Papir vse prenese, ljudje ne

Besedilo: Andraž Sodja
Kategorija: Jesenice / torek, 5. februar 2019 / 22:21  

Po požaru v Splošni bolnišnici Jesenice v javnosti in na družbenih omrežjih ni manjkalo ugibanj in obtoževanj, kdo je kriv, da je pacient lahko z vžigalicami zanetil tako hud požar, da sta povzročitelj in bolnik v sosednji postelji umrla. Pričakovanja, da bodo imeli zaposleni paciente vseskozi na očeh, so nepredstavljiva, saj bolnišnica ni zapor, pacientov na oddelku, ki imajo vsak svoje potrebe, je lahko tudi več kot dvajset, zanje pa popoldne lahko skrbita samo dva zaposlena. Če pa bi v bolnišnicah poskušali uvesti videonadzor v sobah, tedaj bi se oglasili vsi, od informacijskega pooblaščenca do varuha človekovih pravic, češ da je pacientom kršena pravica do zasebnosti. Javljalnik požara je v jeseniškem primeru zaznal požar in sprožil alarm, a bolnišnica je polna snovi, ki pospešujejo gorenje, takrat je bilo kljub požrtvovalnosti zaposlenih in gasilcev že prepozno. Ali bi mogoče pomagali avtomatski škropilniki, nikoli ne bomo vedeli zagotovo, zagotovo pa se bodo takšni primeri še dogajali. Vprašanje je le, ali se bodo iskale rešitve v praksi ali spet zgolj na papirju, saj papir prenese vse.

Slovenske bolnišnice so – z redkimi izjemami – stari objekti, zgrajeni po drugačnih predpisih in standardih. Ti se tako hitro spreminjajo, da jim že tako finančno siromašno zdravstvo ne more slediti. Da ne govorimo o kadrovskih normativih v zdravstvu, ki na papirju mogoče vzdržijo, v praksi pa pogosto ne. Politika in vrh zdravstva si na ta način pilatovsko umijeta roke. Večina slovenskih bolnišnic je kadrovsko in prostorsko »podhranjenih«, zastarelih, nepripravljenih za nove izzive, kot je vse večje število bolnikov z demenco. Potem pa so tu še svojci in drugi obiskovalci. Glavno vprašanje na koncu bo, kdo je prinesel bolniku pripomočke, da je ta lahko zanetil ogenj v bolniški sobi. Zaposleni gotovo ne. Zaposleni tudi niso policisti, da bi pregledovali bolnikove omarice za morebitne vžigalnike in vžigalice, tudi če gre za ljudi, ki so zaradi psiholoških težav ali demence lahko celo nevarni zase in za druge.

Ker je tovrstnih bolnikov vedno več, bo tudi takšnih primerov vedno več, zanje pa zdravstvo ni ne usposobljeno ne tehnično opremljeno. Politika bo namesto konkretnih rešitev znova našla rešitve na papirju, s katerimi si bo umila roke, odgovornost pa znova prevalila na tiste, ki že sedaj delajo preko svojih zmogljivosti. Zato več zdravstvenih delavcev odhaja iz bolnišnic, ker so obremenitve prehude, plače preslabe, za povrh pa je lahko ogroženo še njihovo življenje. Se spomnite streljanja v izolski bolnišnici in tistih, ki sestram grozijo, ker niso dovolj hitro na vrsti ali pa so nervozni zaradi svojcev, bolečine, strahu ...