Etiketa: Pot, ki ji ni kraja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 16. februar 2019 / 17:52  

»Emil Strlič, po rodu Žirovec, je leta 1958 živel v Ljubljani. Kot tekstilni tehnik je služboval v uvozno-izvoznem podjetju, ki se je ukvarjalo z dobavo različnih tekstilnih proizvodov tako za slovenski kot tudi južnejši jugoslovanski trg. Še posebej ga je pritegnilo področje pozamenterije, ki je bilo povsem podhranjeno in odvisno izključno od uvoza. Zato ni naključje, da je začel razmišljati, kako bi to vrzel zapolnil s proizvodnjo, predvsem različnih trakov, doma, na domačem dvorišču. In porodila se mu je ideja, zakaj ne bi bile to dvorišče prav Žiri. Čeprav se je zavedal, da bi bila ta tehnologija za Žirovce povsem nekaj novega in nepoznanega, je brez oklevanja zaupal v pridnost in voljo Žirovcev po priučitvi novih poklicev. Brez oklevanja je stopil v stik s takratnim žirovskim županom, prijateljem iz mladostnih let, Vinkom Nagličem. Ta je tako njega kot idejo pozdravil z odprtimi rokami, saj so se ravno v tistem obdobju v kraju borili z brezposelnostjo, predvsem ženske delovne sile. Obojestransko zaupanje je obrodilo sadove in projekt postavitve trakotkalnice v Žireh je lahko stekel. Župan je poskrbel za papirologijo, priskrbel nekaj zagonskih sredstev in zasilne prostore v dobračevskem gasilskem domu. Emil je preko svojih poznanstev našel odslužene in demontirane statve v takratnih na novo posodobljenih tkalnicah. Le-te je lastnoročno in z nekaj prijatelji, ki so pozneje postali ključni člani kolektiva, obnovil, sestavil in jih spravil v pogon. Konec leta 1959 je bilo tako vse pripravljeno za zagon prvih statev in prav na silvestrovo so se izpod ropotajočih statev pojavili prvi metri traku. Trg je bil žejen kvalitetnega traku, ki ga je proizvajala žirovska trakotkalnica, zato je proizvodnja naglo naraščala, zaposlitev je dobilo vse več deklet in žena …« (Str. 6)

Ta odlomek je iz zelo posebne, a tudi širše zanimive in dragocene knjige. V njej je Martin Eniko, ki jo vso svojo delovno dobo preživel v žirovski tiskarni Etiketa, povzel njeno zgodovino. Ta je posebna v več ozirih. V času svojega nastanka (1958–1960), ko je bila v Žireh predvsem Alpina, je bila Etiketa prvi uspeli poskus razvoja industrije, ki v kraju ni imela tradicije. Tudi med tiskarnami je posebna. Ni tiskala knjig ali časopisov, pač pa etikete, natisnjene na oblačilih, pa na embalaži jedač, pijač, zdravil ipd. Je tudi ena od tistih družb, ki so se olastninile v korist zaposlenih (Domel, Gorenjski glas …) Ob 60-letnici pa je dobila še svojo monografijo. Čestitamo!