»To se lahko zgodi povsod«

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Gorenjska / četrtek, 7. februar 2019 / 11:28  

Stare stavbe, v kakršnih deluje veliko bolnišnic in drugih socialnovarstvenih ustanov, je zelo težko opremiti z najsodobnejšimi sistemi požarne varnosti. Poleg tega z osebjem, ki ga imajo na voljo, težko zagotavljajo varnost osebam, ki so nevarne sebi in okolici.

Jesenice – »Jesenice se lahko zgodijo povsod,« po požaru v jeseniški bolnišnici pravi direktor Psihiatrične bolnišnice Begunje Branko Brinšek. Večina stavb, v katerih delajo zdravstveni in socialnovarstveni zavodi, je starih in namestitev najsodobnejših protipožarnih sistemov bi bila zahtevna in tudi izredno draga. Poseben problem pa je tudi v tem, kako z omejenim kadrom zagotavljati skrb za bolnike, ki ogrožajo sebe in okolico ...

Namestitev škropilnikov prevelik zalogaj

V Psihiatrični bolnišnici Begunje imajo po Brinškovih besedah nameščene javljalnike požara, ki so povezani v centralni sistem. Imajo ročne gasilne aparate, skrbno nadzirajo evakuacijske poti. A bolnišnica deluje v nekdanji graščini Katzenstein, v tako stari stavbi bi bila namestitev škropilnikov prevelik finančni zalogaj. »V tako stari stavbi je težko doseči potreben nivo požarne varnosti. Največji paradoks pa je, da nam zakonodaja prepoveduje obračunavati amortizacijo na osrednjo stavbo, ker je to kulturni spomenik. Tako zmanjkuje sredstev še za redno vzdrževanje, kaj šele za namestitev škropilnikov, pravih požarnih vrat, negorljivih oblog in opreme ...« je poudaril direktor Brinšek. »Že nekaj časa se dogovarjamo z zavodom za kulturno dediščino, da bi naredili poseg v okolico, ki bi olajšal dostop gasilnim vozilom. Iščemo tudi tehnične rešitve za hitrejše alarmiranje med zaposlenimi,« je dodal.

Za požarno varnost v bolnišnici sicer skrbi zunanja služba Požarna zaščita Radovljica, notranja vzdrževalna služba pa izvaja redne preventivne preglede opreme in objektov.

V sobah se ne sme kaditi, prižigati svečk ...

Javljalnike požara imajo po vseh sobah in v ostalih prostorih nameščene v Domu upokojencev dr. Franceta Bergelja Jesenice. Senzorji so zelo občutljivi in alarm se vključi zelo hitro, imajo tudi povezavo z gasilci, ki ob alarmu pridejo takoj, je povedala direktorica doma Mojca Pavšič. Tako se je nekoč zgodilo, da se je zažgala kava in so takoj pridrveli gasilci …

»Kljub temu pa je skrb za varnost stanovalcev naša stalna skrb, ves čas je treba biti previden, se o tem pogovarjati. Stanovalci vedo, da se v sobah ne sme kaditi, prav tako ni dovoljeno prižigati svečk, kot recimo v adventnih venčkih,« je dejala Pavšičeva. A kot je dodala, je dom kljub vsemu odprt in tudi obiskovalci lahko kaj prinesejo s seboj. »Zato je zelo pomembno ves čas govoriti o tem in tako stanovalce kot obiskovalce opozarjati na tveganja. Za nesrečo je včasih dovolj le trenutek nepazljivosti,« je dejala. Sicer pa ves čas sodelujejo tudi z varnostnim inženirjem, zaposleni imajo usposabljanja, pripravljajo pa tudi vaje evakuacije, eno načrtujejo prav letos. Je pa tudi jeseniški dom star že 79 let in tudi zato je težko zagotoviti najsodobnejše protipožarne standarde, kot bi bila denimo namestitev škropilnikov po vseh sobah, je še dodala Pavšičeva.

Skrb za bolnike, ki ogrožajo sebe in druge

Tako Brinšek kot Pavšičeva pa sta opozorila na še en problem: na zahtevnost skrbi za bolnike z demenco oziroma osebe, ki ogrožajo sebe in okolico. Kot je dejal Brinšek, jim v begunjski psihiatrični bolnišnici z osebjem, ki ga imajo na voljo, komaj uspe zagotavljati osnovno varnost. »Dodatne protokole sicer imamo izdelane, vendar na osnovi jeseniških izkušenj ugotavljamo, da nam ne dajejo dovolj varnosti,« je dejal. Tako se po njegovih besedah »Jesenice lahko zgodijo povsod. In manj kot bomo imeli nadzora (v smislu zagotavljanja svobode), manj bomo sposobni zagotavljati varnost.«

Tudi Mojca Pavšič je opozorila, da osebe z demenco potrebujejo posebno skrb in ravnanje. »Ko pridejo v drugo, neznano okolje, se težave zaradi demence pogosto poslabšajo in osebe se znajdejo v hudi stiski. Včasih se niti ne ve, da ima oseba demenco, tega včasih ne vedo niti svojci. Za nas v domu upokojencev je morda nekoliko lažje, ker se usposabljamo za delo z osebami z demenco, naše stanovalce, njihove navade in potrebe tudi bolje poznamo in lahko preprečimo določena tveganja. V drugih ustanovah pa je to za osebje lahko težje, ker se uporabniki hitro menjavajo in so v ospredju njihove druge potrebe.« Kot je dodala Pavšičeva, se moramo vsakič, ko se zgodi tragedija, vsi zavedati, da se to lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli. »Sočustvujemo z vsemi prizadetimi, vsi v družbi pa smo se dolžni spraševati, kako lahko vplivamo na preprečevanje takšnih hudih nesreč.«