Sneguljčica in sedem sodobnih grehov

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 4. februar 2019 / 10:45  

Sneguljčica in sedem grehov je plesna predstava, kjer se poleg klasičnega jabolka pojavi tudi zlata hruška. Je predstava, ki gledalca pripravi, da med njo glasno razmišlja o kostumografiji in koreografiji ter navdušeno ploska. Malce drugačna zgodba o črnolasi Sneguljčici, kot smo je vajeni – sodobnejša.

Dom kulture Ka­mnik je gostil Kulturno umetniško društvo Tribal Bizzare in njihov Ritual 2018, plesno predstavo Sneguljčica in sedem grehov. Kot koreografinja se pod predstavo podpisuje izvrstna Nadia Džamastagić, plesna učiteljica in vodja plesne skupine Ritualke. Prihaja sicer iz Zgornjih Gorij, sedaj živi na Turjaku.

»Plešem že od malih nog. Kot štiriletna punčka sem se srečala z izraznim plesom v Blejskem plesnem studiu. Nadaljevala sem po poteh vsakega navdušenega otroka, ki hoče še več ustvarjanja in druženja. Plesali smo karakterne plese, hiphop, džez balet, sodobni ples, standardne plese, predvsem pa smo ustvarjali tematske predstave z zelo inovativnimi kostumi in rekviziti. Leta so minevala vzporedno s tekmovanji in nastopi, izobraževanji in poučevanjem najmlajših in odraslih.«

Po osemnajstih letih učenja je začutila, da mora ra­ziskati orientalski ples. Danes tribal fusion stil, kar je orientalski ples s primesmi modernih plesnih zvrsti, poučuje že več kot štirinajst let. Vendar je skupina odprta tudi za druge plesne stile, kot so sodobni ples ali hip hop, predvsem pa združujejo ples in igro. Sama to poimenuje plesno gledališče.

Plesno predstavo Sneguljčica in sedem grehov je publika na kamniškem odru enkrat že lahko spremljala. Tokratna je bila v bistvu ponovitev prve, a vseeno drugačna; obogatena z novimi presenečenji, kostumi in sodelujoča ekipa je bila večja.

»Ritual je vsakič drugačen, ima drugačno temo, ozadje ali že znano zgodbo, ki ji dodamo izziv,« razloži Džamastagićeva, ki jo v predstavi tudi lahko spr­emljamo najprej v vlogi kraljice, potem odrasle Sneguljčice. Pravi, da je na ta način kot koreografinja in vodja v centru zgodbe in motivira ekipo.

Plesna zasedba je številna

Osnova za predstavo je bila sicer klasična Sneguljčica, vendar smo tokrat na odru spremljali precej drugačno, sodobnejšo različico. Nastopa tudi Sneguljčica, ko je bila še otrok, moških vlog ni veliko, v ospredje pa sili še lik zlobne mačehe. »Porodila se je ideja, da bi ponazorili odraščanje Sneguljčice, zato smo v predstavo vključili tudi Stelo Poljanšek, hčerko naše Ritualke, ki je ravno tako vešča orientalskega plesa in odrskih nastopov. Stela si je zelo želela biti del Ritualk, vendar je časa zaradi šolskih obveznosti precej malo. Vključili smo jo kot zunanjo sodelujočo, tako kot tudi prvič moške vloge. Vlogo očeta je odigral moj brat Mark Džamastagić, vlogo lovca in princa pa Jure Gašper. Tokrat so se moške vloge malce zamenjale, saj se je Jure poškodoval. Na srečo nam je pomagal Kristjan Hacin, ki je odigral vlogo princa, Mark pa očeta in lovca. Vlogo zlobne mačehe pa je odigrala Nataša Škrilec Rožič, naša dolgoletna Ritualka z Jesenic.«

Sedem grehov

Kako pa je s sedmimi grehi, nas je zanimalo. Razberemo s(r)amoto, strah, strup, smeh, (s)last, seks brez ljubezni, sanje.

Džamastagićeva razloži: »Kako bi zapakirala sedem grehov, ki so se skrivali v zgodbi, v sodobno življenje, mi je rojilo po glavi že ob sami ideji. Kako se počuti Sneguljčica, ko beži, ko se zaljubi, ko izgubi mamo; kaj se je zgodilo z očetom, ko je ostal sam z otrokom ... – pa je nastala odrska različica tega. Zgodba je tako zanimiva, če jo pogledaš z odraslimi očmi. Dodali smo humor, igro z rekviziti, kostumsko modno revijo in vključili še vse koreografije, ki so nastajale v posameznih obdobjih.«

Predstava je celota, zgodba teče

Vse je povezano s prehodi, oder ni prazen. »Glasbo montiram sama, izbiram primerno vzdušju dela zgodbe. Tudi dodani zvoki in efekti imajo svoj namen. Koreografije so mešanica tribal fusion stila, sodobnega plesa in hiphopa. Znotraj plesne zvrsti zasledimo lahko tudi american tribal stil.«

Za izjemno bogato kostumografijo so poskrbele plesalke same. Pa še primeren mejkap, pričeske, igra luči, zvokov in glasbe, ples in nekaj manjših, a močnih scenskih kosov so na odru ustvarili zgodbo, ki je doživljala aplavze občinstva tudi med predstavo.

Kaj pa za vse tiste, ki so predstavo sedaj zamudili, bo še kakšna ponovitev, vprašamo. Nadia Džamastagić pravi, da jo načrtujejo. »Vsaj ekipa pravi tako. So pa za nas primerni večji odri, zato smo malce omejeni glede izbora dvorane. Trenutno pa moramo preveriti vse pogoje, tudi finančne. Želimo si, da bi še naprej širili naše zgodbe, naše razumevanje sveta skozi ples in glasbo.«