Reševanje najinih prepirov

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 14. februar 2019 / 10:28  

Prepiri nam v življenju zagrenijo marsikateri dan in noč. To še posebej velja za bližnje odnose. Med možem in ženo ali med starši in otroki. Dolgotrajni konflikti so v partnerstvu popolnoma nelogični, hkrati pa tako zelo boleči. Prepiramo se s človekom, ki naj bi nas imel rad in ki naj bi nas razumel v naših najbolj skritih globinah. Prepiri nas medsebojno oddaljijo. Vsak v svojem kotu (telefon, računalnik, televizija) tuhtamo, se jezimo, obupujemo, čakamo. Prepirov si nihče ne želi, pridejo in nam zagrenijo življenje. Poglejmo, kaj lahko naredimo.

Ko nas preplavi preveč jeze, je najbolje, da se za krajši čas umaknemo, nato si bomo priznali obžalovanja vredna dejanja in besede. Najprej moramo ugotoviti, ali se že lahko spodobno pogovarjamo o neljubem dogodku, ne da bi nas spet povleklo vanj. Koristilo nam bo, ko si bomo priznali, da ponavljajočih se prepirov ne bomo mogli rešiti samo z razumom. Morali bomo vključiti čustveni svet, pa če nam to še tako malo diši. Pravzaprav je to ključna odločitev. Zato ni smiselno, da se osredotočamo na dejstva, ki so sprožila prepir (kaj si rekel, kaj si naredil, kako si bila zadirčna, kako grdo si gledala in kako je letel krožnik po kuhinji, kako in kdaj si »najedala«, ti pa si se posmehoval …). Enako je nesmiselno, če začnemo partnerja prepričevati, kaj je naredil narobe in kako bi moral ravnati, kako ne dojame problema, kdaj bo že spregledal … – to je nivo razuma, ki nam ne bo pomagal k boljšemu sožitju. Torej dajmo na stran razum in prikličimo čustveni svet. Moramo pa se spet odločiti, da bomo drug drugega razumeli, dojeli ali se vsaj potrudili dojeti, kako doživljamo sami sebe v prepiru in kako naš partner doživlja sam sebe v teh norijah. Pomaga tudi, ko vemo, da je jeza (s katero običajno ne vemo, kaj bi, je ne obvladamo, uravnavamo) le zaščita pred drugimi plastmi naše osebnosti. Vsakdo bo prevzel odgovornost za svojo jezo. Nihče nima moči drugemu dati jeze, lahko jo pa sproži. V zmoti je mož, ki reče: »Ti si odgovorna za mojo jezo.« Pravilno pa je, če zaključi: »Ti si mi sprožila mojo jezo in zanjo sem res odgovoren jaz sam. Enako za dejanja jeze, npr. za vpitje, razbijanje, živčnost.«

Iz razumskega bomo stopili na čustveni nivo tako, da bomo začeli prepoznavati vsak svoja čutenja v prepiru in po njem. Le naštejmo jih. Nekateri jih celo napišejo. To je koristno, ker bomo sčasoma pri sebi opazili, kako zelo se naša notranja stanja (čutenja) ob drugih ljudeh zelo ponavljajo. Npr. strahotno sem bila jezna, ne pa razjezil si me, spet sem bil neupoštevan, narobe razumljen, osramočen, ponižan, oblil me je pravi bes, prišel sem preobremenjen in razdražen iz službe, počutil sem se nezaželenega … Ne razlagajmo, zakaj se tako počutimo, le naštejmo. Drug drugega ne smemo komentirati, le sprejmimo stanje drugega.

Naslednjič nadaljujemo.