po potrebi preobrazi v novega ljubimca. Bivši v navalu ljubosumnosti vrže mačka skozi okno bloka in tako pokonča ljubimca. Zgodbe je Sitar običjano objavljal v revijah, kot so Mentor, Stripburger, kasneje tudi v Mladini. Na razstavi so na ogled in v branje tri zgodbe, zato si velja za obisk galerije vzeti nekaj več časa.

Zgodba o Bogu

V tretji sobi sledi strip o stvarniku. »Kritiki pravijo, da je to moj najbolje narisani strip,« je po stripovsko samoironičen sogovornik. Strip ima namreč samo eno tablo s šestimi kvadrati in šestdeset praznih strani. »S stripom sem želel pokazati to, kar je Richard Dawkins napisal na štiristo gostobesednih straneh v knjigi Bog kot zabloda. Kritiki so pisali različne interpretacije, kaj sem mislil s tem.« Obiskovalcu in »bralcu« prepuščamo lastno interpretacijo, vrhunski hrvaški stripovski avtor in kritik Darko Macan pa je med drugim zapisal, da je zgodba konceptualno brilijantna, izvedbeno popolna, filozofsko maestralna. Strip ni bil v prosti prodaji, od petsto izvodov pa avtorju ni ostal niti eden.

4000

Utopičnega romana 4000 poljanskega rojaka Ivana Tavčarja se je lotil ob 150. obletnici njegovega rojstva in ob desetletnici samostojne Slovenije. Na prvi tabli – kot rečeno, so vse predstavljene risbe na razstavi originalne – se srečamo z Rupertom Komarjem, ki ga Tavčarjev roman ne pozna. »Želel sem narisati strip po romanu, a je bil ta za strip preveč dolgočasen, zato sem pripravil lasten scenarij. Rupert se iz dvajsetega stoletja preseli v leto 4000. Takrat bo Slovenija povsem drugačna, precej nazadnjaška, Slovenci se bomo delili na mutante, to bodo čistokrvni Slovenci, ki jih bo zelo malo in ne bodo več podobni človeku, in na mešance, ki bodo normalni, a nimajo nobenega vpliva v družbi. Seveda bo na oblasti le ena stranka,« pojasnjuje Iztok Sitar in s tem, da v nekatere stripe kot enega glavnih junakov vključuje tudi sebe, v zgodbah potrjuje avtobiografske elemente.

Črni možje, bele kosti

Če je v 4000 avtor pod drobnogled vzel celotno slovensko predvsem konservativno politiko, pa se v stripu z naslovom Črni možje, bele kosti loteva poti in stranpoti katoliške cerkve. Tudi tistih tem, ki so prav ta čas, torej dvajset let po Sitarjevem albumu, spet aktualne. »Menda prav ta soba med obiskovalci žanje največ zanimanja. Bržkone tudi zato, ker je album ta čas najbrž še bolj aktualen, kot je bil takrat, ko sem ga narisal. Mogoče ima za to zasluge tudi aktualni papež, ki je v smislu predrugačenja cerkve zelo liberalen,« razmišlja avtor, ki se loteva tudi novodobnih želja po lustraciji – in to v stripu primerja z lovom na čarovnice. V stripu vzpostavi sodno dvorano, ki se ne razlikuje kaj dosti od tiste v srednjem veku. V eni od zgodb, menda resničnih iz Poljanske doline, se loteva tudi načina za pridobivanje cerkvenega premoženja ...

Ugotavljam, da je aktualno družbeno okolje v Sloveniji striparju precej hvaležna tema. »Že prej v Jugoslaviji ni manjkalo tem, ki se jih je bilo mogoče na zanimiv način lotiti v stripu, lahko rečem, da jih je v Sloveniji še toliko več.«

Glave

Kot je povedal risar, se je pri albumu z naslovom Glave držal nasveta Frana Levstika, ki je v Popotovanju od Litije do Čateža mlajšim kolegom svetoval: »Pišite tako, da se bo Slovenec videl kot v ogledalu.« Skozi petdeset enostranskih zgodb Slovenca postavi pred ogledalo. »V ogledalu se zrcalijo različne oblike nestrpnosti v slovenski družbi – od nacionalizma, šovinizma, homofobije do nestrpnosti do drugače mislečih, manjšin, žensk …« pojasnjuje Sitar. »Ena zanimivosti stripa je, da se prav v vsaki zgodbi v ozadju pojavi lik, ki v naslednji postane glavni junak. Vse do zadnjega, ki ponudi junaka prvemu stripu. Album tako lahko odpreš na kateri koli strani, pa nisi ničesar zamudil.« Kot da se strip in značaji »glav« vrtijo v krogu. Menda v »glavah« nastopajo tudi Iztokovi prijatelji in znanci, seveda pa so situacije, v katerih se znajdejo, fiktivne.

Dnevnik Ane Tank

Zgodba, ki jo v stripu s tem naslovom opisuje Sitar, je resnična, kot je resnična oseba, njegova prijateljica, ki je bila nekoč odvisnica od heroina. Ko mu je razlagala svojo življenjsko zgodbo, jo je videl kot zgodbo za strip. To je njegov prvi strip, ki je tudi v barvah. Pred desetimi leti se je moral zaradi časopisnih stripov prilagajati na barve, zato je z njimi začel delati tudi stripe, ki jih je risal na lastno pobudo. »Zdaj najprej naredim scenarij, sledi zgodbopis (story board), potem strip izrišem s svinčnikom na papir, sledi risba s tušem, senčenje in nazadnje sledi barvanje. Akvarel, to je zame čista poezija.«

Za strip Dnevnik Ane Tank je prejel nagrado zlata hruška, preveden je bil v srbski in angleški jezik, album Glave, o katerem pišemo v prejšnjem odstavku, pa je doživel celo prevod v švedski jezik. Če je prva leta albume izdajal v samozaložbi, jih je kasneje v založbi Forum Ljubljana in UMCO. Bližava se zadnji sobi, v kateri so njegovi najnovejši stripi.

Čudaki ljubijo drugače

»V albumu so zgodbe, ki so mi najbolj simpatične in jih rad rišem. Gre za kratke zgodbe, dolge od osem do dvajset strani, spodbude zanje pa dobivam iz domačega okolja Poljanske doline. Že Tavčar je pisal, da je za vaškimi posebneži tekala otročad in jih zasmehovala ... Taki posebneži so moji stripovski junaki.« To so njegovi sokrajani, vrstniki iz šole, vse zgodbe pa so seveda izmišljene. V albumu je deset zgodb, na razstavi si jih v celoti lahko preberete pet. Piše in riše o starejšem moškem, ki si želi najstnice, ta pa ga – ravno nasprotno kot v Cvetju v jeseni – odkloni, češ starca pa že ne bo vzela. Zanimajo ga teme o alkoholizmu, nasilju nad ženskami in podobno. Tudi o ciganih, ki so včasih po dolini zbirali staro železo, njihove žene pa so prerokovale. Slednji še ni bil objavljen prav tako tudi nekaj prihodnjih, ki jih ima Iztok Sitar v predalu ali v delu. Trenutno riše strip po skladbi Partizan raperja Darka Nikolovskega, ki bo izšel 9. maja v počastitev konca druge svetovne vojne. V Mestni galeriji bo 14. marca ob 17. uri okrogla miza o angažiranem stripu, na kateri bodo poleg avtorja sodelovali še Izar Lunaček, Damijan Stepančič in Sarival Sosič. Sicer pa ima Iztok Sitar še nekaj odličnih stripovskih angažmajev za deveto in nekaj nadaljnjih sob.