Kam je izginil otrok

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 23. februar 2019 / 18:33  

Zgodba, o kateri se je tudi šepetalo, 1. del

Nekatere zgodbe se človeka zelo dotaknejo. In ena takšnih je tudi Elina. Bila je edinka. Oče se je že bližal šestdesetemu, ko se je rodila. Mama je bila za več kot polovico mlajša. Živeli so v ogromnem meščanskem stanovanju z visokimi stropi in lestenci, ki so stali celo premoženje. Tudi umetniške slike na steni so pričale, da so imeli lastniki, po katerih je oče po vojni »podedoval« stanovanje, precej pod palcem.

»Bila sem še otrok, ne vem, morda sem bila stara osem ali devet let. Mama je vztrajala, da se tudi v naše stanovanje napelje centralna kurjava. Oče je bil zelo proti, saj je oboževal sedenje pred kaminom, v katerem je plapolal ogenj. Potem so nekega dne prišli delavci. Prejšnji dan je naša služkinja čez pohištvo razpotegnila rjuhe, preproge pa je zvila v omote in jih prevezala z vrvicami. O, kakšno veselje mi je bilo skakati čeznje! A ker oče ni prenesel hrupa, sem morala hitro odnehati. Mama je bila ves čas nekje v bližini, da ne bi kdo česa ukradel. Potem pa smo na lepem zaslišali kričanje. Delavci so slučajno prebili steno, za katero je bila še ena soba. Zanjo nismo vedeli. Bilo je kar malo grozljivo, ko je zazevala velika luknja. Oče je, potem ko je druge napodil stran, stopil skoznjo. Samo jaz sem mu sledila. Morda zato, ker ga je bilo malo strah, pa me ni opazil. V sobi je bilo veliko škatel, ki so bile zložene druga na drugo. Zakrivale so tudi manjšo posteljo, preko katere je bila položena poročna obleka. V škatlah so bile shranjene številne dragocenosti. Danes jih imamo v trezorju na banki. Oče je menil, da so jih v skrito sobo spravili prejšnji lastniki, ker so se bali, da bi jih med vojno izropali vojaki. Soba je ostala še naprej skrita, prehod vanjo smo obzidali ter ga skrili za omaro. Nekaj papirjev, listin, različnih dokumentov in fotografij pa je oče potem več večerov zapored kuril v kaminu. Kaj točno so ti papirji predstavljali, ne vem in ne bom nikoli izvedela. Dvomim, da je kakšno skrivnost, ki jo je v njih našel, zaupal mami. Pa četudi bi jo, mama ni bila te sorte, da bi jo skrivnosti zanimale. Vse so ji šle skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven.

Rodila sem se leta 1968. Iz otroštva se najraje spominjam voženj z avtomobilom. Imel je premično streho, in ko smo ''drveli'' osemdeset na uro po cesti proti Kranju, nam je veter mršil lase. Pogled na bližnje gore, ki so se kopale v soncu, se mi je za vedno vtisnil v spomin. Včasih sem si nadela očala, ki so jih očetu prinesli njegovi poslovni partnerji. Oče je med vožnjo prepeval partizanske pesmi, mama pa je razmišljala, v kateri gostilni se bomo ustavili na kosilu in kaj bomo jedli.

Oče mi je izpolnil vsako še tako majhno željo, da je le imel mir pred menoj. Igrač sem imela, kolikor hočeš. Šolske potrebščine so bile prinesene iz Nemčije ali Italije. Vse je bilo najboljše. Imela sem veliko prijateljic, ki so me pogosto tudi obiskovale. Žal smo se lahko igrale le v sobi, ki smo jo poimenovali ''prva''. Bila je skromneje opremljena, to pa zato, da ne bi kdo mislil, da imamo vsega preveč. Zmeraj smo pojedle celo škatlo belgijskih maslenih piškotov. Vem, da so si jih prijateljice na skrivaj tlačile tudi v žepe, a sem se pretvarjala, kot da tega ne vidim.

