Vampi, nakar še mohant

Kategorija: Pisma bralcev / četrtek, 21. februar 2019 / 11:35  

Preteklo leto smo si zapomnili kot Cankarjevo. Opozoriti želim na stoto obletnico smrti gorenjskega, točneje cerkljanskega rojaka Ignacija Borštnika, ki je bil leta 1858 v Cerkljah, umrl je leta 1919 v Ljubljani. Bil prvi slovenski poklicni, šolani igralec.

V Cerkljah stoji njegova rojstna hiša, ki kljub obnovi v zadnjih letih ohranja nekdanjo podobo. Leta 2015 je bila odprta za javnost, vendar letos ukinja redne mesečne dneve odprtih vrat. A to nikakor ne pomeni, da se zapira za javnost. Hiša ohranja vse dosedanje vsebine, tako da bo še naprej zanimiva za turistične oglede, če bo to zanimalo Občino Cerklje, Zavod za turizem Cerklje in druge. Upam in verjamem, da bo letošnje, lahko rečem kar Borštnikovo leto, dalo odgovor, koliko cenimo njegovo delo, tako v lokalnem okolju kot na ravni države Slovenije.

Občina Cerklje je veliko naredila za ohranitev spomina na velikega rojaka, več bi lahko naredila za promocijo in ohranitev njegove rojstne hiše, lastniki se trudijo, da se v celoti ohrani kot spominska hiša. Žal imajo podoben odnos do Borštnikove rojstne hiše tudi druge institucije v državi. Slovenski gledališki institut iz Ljubljane, ki se edini pri nas ukvarja z gledališko zgodovino, ne kaže interesa za resnejšo pomoč in sodelovanje pri ohranitvi Borštnikove hiše kot gledališkega muzeja. Tudi vodstvo Festivala Borštnikovo srečanje v Mariboru, ki še najbolj promovira Boršnikovo ime, zatrjuje, da njihovo delo ni ohranjanje spomina na velikega igralca, ampak spremljajo slovenska poklicna gledališča danes in jutri. Zanimanja za utemeljitelja slovenskega poklicnega gledališča Ignacija Borštnika prav tako ne kaže Združenje dramskih umetnikov Slovenije, čeprav je večina prejemnikov in prejemnic Borštnikovega prstana vključenih v Združenje. V zadnjih letih smo jih večkrat ob posebnih priložnostih in obletnicah povabili v Cerklje, a odziva ni bilo. Upam, da bo stota obletnica smrti Ignacija Borštnika potrkala na njihovo vest, z ministrstvom za kulturo republike Slovenije na čelu, in bodo na primeren način počastili in obeležili njegov spomin. Slovenski kulturni praznik je primeren za to opozorilo.

V lanski televizijski oddaji sta se možaka v gostilni pogovarjala o Ivanu Cankarju. Za obed sta si naročila goveje vampe. Njuna domišljija je prišla na dan in Cankarja sta primerjala z jedjo na mizi. Svojevrstna jed, običajno je otroci ne marajo, za poznavalce in sladokusce pa je to odlična jed. Enako je s Cankarjem.

Borštnik je veliko bolj skrivnosten in pozabljen kot Cankar, čeprav je bil začetnik naše gledališke umetnosti. Ko sem razmišljal, s čim bi ga lahko primerjal v kulinaričnem smislu, sem se spomnil na mohant, specialni gorenjski sir, ki je nastal med gorami, skrivnosten, edinstven in skoraj pozabljen. Pustimo mohant Bohinjcem, za Borštnika pa bomo, da nam ne potone v brezno pozabe, morali poskrbeti predvsem Cerkljani. Letos imamo posebno priložnost, izkoristimo jo.

Danijel Novak, skrbnik rojstne hiše Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem