Domačiji vdahnili novo življenje

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. februar 2019 / 20:56  

Ob zaključku evropskega leta kulturne dediščine so v okviru Šole prenove prvič podelili priznanja lastnikom objektov kulturne dediščine za uspešno in kakovostno izvedeno prenovo. Med dobitniki priznanj je tudi Slavica Peternel, lastnica Vrbanove domačije iz Brodov v Poljanski dolini.

»Ob začetku del so vsi samo zmigovali z glavo, mislili so, da se mi je čisto 'skisalo'. Zato so zdaj še toliko bolj navdušeni, ko so videli, kaj je nastalo,« z velikim zadovoljnim nasmehom na obrazu začne pripovedovati zgodbo o obnovi hiše Slavica Peternel, čeprav prizna, da se verjetno tudi sama ne bi lotila tega, če bi se zavedela, kaj jo čaka. »Vedela sem, da bo prenova precejšen zalogaj, a si nisem predstavljala, kako zahtevna bo v resnici. V tako stari hiši vedno znova naletiš na presenečenja.« Zdaj je izredno vesela, da je zbrala toliko poguma in se lotila obnove, saj si je od nekdaj želela živeti v taki hiši, je pojasnila. V hiši po njenih besedah vlada posebna energija, v čemer ji je pritrdil tudi njen mož Marjan Peternel. »Tu se počutim kot lord,« se je široko nasmehnil.

Mogočna domačija na robu vasi Brode je začela nastajati v 16. stoletju, saj je priimek Vodnik, ki je povezan s to domačijo in je tudi dekliški priimek sedanje lastnice, omenjen že v urbariju iz leta 1560. »Kot predvidevajo, je takrat na tem mestu stala zidana kašča, ob njej pa lesena hiša,« je razložila Slavica Peternel in dodala, da so domačijo vse do sredine 19. stoletja širili in posodabljali ter jo tako danes sestavljajo nadstropna zidana hiša, kašča, kozolec in sušilnica za sadje, velik hlev pa so pred devetimi leti zaradi dotrajanosti morali porušiti. Leta 1991 so hišo, ki jo krasita tudi freski sv. Florjana in Marije z Jezusom, razglasili za kulturni spomenik. Slavica Peternel jo je podedovala po svojem očetu in se leta 2014 odločila za njeno celostno prenovo. »Začeli smo pri strehi, ki je že zamakala, potem je prišla na vrsto obnova ometov tako na zunanji kot notranji strani ter obnova tal, saj je bila ponekod spodaj še zemlja. Na novo smo uredili vso napeljavo in postavili sanitarije, ki jih prej sploh ni bilo v hiši.« Razporeditev prostorov v pritličju, ki je tačas edino naseljeno, je ostala nespremenjena, nekaterim so spremenili le namembnost. Ena od kašč je tako postala kopalnica, druga spalnica, nekdanja veža je postala delovna soba, črna kuhinja z obokom in kuriščem pa veža. »V črni kuhinji smo ohranili tudi originalen sajast strop, saj je bila moja želja, da se čim več stvari ohrani v prvotni obliki.« Prostorna 'hiša' še naprej ostaja glavni hišni prostor, nekdanja prizidana kamra s porušenim stropom pa je postala kuhinja z galerijo. V nadstropju, ki še ni izdelano, sta predvideni dve samostojni bivalni enoti. »Mogoče bo za katerega od mojih vnukov, saj je že peti na poti,« je pojasnila Slavica Peternel.

Domačiji so svoj pečat vtisnile številne generacije njenih prednikov, zato se je spomin nanje trudila ohraniti tudi z restavriranjem predmetov, ki jih je našla v hiši, od omar in lesenih skrinj do okenskih mrež in vhodnih vrat, ki so sicer z notranje strani zdaj zazidana, saj so vhod premaknili na drugo stran hiše. Osrednji prostor oziroma hišo, kot so mu rekli nekoč, krasi tudi ogromna krušna peč. Vse to je dopolnila s starinskimi predmeti, ki jih je vneto zbirala že v preteklih letih. »Kot zgodovinarka in geografinja sem imela vedno poseben odnos do naše dediščine. Včasih sem stare predmete poskušala čim bolj nevpadljivo umestiti med nove, zdaj pa nove med stare,« se posmeje ob pogledu na nov šivalni stroj na stari šivalni mizi. Posebno ponosna je tudi na nedokončan vezen prt svoje tete, iz katerega so nastale zavesice v kopalnici. »Ob prenovi sem namreč želela v čim večji meri vključiti tudi svoje prednike,« je poudarila Slavica Peternel in dodala, da je nekaj teh starih predmetov razstavila v veži, kjer je tako nastal neke vrste mali muzej. Vrata hiše je namreč pripravljena na široko odpreti tudi obiskovalcem, saj se ji zdi škoda, da te dediščine ne bi delila tudi z drugimi.

V veličastno delo pri prenovi domačije je po njenih ocenah vložila okrog dvesto tisoč evrov, pri čemer je nekaj sredstev prispevala tudi občina. Vrbanova domačija je zdaj z obnovljeno kaščo in kozolcem primer, kako se lahko podedovana stavbna dediščina, že skoraj obsojena na propad, ponovno razcveti in postane dom za prihodnost novim rodovom, so poudarili v Šoli prenove.