Umetna inteligenca na naših cestah

Besedilo: Aleš Hvasti, univ. dipl. inž.
Kategorija: Nasveti / torek, 5. februar 2019 / 10:45  

Človek je od nekdaj stremel k vse večji avtomatizaciji svojega okolja, ki naj bi doprinesla k lažjemu opravljanju njegovega dela in polnejšemu preživljanju prostega časa. Razvoj novih tehnologij je omogočil vstop avtomatizacije v vse družbene segmente. Količina podatkov, ki so jih sodobni procesorski sistemi sposobni obdelati, je ogromna, posledica pa je skokovit razvoj umetne inteligence.

Pojem umetna inteligenca označuje samoučeče se sisteme, ki v času svojega delovanja beležijo nove izkušnje ali spoznanja in s tem dograjujejo svoje znanje oziroma svojo bazo podatkov, na osnovi katere kasneje sprejemajo odločitve za svoje delovanje.

Primer takšnih sistemov, o katerih se danes vse več govori, so tudi avtomobili brez voznika. Razvoj je šel na tem področju tako daleč, da se za namene testiranja prototipi takšnih vozil že vključujejo v promet, vendar je njihovo delovanje brezhibno le v idealnih vremenskih razmerah. V primeru močnega dežja ali sneženja bi takšno vozilo na cesti predstavljalo nevarnost, ker senzorji ne bi dajali dovolj natančnih podatkov o okolici, kjer se vozilo giblje. Dosegli bi ravno nasprotno od večje prometne varnosti, ki je cilj uvajanja takšne tehnologije v prometu.

Težave, s katerimi se znanstveniki pri razvoju srečujejo, so poleg tehnične tudi etične narave. Takšno vozilo mora med vožnjo samodejno sprejemati različne odločitve in v primeru neizogibnega trčenja se mora odločiti za možnost z najmilejšimi posledicami. Vzemimo primer, da otrok nepredvideno stopi na cesto in bi bila zavorna pot predolga, da bi se trčenju lahko izognili. Obstaja možnost, da zavijemo desno, vendar na pločniku stoji starejši gospod. Odločitev, ki jo mora v tem primeru sprejeti vozilo, ni lahka, še težja pa bi bila, če bi na pločniku stala večja skupina starostnikov. Takšnih etičnih dilem bi lahko našteli še veliko, kako jih rešuje umetna inteligenca, pa je odvisno od podatkov in algoritmov, ki jih v sistem vgradijo programerji.

V prihodnosti je realno pričakovati, da se bodo samovozeča vozila pojavila na naših cestah. Možnost, da bi ta povzročila prometno nesrečo, bo sicer manjša kot pri ročnem upravljanju vozil, ne bo pa izključena. In tu nastopi vprašanje prevzema odgovornosti za krivdo. Bo za nezgodo kriv proizvajalec, ki je vozilo izdelal, programer, ki je določil, kako naj naprava razmišlja, ali lastnik, ki se je z vozilom vključil v promet?

Znanost bo na ta vprašanja morala najti odgovor, preden bodo takšna vozila postala del našega vsakdanjika, novim trendom pa bo morala slediti tudi ustrezna prometna zakonodaja. Preostali udeleženci v prometu pa se bomo morali zavedati, da se med nami vozijo »roboti«, ki v nepredvidljivi situaciji sicer reagirajo inteligentno, ni pa nujno, da tudi racionalno.