Pater Milan Kadunc, župnik v Mošnjah / Foto: Tina Dokl

Ne delaš zato, da bi te kdo hvalil

Milan Kadunc, pater frančiškan, je zadnja tri leta župnik v Mošnjah. Življenje, kakršno živi zdaj, bi komaj lahko bilo bolj drugačno od tistega, ki ga je živel veliko večino svojega odraslega življenja, ko je bil najprej skoraj trideset let misijonar v Afriki, nato pa še šest let v Južni Ameriki.

Milan Kadunc, pater frančiškan, je zadnja tri leta župnik v Mošnjah. Pravi, da je rad na svežem gorenjskem zraku, ki dobro dene njegovemu načetemu zdravju. Tudi z župnijo je zadovoljen; uredil si je župnišče, v katerem živi, domačini so ga lepo sprejeli medse, dobro se razume z okoliškimi župniki, s katerimi se redno srečuje, čisto blizu pa živi celo njegov starejši brat, župnik v Ovsišah.

Otroštvo je preživel v Grosupljem, v verni družini, kjer je bilo šest otrok: štirje bratje in dve sestri. Po osemletki ni imel namena, da bi nadaljeval šolanje. Odločil se je, da se bo izučil za vodovodarja. A – kot pravi pater Kadunc – človek obrača, bog obrne: še tisto poletje si je doma pri rezanju drv odrezal vrh prsta. Pa je bilo konec načrtov o vajeništvu. Rano, pripoveduje, so mu zdravili v Bolnišnici Petra Držaja v Ljubljani, od tam pa je pogosto hodil k maši k frančiškanom. Eden od bratov – še vedno živi, zdaj je v Kamniku – ga je spodbudil k razmišljanju o tem, da bi postal redovnik. »In tako se je zgodilo, da sem še istega leta, septembra 1967, odšel v samostan. Šest mesecev sem bil na Primorskem, na Sveti Gori pri Gorici, kjer naj bi se učil za organista, pa je bilo toliko drugega dela, da ni bilo nič iz tega,« se je nasmejal.

Frančiškani so ga vendarle poslali v šole, v Ljubljani se je izučil za mizarja. »Napravil sem še redovno šolo, ki sem jo končal leta 1972, ravno ko je imel starejši brat novo mašo. Tisto poletje je k nam prišel francoski frančiškan, ki je bil škof v Togu, in rekel, da išče misijonarje. Sem bil kar navdušen. Rekel mi je, da bi bilo lepo, če bi doštudiral vsaj tri leta teologije, da bi lahko v misijonu učil katehiste. Pa sem se vpisal in študij tudi dokončal. Leta 1978, po petem letniku, sem bil posvečen v duhovnika, 26. junija 1979 sem naredil zadnji izpit, čez dva dni pa sem bil že na poti v Afriko.«

V Togo?

»Tako je. V Afriki sem ostal 27 let; 17 let v Togu in deset v Beninu. Tam je zelo drugače kot doma. Samo zadnje leto, leta 2006, sem imel elektriko in mobilni telefon. V Togu sem živel kakih sedemsto kilometrov severno od glavnega mesta, na meji z Burkina Fasom – včasih Zgornjo Volto – skoraj bi lahko rekel, da na obrobju puščave. Vročina je kar huda, ves čas med 35 in 40 stopinj, a sem jo lažje premagoval kot tisto na sicer bolj razvitem jugu, kjer je zelo vlažno. Je pa sever zelo zelo reven, človek si komaj predstavlja, kako zelo. Nobene industrije ni, ljudje živijo le od tega, kar pridelajo na polju.«

Največji problem pa je bila verjetno voda?

