V Prešernovem gledališču so se predstavili: (z leve) Jure Jakob, Tomaž Svete, Maruša Majer, Bjanka Adžić Ursulov, Tina Gregorič Dekleva, Aljoša Dekleva in Dušan Kastelic. / Foto: Primož Pičulin

Krepi jih vera v to, kar počnejo

Srečanje z aktualnimi Prešernovimi nagrajenci na slovenski kulturni praznik je v Kranju zelo priljubljen dogodek, kar dokazuje polna dvorana gledališča.

Kranj – Shod muz na kranjskem Parnasi, vsakoletno srečanje z aktualnimi Prešernovimi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada v Prešernovem gledališču, v Kranju postaja žlahtna tradicija. Dvorana po pesniku imenovanega gledališča je vsako leto polna, publika pa željna zgodb, ki bogatijo življenje in delo vrhunskih slovenskih ustvarjalcev, a tudi misli, ki odražajo njihovega umetniškega duha.

Tudi letos je pogovor z nagrajenci vodila novinarka in publicistka Patricija Maličev. Gostila je sedem lavreatov, prireditve se nista mogla udeležiti scenarist, režiser, producent, publicist in pedagog Filip Robar Dorin in zborovska dirigentka Martina Batič. Preden so v ospredje stopili nagrajenci, smo v pozdravnih nagovorih kot osrednje sporočilo slišali, da kultura v današnji družbi ni nekaj samoumevnega, zato se moramo o njej pogovarjati, saj brez nje kot narod in kot posamezniki ne bomo preživeli.

Župan Mestne občine Kranj Matjaž Rakovec je med drugim dejal, da vidi pomembno vlogo lokalne skupnosti v podpori ustvarjalcem. »Naše mesto ima velik kulturni potencial, zato ni nenavadno, da se nam je porodila ideja o kandidaturi Kranja za evropsko prestolnico kulture 2025,« je poudaril župan, Marko Arnež, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev in pred leti pobudnik Shoda muz na kranjskem Parnasi, pa je dejal, da se Kranj spominu na pesnika poklanja prav s tem, da medse vsako leto povabi umetnike, prejemnike najvišjih državnih nagrad s področja kulture in umetnosti.

Prvič doslej se je srečanja s Prešernovimi nagrajenci udeležil premier Marjan Šarec. »Kot univerzitetni diplomirani igralec imam nekaj izkušenj z umetnostjo in vem, kako trd je ta kruh. Umetnik vedno v svoje delo vloži sebe, njegov cilj je sebe izprazniti in napolniti publiko, naj bo v dvorani ali na kakšnem drugem umetniškem dogodku,« je dejal Šarec in se dotaknil tudi govora predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja na podelitvi Prešernovih nagrad v Cankarjevem domu dan prej. »Ta narod potrebuje tako kulturo kot vojsko, potrebuje vse segmente družbe, da lahko preživi. Menim, da je na kulturnikih, da poskušajo razumeti druge, tudi nas, politike. Tudi sam hrepenim po tem, da bom nekoč dočakal dan, ko bodo kultura in vsi drugi segmenti družbe stopili z roko v roki naprej. Sobivajmo, sodelujmo in vsem bo lažje.«

Tako malo časa za velike projekte

Prva sogovornica voditeljice je bila kostumografka in scenografka Bjanka Adžić Ursulov, letošnja Prešernova nagrajenka za življenjsko delo. Že ob uvodnem vprašanju se je izkazala za duhovito pripovedovalko zgodb. Zgodba o njenem rojstvu je neverjetna. »Moja mama je šla v sedmem mesecu nosečnosti s prijateljico iz Dubrovnika v Nikšić, kjer je imel boksarski dvoboj njun prijatelj. Tja sta šli, da bi ga prepričali, naj ne stopi v ring. Ker sta nekoliko zamudili, sta fanta ujeli, ko je bil že ves krvav in s počeno arkado. Od vsega hudega je mama začela rojevati. Ob klicih na pomoč so v publiki menda sprva mislili, da se je punca pač napila piva. Kasneje smo le prišli do babice in jaz sem se rodila v Nikšiću.« Iz otroštva jo spremlja tudi zgodba o rdečem dežniku. Povedala je, da si je zelo želela rdeč dežniček, kakršnega je imela njena vrstnica. Od mame ga je nekako izsilila za rojstni dan, a ga je prav kmalu pokvarila, ker ga je povsod jemala s seboj in se z njim hvalila po ulicah Osijeka. »Ko sem to zgodbo nekoč, čez mnogo let, povedala prijateljema, sta prav tu, v Kranju, za moj šestdeseti rojstni dan naročila židano marelo. Ta dežnik zdaj občasno vzamem s seboj, z njim se rada fotografiram na priljubljenih krajih, vendar ni moj vsakdanji rekvizit, saj se bojim, da bi ga kje izgubila ali uničila.«