Imela sem vsega dovolj, le ljubezni ne. Oče je bil že prestar, da bi mi jo dajal. Pa še njegove politične funkcije so bile takšne, da ga nikoli ni bilo doma. Z mamo se nista prepirala, le narazen, v različnih prostorih v stanovanju sta živela. Mama je bila po poklicu tajnica, dobivala je plačo, a v službo ni nikoli hodila. Ko sem bila stara dvanajst let, smo se za tri leta preselili v tujino. Tam sem obiskovala zasebno šolo, hodili smo v gledališča, muzeje, starši so se družili s pomembnimi ljudmi. Že po enem letu sem tekoče govorila francosko in angleško. Zoran, ki mi je pomagal pri matematiki, se je zelo navezal na mojo mamo. Morda celo preveč, če sklepam po zmerjanju, ki ga je bila deležna od očeta.

Pravljica, v kateri sem živela, se je z vrnitvijo v domače kraje počasi končala. Oče se je želel od mame ločiti, a mu to ni uspelo. Prišli so nekateri njegovi prijatelji še iz vojnih časov in so ga prepričali, da se to ne spodobi. Kljub temu da sem sedela v najbolj oddaljeni sobi, v prvi sobi, in igrala klavir, sem slišala njihove povzdignjene glasove.

Jeseni sem se vpisala na gimnazijo, četudi zadnjega osnovnošolskega spričevala nisem imela. V tujini je bil šolski sistem pač malo drugačen. Hrepenela sem po mamini ljubezni, a se ni zmenila zame. Iskala sem jo drugje, med fanti, ki so bili prijatelji mojih sošolcev, njihovi znanci, sosedje, bratje. Všeč mi je bilo mečkanje v kakšni veži, stiskanje v zadnji vrsti v kinu. Na začetku drugega letnika sem z enim zanosila. S kom točno, niti nisem vedela. Za splav je bilo že prepozno, saj sem bila, ko so doma ugotovili, koliko je ura, že šest mesecev noseča. Spominjam se, da me je oče peljal k nekemu znancu, ki je takrat v Ljubljani doma delal splave. ''Če bi prišla le kakšne štirinajst dni prej, bi še tvegal,'' je rekel očetu. ''Prav, je že prav,'' mu je jezno odgovoril oče. ''Se bova pa vrnila po porodu. In takrat boš naredil vse, da se ta zgodba ne bo nikoli več ponovila.''

Oče me ni nikoli vprašal, kdo je otroka zaplodil, niti ga ni zanimalo, na katerem hausbalu se je to zgodilo. Brigalo ga je! Star je bil že krepko čez sedemdeset in vse, kar ga je zanimalo, je bil mir, mir, mir. Ker bi že morala nositi ohlapne obleke, sem z izgovorom, da gremo spet v tujino, za eno leto pustila šolo. Oče me je držal doma, pod ključem. Ure in ure sem sedela za klavirjem. Ali pa gledala televizijo, brala, jedla sladkarije. Ko sem bila na začetku devetega meseca, sva se res odpravila v tujino, a brez mame. Ona je ostala doma. Tega obdobja se nerada spominjam. Bila sem še na pol otrok, vseeno mi je bilo za bitje, ki je raslo v moji maternici. Ne vem, koliko je oče plačal, da sem rodila s carskim rezom. Ko sem se prebudila, trebuha ni bilo več, otroka pa prav tako ne. Šele na letalu sem vprašala, kje je. ''Pri dobrih ljudeh,'' je odgovoril oče, ne da bi me pogledal. Vseeno mi je bilo. V sebi nisem imela nobenega občutka, nobene želje, nobenega hrepenenja. Le otroško olajšanje, da sem se končno znebila neljubega bremena. Sicer pa: kaj smo mladi takrat vedeli o spolnosti? Skoraj nič. Še tega sem se komaj spomnila, kako je bilo, ko sem z nekaterimi tipi seksala. Brez lastnega orgazma.

Enkrat konec aprila pa me je oče ponovno odpeljal k zdravniku. Pregled je bil zoprn, sploh ker je oče stal zraven in se z zdravnikom ves čas prepiral. Takrat se mi še sanjalo ni, kaj bi lahko pomenile besede: ''Če to naredim, bo za zmeraj.'' A oče je vztrajal, da si on na stara leta ne bo uničeval živcev zaradi mojih neumnosti.

Čez kakšen teden sem potem šla v bolnišnico. Oče je podpisal neke papirje, naslednji dan pa so me že odpeljali v operacijsko sobo. Danes vem, da so me sterilizirali, takrat pa se mi ni niti sanjalo, kaj se dogaja.«

(Konec prihodnjič)