Zapor

Vsaka pomlad ima svoj obraz, 2. del

Minilo je skoraj štirinajst mesecev, kar je Sonja ušla od Milana. Nekoč jo ustavi oddelkovodja in jo vpraša, ali ga kaj vidi. Zmajala je z glavo: »Na moj oddelek zaide takrat, ko ve, da me ne bo srečal.« Potem pa ji poočita, da je zakuhala hudiča in pol s svojim trapastim obnašanjem, saj se govori, da je 'tapata' noseča z njim!

Sonja na tem mestu za trenutek umolkne. Spomini na največjo neumnost, ki jo je naredila v življenju, ne bodo nikoli nehali boleti.

»Oddelkovodja je bil tako pameten, da je uvidel, da v službi ne morem več ostati. Bila sem bela kot zid, tresla sem se in tudi srce mi je tolklo kot zmešano. Šla sem domov peš, ne z avtobusom. Bala sem se, da me bodo ljudje prepoznali in se mi posmehovali. Ubrala sem jo po kolovozu čez polje in travnike. Vedela sem, da se šef ni lagal, kljub temu pa nisem mogla doumeti, da mi je moj Milanček to storil. Nekako se mi je zdelo, da sva oba že prestara za seks in te reči, četudi sva imela komaj petinštirideset let, on malo več, jaz malo manj. Spomnila sem se na najine objeme, na ljubezen, na zaklinjanje, da se bova ljubila do konca življenja. Ni in ni mi pa padlo na pamet, da sem bila jaz tista, ki je najini ljubezni zarila nož v hrbet. Ko je bilo treba dati na tehtnico, kdo mi več pomeni, mama ali mož in hči, sem se, žal, narobe odločila. Četudi je bila vrnitev domov zame logična, za Milana ni bila. Ni me mogel razumeti, pa če se je še tako trudil. Nisem pustila na cedilu le njega, zavrgla sem tudi lastno hčerko, ki je moja mama ni marala. A vsega tega kot da nisem videla. Za mojo nesrečo so bili krivi drugi, le jaz ne.

Ko je mama videla moje solze, je čisto znorela. Začela je zmerjati Milančka, Emico, nazadnje tudi mene. Čisto me je dobila na svojo stran, tako da sem ji verjela, da se je mož 'poongavil' z drugo samo zato, da bi škodoval moji mami ter da bi istočasno oblatil tudi mojega brata – duhovnika. Bila sem čisto zmedena in povsem pod njeno kontrolo. Tudi takrat, ko je Emica diplomirala in me je povabila na podelitev diplome, nisem šla. Mama me je naščuvala, da me bodo tam, vpričo vseh, osramotili.

Zamenjala sem tudi službo. V naši vasi so dogradili osemletko in so v kuhinji potrebovali pomoč. Odločitev ni bila težka, pa še višjo plačo sem imela. Še zmeraj sem jo dajala mami. Vtepla mi je v glavo, da sedaj, ko sem živčna razvalina, denar pri meni ni varen.

Minilo je leto, dve mojega životarjenja. Potem pa me pred šolo nekoč počaka Emica. Skoraj me je kap. Bila je noseča, ob njej pa je bil meni neznan moški. Povedala mi je, da se bo poročila in da moram priti na njeno poroko. Zmajala sem z glavo. Prijela me je pod pazduho in me odvedla v eno od praznih šolskih učilnic. Ni skoparila z besedami. Najbolj so bolele, da jo je sram, da se tako obnašam. Da mi je mama oprala možgane, da sploh ne vem več, sem živa ali že mrtva, da mi zanjo ni nič mar in da sem zavrgla Milančka, zakon, dom kot staro cunjo. Šla sem v zrak, da to ni res, da Milanček ni hotel iti z menoj! Pa da je on pripeljal v hišo burko, s katero ima otroka. Takrat ji je še enkrat prekipelo. Dejala je, da je Ana zelo dobra ženska, da je rešila njenega očeta, ko je začel po mojem izginotju žalost utapljati v alkoholu. Kar stisnilo me je pri srcu. Vsega tega, kar mi je pripovedovala, sploh nisem vedela. Na življenje sem gledala le skozi mamine oči: kar mi je rekla ona, to je držalo. Emica mi je obljubila, da se bo še vrnila. In se je res. Naslednjič me je počakala po maši in me, meni nič, tebi nič, naložila v avto. Z vsemi štirimi sem se upirala. Nikoli se še ni zgodilo, da bi zamudila nedeljsko kosilo, sploh pa ne tisti dan, ko je bil povabljen tudi brat. Če bi imel avto zadnja vrata, bi ušla. Odpeljali smo se do Postojne. Usedli smo se na vrt neke gostilne. Bila sem užaljena in trmasta, niti govoriti nisem hotela s hčerko. Še manj z njenim fantom, ki mi je šel na živce tudi zato, ker se mi je zdelo, da jo je on pripravil do tega, da me ponižuje. Emica je bila vztrajna in mi je lepo počasi pripovedovala, kako je bilo, ko sem zbežala od doma. Kako ji je bilo hudo in kako je bilo hudo Milančku. Bilo je, kot da bi se prvič v življenju začela soočati s svojo neumno odločitvijo na malo drugačen način. Do sedaj sem bila prepričana, da sta Milanček in Emica komaj čakala, da izginem. Vsaj tako mi je dopovedovala mama. Ni mi bilo lahko. Polna dvomov in neštetih vprašanj, ki so me glodala in glodala, sem se pod večer vrnila domov. Mama me je pričakala na pragu in me začela brez razloga zmerjati s kurbo, prasico, ničvrednico. V isti sapi je govorila, da bi že zdavnaj propadla, če nje ne bi bilo, in podobno. Splazila sem se v svojo sobo, a je šla za menoj. Razkoračila se je med kavčem in mizo ter brez prestanka zmerjala. Morda je bilo celo dobro, da je to počela: šele tisti trenutek sem jo v bežnem preblisku videla takšno, kakršna je v resnici tudi bila. V meni je vrelo kot še nikoli: če bi misli ubijale, bi bila mama v trenutku mrtva.