Bjanka Adžić Ursulov je seveda govorila tudi o svojem delu od skice do kostuma, o tem, da običajno v gledališču želi biti na vajah poleg, kar ji zelo koristi pri njenih končnih kostumskih kreacijah, hkrati pa je poudarila, da so v zadnjem času procesi od zasnove do končnega projekta zelo kratki. »Sama bi za kakšen zahteven projekt potrebovala leto, leto in pol, da bi se ustvarjalnost razvila, pa imam za zahtevno kostumografijo včasih na voljo le nekaj tednov.«

Tudi Dušan Kastelic, pionir 3D-animacije, prepoznaven in cenjen v svetovnem merilu, samo za svoj zadnji film Celica je prejel več kot petdeset nagrad, je avditoriju postregel z zgodbo iz otroštva. »Kot astmatičen otrok, teh je v Zasavju, od koder izhajam, dvainpolkrat več kot v ostali Sloveniji, se nisem podil naokrog, ampak sem raje doma bral in risal stripe. Na to ''posebnost'' smo bili še celo ponosni, da zdržimo več kot drugi. Gorenjce iz Kranja bi to najbrž že pokopalo,« je bil hudomušen Kastelic, nato pa dejal, da je umetnost vedno takšna, kakršen je njen stvaritelj: »Celica je film o nekom, ki štrli iz množice. Ko sem ga ustvarjal, sem sebe postavil v škatlo in želel povedati, da je svet lahko drugačen, kot ga vidi večina. Tako sem sanjal o sobi ljudi, ki so bili zraščeni s tlemi in so dremali v nekem katatoničnem spanju. Sem jih hotel zbuditi, da bi jim nekaj povedal, a so začeli vpiti, da so mene zbudili,« je še navihan Kastelic, o delu animatorja pa: »Vem, da bo vse, kar bom delal, strašno dolgo trajalo. Vsaki stvari, ki se je bom lotil, bom moral posvetiti nekaj let. Zato morajo biti te teme takšne, da bom ob njih zdržal toliko časa. Večkrat mi ponujajo zelo dobre scenarije, pa jih zavrnem. Ne rečem, da so moji boljši, le bolj osebni so, zato lažje zdržim ob njih.« Animirani celovečerec je seveda njegova želja.

Dom je lahko tudi glasba

Nagrajenca Prešernovega sklada arhitekta Tina Gregorič Dekleva in Aljoša Dekleva sta v pogovoru poudarila, da arhitekti skozi prostor vedno razmišljajo tudi o svetu in družbi. »Leta 2008 se je finančna kriza preselila v vse veje gospodarstva, tudi v arhitekturo. To je bila za nas priložnost in hkrati čas za razmislek. Ugotovili smo, da se je v zadnjih letih zelo razvil množični turizem, ki pa je hkrati tudi škodljiv, tako za družbo kot okolje, v katerem se dogaja.« S Tino sta našla alternativo v tako imenovanem nanoturizmu. »To je percepcija prostora na drugačen, trajnosten način, ki izhaja iz lokalnih posebnosti, kot je denimo podeželski turizem,« je pojasnila Tina Gregorič Dekleva.

Arhitekti morajo biti zelo občutljivi, kadar snujejo domove za druge. »Predhodno je treba ugotoviti, kaj je posebnega v človeku, ki si želi, da mu arhitekt naredi posebno hišo. Zelo inovativno je projektirati individualno hišo, saj v njej poskušava narediti okolje, ki bo naročniku omogočalo različne interpretacije in definiranje svoje zasebnosti v teh prostorih,« razmišlja Aljoša.

»Katera vaša opera trenutno nastaja, enajsta ali dvanajsta?« voditeljica vpraša skladatelja Tomaža Sveteta. »Poleg enajste in dvanajste še trinajsta. Vse hkrati. Ne vem pa še, katera bo prva dokončana,« se pošali Svete, ki mu opera spočetka ni bila blizu. Pojasni, da se je temu glasbenemu žanru približal, ko je za diplomo namesto simfonije napisal opero Kralj Malhus. O popularnih operah je dejal: »Če bomo pri nas še naprej izvajali samo Puccinija, sodobnih slovenskih skladateljev pa ne, naj to sponzorira kar italijansko veleposlaništvo.«

Meni, da je dobro, da je skladatelj tudi libretist. »Najprej se začnejo rojevati ideje, vidim filmske prizore in ob njih slišim glasbo, ko se dodela še libreto, potem ni več vrnitve, potem delam po deset ur na dan,« pove Svete, ki ne komponira na računalnik, ampak partituro še piše po starem, z roko. O nagradi Prešernovega sklada je povedal: »Ta ima zame izrazito čustven pomen, ne gre toliko za ustvarjalno spodbudo, te imam dovolj, temveč za prijeten občutek, da se končno zliješ s svojim narodom, s svojo matično družbo.«

