Zdenko

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. februar 2019 / 10:19  

Mladi in brez pameti, 2. del

»Roke so se mi tresle, ko sem se obrnila. Sin je imel v roki vžigalnik – in preden sem lahko zakričala, so kuhinjo zajeli plameni. Umaknil se je v kot in me gledal. Samo gledal. Še dobro, da so bile rolete dvignjene, pritekla sta dva delavca iz garaže, kjer sta popravljala avto, in pomagala pri gašenju. Kuhinja je bila uničena. Tisto noč sem doživela živčni zlom. Odpeljali so me v bolnišnico. Tam sem ostala tri mesece. Zdravila so naredila svoje. Bila sem kot rastlina. Brez misli, brez čustev.«

Ko je Ida začela obiskovati psihiatra, je bila prepričana, da ji bo odleglo, ker bo pred njim izpraznila svojo dušo. A že prvič jo je med pripovedovanjem večkrat prekinil in jo opomnil, naj govori po resnici, kot bi ji hotel reči, da pretirava in laže. Bil je že starejši gospod, ki bi moral, tako še danes misli Ida, poznati življenje!

»Bilo je še huje kot izkušnja s psihiatrom,« razlaga Ida. »Jošt je bil še naprej lep kot bog, ženske so medlele za njim, jaz pa sem bila videti kot razvalina. Po vasi so opravljivke govorile, da ni čudno, če sva se razšla, ker ne skrbim za svojo zunanjost. Nisem vedela, naj jočem, preklinjam ali komu zavijem vrat! Stara sem bila 37 let, nobenih delovnih izkušenj, s sinom, ki je bil v prevzgojnem zavodu, in s partnerjem, ki me je zavrgel in javno živel z ljubico. Še sreča, da mi Joštov oče vsaj še nekaj mesecev ni ukinil sedemdeset evrov žepnine. Imela sem za cigarete, ki so mi v dolgih, zelo samotnih popoldnevih delale družbo. Starši, ki so se me usmilili in me vzeli k sebi, so me imeli pod ključem. Bali so se, da bi zbežala k Joštu, na pamet pa jim ni padlo, da tega ne bi niti mogla storiti. Strah pa jih je bilo tudi, da bi se prikazal Čričo in tudi njim storil kaj hudega. O mojem otroku je po vasi krožilo nešteto zgodb, ena je bila bolj grozna od druge. Ljudje so se ga bali, mene so imeli za noro, njegovega očeta Jošta pa za fejst fanta, ki je imel to smolo, da se je zapletel z menoj.

Mogoče sem bila res prekleta, da sem zmeraj izbirala največji drek, ki sem ga lahko dosegla. Po eni strani me je bilo sram, ker sem morala obiskovati psihiatra, živeti od socialnih prejemkov, po drugi strani pa sem rada ''igrala'', da se me vse to ne tiče, da sem drugačna, da nisem žrtev, da sem le imela smolo. Na Facebooku sem spoznala moškega, ki mi je bil že od prvega trenutka všeč. Ni bil lepotec kot Jošt, teh sem se bala, niti ni bil kakšen nakladač, ki bi samo obljubljal. Imela sem veliko časa za klepet, on pa tudi. Ko sem nekoč potarnala, da imam suho kožo, mi je sicer hotel prodati svetlinovo olje, a ker sem rekla, da nimam denarja za te reči, je odnehal. Potem pa mi je predlagal, da bi se odpeljala na morje. Da bo prišel pome, me naložil v avto in bova šla. Zdelo se mi je, da ga že zelo dobro poznam, četudi ga še nikoli nisem videla, zato sem pristala. Še sreča, da sva se zmenila dopoldan, ko sta bila starša v službi. Počakala sem ga pred vhodnimi vrati. Bil je čisto povprečen moški, v resnici malo starejši kot na fotografijah, ki jih je objavljal na Facebooku. Dal mi je roko in me povabil v avto. Bila sva že skoraj na avtocesti, ko se je spomnil, da je doma pozabil denarnico. Nič se mi ni zdelo sumljivo, da sva obrnila in se odpeljala nazaj. ''Pridi z menoj, ne boš sedela v avtu! Moram jo poiskati, ker ne vem točno, kam sem jo vtaknil,'' mi je rekel. Niti ko je za seboj zaprl vrata in obrnil ključ v ključavnici, se mi ni zdelo nič sumljivo. Potem pa se je obrnil k meni in na njegovem obrazu sem opazila čuden nasmeh. Šele takrat me je postalo strah. Njegove roke so bile zelo močne, ko me je stisnil k sebi. ''Kaj je, mucka? Si se malo prestrašila?'' je rekel in me še močneje zgrabil okoli pasu, da me je že kar zabolelo. Glas se mi je zagozdil v grlu, samo tresti sem se začela. Z očmi sem ga prosila, naj mi ne stori ničesar hudega. A me je narobe razumel. ''Malo se bova poigrala, kurbetina! Najprej iščeš fuk na Facebooku, potem se pa delaš nedolžno. Pri meni to ne bo šlo!''