»Težko jo je dobiti, umazana je in polna ameb, zato je tudi veliko malarije. To je tudi najpogostejši razlog, da misijonarji odhajajo nazaj; bolezni so hude in človeka izčrpajo, prav tako močna zdravila. Tudi zato sem jaz že pri 28 postal župnik v župniji, ki je bila velika za celo Gorenjsko in imela trideset tisoč ljudi. Imel sem 11 podružnic, oddaljenih od pet do 35 kilometrov na vsako stran. Dela je bilo veliko, a takrat, ko je človek mlad, gre lažje.«

Koliko je bilo v Togu ob vašem prihodu kristjanov?

»Na jugu države je zdaj že tretjina prebivalstva kristjanov, na severu jih je bilo, ko sem jaz prišel, le tri odstotke, zdaj jih je šest. Ostali so animisti. Verujejo v duše in njihovo vrnitev v tem ali onem človeku, lahko pa tudi v tej ali oni živali. Živijo v okroglih kočah, povezanih z zidovi. V največji živi mož, v drugih so žene: prva, druga, tretja ... Pred glavno hišo imajo oltarčke, na katerih darujejo živali. Kokoš, če gre za kaj manjšega, če je velika nesreča, pa kozo. To prakso težko opustijo, tudi če se spreobrnejo v krščanstvo. Gredo k maši, pa še kakšno kokoš žrtvujejo na domačem oltarju, da bo ja držalo …

Mnogoženstvo je pri njih uradno dovoljeno. Tega mi nismo vajeni, ampak po določenem času človek lahko razume logiko … Veste, prav zvesti niso, in če imajo več žena, vlada v skupnosti neki red; ve se, kdaj katera od žena kuha, kdo skrbi za otroke … Danes imajo na obrobjih mest moški sicer le po eno ženo, a večina tudi še kakšno razmerje za zraven in otroka kje drugje. V teh primerih pa za otroke ni dobro poskrbljeno.«

Kako so vas kot katoliškega duhovnika sprejeli?

»Dobro, ker sem jim veliko pomagal. Je pa res, da sem bil pozoren in pazljiv. Tam je veliko čarovnikov, in če bi govoril proti njim, bi bil hitro lahko v hudih težavah. Zastrupitev je še vedno zelo veliko. Strup znajo narediti iz zelišč, tako močan, da že nekaj drobcev v pivu, ki ga pijete, pomeni otekle bezgavke v desetih minutah, po dveh urah pa gotovo smrt. Kar nekaj zastrupljenih sem peljal v bolnišnico, a nobenega od njih nismo rešili. Ampak za belce je drugače, saj veliko pomagamo. Polovico šol je na primer misijonskih. Ker sem imel avto, sem tako rekoč vse, ki so bili bolni, zvozil k zdravniku: malarija, kačji ugrizi, meningitis, težavni porodi … Že drugi mesec po prihodu v Afriko sem peljal porodnico v mesto; ne vem, komu je bilo huje, meni ali tisti ženi, ki se je mučila zadaj v avtomobilu. Ob enajstih zvečer sva se odpravila, zraven je šla starejša ženska, domača babica. Na pol poti začne razbijati po šipi in kazati, da otrok prihaja. Kaj naj naredim trideset kilometrov od mesta? Žensko, ki je bila za spremstvo, sem poslal v prvo hišo po vročo vodo, sam pa sem se lotil pomoči porodnici. Težko je bilo, težko, ampak sva zmogla. Ko sem otroka položil na odejo, mi je mama začela nekaj kazati z roko in govoriti. Njihovega jezika takrat še nisem govoril, ampak nekako mi je pokazala, da moram prerezati popkovino. Seveda nisem imel nobenega noža ali škarij. Ozrl sem se okoli sebe, videl, da v bližini raste koruza in s koruznico prerezal popkovino, jo zavozlal in odpeljal naprej.«

In ste vsi trije preživeli?