Gledalec ve, kdaj si z njim

Jure Jakob je za marsikoga dragoceno odkritje dobrega pisanja v našem prostoru, kar dokazuje tudi Rožančeva nagrada 2016 za knjigo esejev Hiše in drugi prosti spisi. Čeprav živi na obrobju Ljubljane, v svojo hiško v Vitanje pogosto zaide, nima pa več veliko stika s krajem in tamkajšnjo skupnostjo. »Ne vem sicer, ali sem dosedanji umetniški svet zgradil v Vitanju, ki me je geografsko zaznamovalo v otroštvu, ga pa gotovo zdaj tam nadgrajujem, saj se mi zdi, da sem se nekako zlil s tem krajem – v njem čutim tudi čas, ki teče, traja in se izteka.« Sicer pa misli, da kot pisec samega sebe ne smeš nastaviti svetu. »Skromen in ponižen si in počakaš, da se ti svet pokaže. Poezija je dejstvo, njene možnosti pa so v 21. stoletju neskončne.«

»Kako je, ko po predstavi pridejo k tebi gledalci in študenti in ti dajo vedeti, da si njihova junakinja?« Patricija Maličev zastavi vprašanje igralki Maruši Majer. »Seveda je zame zelo pomemben odziv občinstva, saj brez tega dialoga igralci ne obstajamo, doma pač nikoli ne igram sama zase, potrebujem vsaj enega gledalca,« je duhovita Majerjeva: »Rada imam, da mi ljudje po predstavi povedo kaj lepega. Upam, da so iskreni.« Mar ji sploh kdo v zadnjem času reče, da ni dobra? »V tem so ljudje redko iskreni, da bi recimo prišli do tebe in rekli, tokrat si bila pa zares slaba. V tretjem semestru akademije je bil na ta način do mene iskren Rok Biček, ko mi je po neki študentski predstavi rekel: ''Maruša, kaj je bilo pa to?'' Seveda mi ni bilo prijetno. Bolečina me je zadela naravnost v srce, ampak imel je prav.«

Pove, da je vera v to, kar počne, tista, ki jo močno drži pokonci, seveda pa se zgodi, da kdaj ne gre vse gladko. »Uprizoritvena umetnost je zelo kruta, ne prenese blefa. Gledalec zelo dobro ve, ali si ti tisti trenutek z njim oziroma ali ga hočeš prepričati, da si, pa te v resnici ni,« je povedala Majerjeva. »Vem, da sem boljši človek, ker sem ves čas v družbi umetnikov, in enako želim tudi vam,« smo še slišali ob zaključku večera. Držimo se torej tega.

Oddajte svoj komentar

Kranj -6°

pretežno oblačno
vlažnost: 92 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-14/2

ponedeljek

-10/7

torek

-6/8

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

IZLETI / Britof, 22. januar 2024

Letovanje v Banji Vrućici

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

 

 
 

 

 
 
 

V Dražgošah poziv k miru / 11:07, 22. januar

Zgodovinar Premk pravi, da so revolucionarji zmagali v Dražgošah, ker jih Nemci niso ujeli. Njegova izjava v oddaji na Planet TV. Zato v Dra...

V Dražgošah poziv k miru / 10:14, 22. januar

1. Okupacoija je pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast"(Fran) Oktobra 1940 v Zagr...

Na plečih pacientov / 23:27, 21. januar

Samo zdravo konkurenco med javnim in privatnim je treba vzpostaviti, da se borijo za paciente. To je naravna in človeška zakonitost in samo to deluje.

Prava pot do sprave slovenskega naroda izhaja iz ljudi / 23:22, 21. januar

Ob takem medijskem in izobraževalnem enoumju 70% Slovencev nima nobene možnosti vedeti resnice, niti trezno voliti, zato grejo v prepad kot ovce.

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 23:17, 21. januar

Primož, tebi pa sovraštvo do SDS res povzroča halucinacije. Resnica je popolnoma drugačna. SDS je 2020 v MO Kranj predstavila predloge ukrep...

Odgovor / 20:53, 21. januar

Tavčar se je malce bal Nemcev in nasprotoval vojaški akciji na Koroškem. Kot sicer se takrat Ljubljana ni veliko zanimala za meje na Štajers...

V Dražgošah poziv k miru / 19:39, 21. januar

Ponavljam vprašanje: Kaj so oborožene sile nacistične Nemčije počele v Dražgošah leta 1942 ?
Usposabljanje, vojaške vaje ?
Bo šlo?