Ker sem se otepala njegovih rok, me je udaril. Klofuta je glasno zazvenela v praznem prostoru. Bila sem v šoku. Srce mi je divje bilo, mislila sem, da me bo kap od strahu. Česa podobnega nisem še nikoli doživela. Pa tako sem mu zaupala, ko se je pred tem z menoj pogovarjal kot najboljši prijatelj. Seveda sem mu o sebi marsikaj povedala. Tudi o Joštu. Morda so ga prav besede o moji propadli zvezi spodbudile, da me je hotel izkoristiti?!

Nenadoma začutim njegov jezik, ki vdira v moja usta, z eno roko me drži, z drugo mi trga bluzo. Čisto nič se mu ne upiram. Enostavno ne morem. Poskušam ga le odriniti, a je premočan. V tistem trenutku, ko rine med moje noge, nekdo pozvoni pri vratih. Neka ženska ga lepo prosi, naj premakne avto, ker so ji pripeljali drva. Pokliče ga z drugačnim imenom, kot je bilo tisto, s katerim se je predstavil meni. Ker ženska ne odneha, se s težavo spravi z mene, si zapne hlače, meni pa ukaže, naj se ne premaknem, ker me bo sicer ubil. Ko sem bila sama, se m se počasi dvignila, spodnje hlače sem pustila kar na tleh in zbežala skozi vrata. Šele na stopnicah sem pomislila, kako bi bilo, če bi zaklenil za seboj … Nihče me ni opazil, ko sem tekla čez dvorišče! Pogled na vhodna vrata je na srečo zakrival traktor, naložen z drvmi.

Doma sem vzela dve tableti namesto ene, pa ni pomagalo. Računalniku se nisem upala niti približati. Šele naslednji dan sem preverila e-pošto. Nič. Na Facebooku sem kliknila na njegovo ime – spet nič! Svoj profil je izbrisal in verjetno ustvaril novega. Brigalo me je! Tako in tako ga nisem nameravala prijaviti. Čemu bi ga?! Da bi se ljudje še na ta račun delali norca iz mene! Pomagal mi tako ne bi nihče!

Po kakšnem letu, kar sem prišla s psihiatrije, so me začeli starši priganjati, naj se zaposlim. Zdelo se jim je, da doma med štirimi stenami le tonem vedno globlje in globlje. Bila sem stara dobrih 38 let, bila sem sicer gimnazijski maturant, a znanja nisem imela nobenega. Kaj šele delovnih izkušenj ... Tudi spomin je bil poln lukenj, saj so zdravila naredila v moji glavi pravo razdejanje.

Prek svojih zvez mi je oče končno našel delo v neki pekariji, kjer sem za štiri ure na dan prodajala kruh. Zaslužek je bil nižji od socialne pomoči, a bila sem vsaj med ljudmi. Kmalu sem spoznala, da mi to zelo pomaga.

Med obiskovalci prodajalne je bil tudi Zdenko, prijazen fant, ki je delal pri javnih delih na občini. Bil je mojih let, še neporočen, živel je doma, z mamo. Začela sva se družiti, in ker je imel avto, sva se kam tudi zapeljala. Do mene je bil zelo prijazen, radodaren, vse bi mi dal, kar sem si zaželela. Čeprav sem bila včasih muhasta in zadirčna, mi ni nič zameril. Potem sva se spustila tudi tako daleč, da sva pristala v postelji. Živa katastrofa! Celoten ''postopek'' je opravil tako na hitro, da je bilo že prav smešno. Tolažila sem se, da je tako samo prvič, ker že dolgo ni imel ženske, a je bilo drugič in desetič zelo enako.

To me je začelo motiti. Pri Joštu, na primer, sem vztrajala samo zaradi tega, ker je bil takrat, ko sva seksala, pravi mojster. Zdenko pa ni bil takšen. Začela sem se norčevati iz njega, ga tudi poniževati. Vse mi je odpustil, da bi le ostala z njim.

Po pol leta sem raje pustila službo v pekarni, kot da bi še vztrajala. Tako in tako ga pa nisem imela nič rada.

In sedaj sem spet lepo na socialni, doma, prepiram se s starši in životarim. Vem, da sem si uničila življenje, a nimam moči, da bi kaj spremenila …«

(Konec)