»Smo. (smeh) Zaključek zgodbe je bil čez 18 let. Eden od domačinov je imel novo mašo. V procesiji sem šel skupaj s škofom, ko je k meni prišlo mlado, lepo dekle in me objelo. Škof je privzdignil obrv in pripomnil, da se kaj takšnega v procesiji res ne spodobi. Ko smo prišli v zakristijo, sem zatrdil, da mladenke ne poznam. No, kmalu je prišla njena mama in povedala, da je to dekle, ki sem jo tiste noči takoj po prihodu v Afriko spravil na svet. Samo zahvaliti se je hotela. Seveda trenutek ni bil pravi, a je bilo vseeno lepo.«

Pomoč je bila torej ključ do njihovega zaupanja?

»Vrač mi je zagotovil, da me bodo podpirali, dokler bom pomagal. In sem. Veste, tam od oktobra do aprila ni niti kaplje dežja, vse je suho. Žene so vodo v dvajsetlitrskih posodah nosile dva, tir kilometre daleč. Prav smilile so se mi. Zato sem se odločil, da jim bom pomagal z vodnjaki, ker je bilo globoko pod zemljo mogoče najti vodo, le vrtanje je bilo zanje predrago. Kar kakih trideset smo jih izkopali. Sicer pa znajo domačini vodo poiskati z drevesno rogovilo, ki jo držijo v rokah in ki se zakrivi, ko pride do vode. Zelo natančno, res. Zgradil sem nekaj šol ter sedem majhnih in eno veliko cerkev. Sam sem naredil načrt zanjo, tudi precej konkretnega dela sem opravil. Mi je prav prišlo, da sem se izučil za mizarja …. Ogromna cerkev, celo predsednik jo je prišel pogledat, ker jo je zagledal iz helikopterja.«

V Togu ste ostali 17 let ...

»Ko sem prišel, je imela država, velika za tri Slovenije, 1,8 milijona prebivalcev. Benin pa je petkrat večji. Ko sem odšel, jih je bilo že 5,5 milijona. Še vedno je povprečje 6,4 otroka na družino. Kot nekdanja francoska kolonija ima za uradni jezik francoščino, domačih jezikov pa je v obeh teh državah okoli štirideset; jaz sem se naučil dveh. V začetku sem še razmišljal po slovensko, potem pa kmalu po francosko … ali po afriško. Afrika ti zleze pod kožo. Ne delaš zato, da bi te kdo hvalil, da bi dobil nagrado … Je pa res, da so ljudje v Afriki veliko bolj hvaležni kot ljudje pri nas. Zahvalijo se na svoj način – z desetimi jajčki, s kosilom. Če prideš v času kosila oziroma večerje – glavni obrok hrane imajo zvečer – ne boš nikoli odšel lačen iz hiše. Jedo skromno: skledo polente, skledo omake postavijo na tla, je se z rokami, nikoli z levico. Se spomnim, kako je bilo na začetku: vroča hrana me je pekla v prste, zato sem naslednjič prišel s svojim priročnim priborom, takšnim, ki se ga je imelo v vojski. Pa mi je katehist, pri katerem smo jedli, rekel: vi ne boste nikoli naš. No, poglejte, skoraj trideset let sem bil tam. Samo vživeti se je treba, pa te sprejmejo za svojega. Dvakrat so mi celo hoteli dati državljanstvo, pa sem ga zavrnil, ker bi se moral odreči slovenskemu, tega pa nisem hotel.«

Ste se vmes vračali v Slovenijo?

»Po desetih letih imamo eno leto študijskega dopusta, jaz sem ga preživel v Rimu, kjer sem študiral znanost o misijonih. Naredil sem magisterij, potem pa odšel nazaj. Saj so mi ponujali, da bi učil na fakulteti, pa sem rekel, da sem bolj podeželski človek, tako da sem bil naslednjih deset let v Beninu. Tam sem imel internat s šestdesetimi otroki iz oddaljenih vasi in pet uslužbencev, ki sem jih plačeval s prispevki, ki so jih zbrali in mi jih pošiljali iz neke francoske vasi, 160 evrov mesečno za pet plač. Zelo so cenili, da so imeli možnost delati in zaslužiti, zato so me tudi imeli radi. Če ne bi zbolel, bi gotovo še ostal.«

Po skoraj treh desetletjih ste se torej vrnili v Slovenijo.

»Tako je, leta 2006, a sem zdržal le eno leto. Pisal v Togo, da bi se vrnil, prišel nazaj, a sem, še preden so mi odgovorili, dobil povabilo enega od naših misijonarjev v Francoski Gvajani. Pa sem šel, čeprav je po tem prišlo tudi vabilo iz Afrike. V Francoski Gvajani je bilo vse drugače. Država je petkrat večja od Slovenije, prebivalcev ima pa samo štiristo tisoč; večinoma so potomci Afričank, ki so delale na plantažah in imele otroke z belci. Ni prijetna za življenje, ves čas dežuje, na vsakih nekaj kilometrov so velike reke, zrak je vroč in zelo vlažen.«

Tam ste delali tudi z Indijanci.

»Sem. Zelo so zaprti, sorodniki se pogosto poročajo med seboj. Veliko se jih vda pijači. Dolgo traja, da se ti odprejo. Jaz sem jim pomagal, kolikor se je dalo, ampak preveč se tudi ne moreš vtikati v njihovo življenje. Rad sem delal med njimi.«

Pred tremi leti ste se dokončno vrnili domov, kajne?

»Leta 2016 sem se vrnil, ker mi je zdravje preveč nagajalo. Star sem bil 67 let in sem si mislil, da zdaj bi pravzaprav lahko malo počival, ampak čez dva meseca sem bil že tukaj, v Mošnjah.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 2°

pretežno jasno
vlažnost: 93 %
veter: JZ, hitrost: 11 km/h

1/22

ponedeljek

8/12

torek

9/22

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

IZLETI / Šenčur, 22. april 2019

Maistrov Zavrh v Slovenskih goricah

PRIREDITVE / Gorenjska, 22. april 2019

Medgeneracijske prireditve

GLASBA / Bled, 22. april 2019

Velikonočni koncert Carmen manet

PRIREDITVE / Kokrica, 22. april 2019

Sekanje pirhov

GLASBA / Radovljica, 22. april 2019

Koncert zbora Gimnazije Kranj

GLASBA / Bled, 22. april 2019

Koncert Carmen manet

PRIREDITVE / Gorenjska, 23. april 2019

Medgeneracijske prireditve

 

 
 

 

 
 
 

Šola vedeževanja iz ciganskih kart / 15:26, 18. april

Meni so rekli, da Ciganu ne smem reči Cigan. To so Romi. Šlogarca je potem Romka ali Romkinja. A karte pa ostajajo ciganske? Ižke Cigane tud...

Branja drevesom / 06:41, 18. april

Nade wszystko należy r?wnież pamiętać, że liposukcja to nie metoda odchudzania, a już na pewno nie metoda trwała w efektach – tłuszcz.Grzego...

Branja drevesom / 20:14, 17. april

Wojciechowski
Ti boš bukvam in macesnom menda recitiral poljske domoljubne pesmice?

Najditelja znova na Mežakli / 20:05, 17. april

Največ bi naredu tvoj fotr preden te je delal, da bi odskoču !

Najditelja znova na Mežakli / 18:26, 17. april

Da ne boš mislu, da imam kaj prot teb.
Evo dokaza:
me je bralka Glasa vprašala, če sem prepričan, da te ni meteorit vsaj oplazil, sem ji rekel, da bi te, če ne bi odskoču.

Najditelja znova na Mežakli / 17:35, 17. april

Hehe, majmun, tud smešen nis, si pa korajžen, to pa, ampak tkole s fejk imeni na netu se to da ane..

Najditelja znova na Mežakli / 16:19, 17. april

Kar nekaj bralcev Glasa me je vprašalo, če je meteorit mogoče slučajno zadel Primoža?
Sem rekel, da ne, da ima to prirojen.