Hud stres, ki sem ga doživela ob spoznanju, kaj vse sem zagrešila, ni minil brez posledic: sredi dopoldneva sem se v službi sesedla. Če ne bi bilo učitelja telovadbe, ki mi je več kot deset minut masiral srce, kdo ve, bi sploh preživela?!

V bolnišnici sem ostala skoraj ves mesec. Ne mama in ne brat me nista nikoli obiskala. Me je pa Emica, četudi je v vmesnem času rodila mojo prvo vnukinjo. Ko mi je malo štručko položila v naročje, sem bila presrečna. 'Upam, da boš dala njej tisto ljubezen, ki je meni nisi,' me je prosila hčerka.

Vrnitev domov ni bila lahka. Ker nisem smela opravljati težjih del, sem bila 'frdamana', prekleta, največji lenuh vseh lenuhov. Približno v tistem času je naša šola nehala dajati plače na roko, nakazali so jo na banko. Mama je kar naenkrat izgubila tudi denarno kontrolo nad menoj. Najhujšemu sovražniku ne privoščim, da bi bil na mojem mestu! Kaj vse sem morala pretrpeti! Na zunaj je bila do drugih ljudi še zmeraj zelo prijazna, vsi so jo cenili, ker me je, grešnico, vzela pod streho, in to kljub mojim grehom. 'Kakšnim grehom?' sem vprašala brata, pa je le pogledal stran.

Hčerka mi je v kraju, kjer je živela, našla skromno stanovanje. Na kolenih me je prosila, naj odidem od mame, naj grem z njo. Nisem je ubogala. 'Mama je že stara, kdo jo bo negoval?' sem se opravičevala.

In potem je prišel tisti usodni petek. Vsak dan sem morala jemati tablete za srce in za živce. Povsod sem jih iskala, ni jih bilo. Vprašala sem mamo, ali jih je kaj videla. 'Ja, sem,' je odgovorila, 'stran sem jih vrgla, ker ti nič ni!'

Takrat pa mi je, pa ne vem, zakaj, počil film. Zakadila sem se vanjo, da je padla na tla. Ne vem več, kaj točno sem imela v roki, toda s tisto rečjo sem toliko časa tolkla po njej, dokler mi ni pošla sapa. Ne, ni bila mrtva, ko je s prižganimi lučmi pridrvel rešilni avto. Živela je še vrsto let. Mene so za dve leti zaprli zaradi poskusa umora. Nikomur nisem razlagala, zakaj sem storila ta greh, ta zločin. Vi ste prvi. No, lažem, hčerka in njen mož prav tako poznata vse podrobnosti. Če me boste obsojali, vam ne bom zamerila!«

Ko sem odšla od nje, me je z dvigalom pospremila do vhoda. Zelo čustveno sva se objeli. Njene zgodbe ne bom nikoli pozabila.

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 11°

oblačno
vlažnost: 99 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

10/19

sreda

9/22

četrtek

10/23

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

GLEDALIŠČE / Žiri, 24. april 2019

Potepuška jopica

GLASBA / Škofja Loka, 24. april 2019

Letni koncert škofjeloške glasbene šole

PRIREDITVE / Jesenice, Hrušica, 24. april 2019

Za otroke

RAZSTAVE / Cerklje, 24. april 2019

Vojna za samostojno slovenijo 1991

PRIREDITVE / Gorenjska, 24. april 2019

Medgeneracijske prireditve

 

 
 

 

 
 
 

Edina toleranca je ničelna / 16:29, 23. april

Upajmo, da bo alkohola za volanom čim manj. Glede količine pa mora biti ena meja. Dobro bi bilo, da se ozremo tudi malo pri sosedih. Baje so...

Iza Login gostja pogovornega večera / 22:51, 22. april

Butl!

Iza Login gostja pogovornega večera / 22:17, 22. april

Deželan,
Al pa alenka Bratušek?

Iza Login gostja pogovornega večera / 21:50, 22. april

Naj me koklja brcne, jaz sem pred leti pobral eno štoparko iz Kranja v Ljubljano, je mela dva škrnicelna regrata, ga je nesla znancem. Gos...

Šola vedeževanja iz ciganskih kart / 15:26, 18. april

Meni so rekli, da Ciganu ne smem reči Cigan. To so Romi. Šlogarca je potem Romka ali Romkinja. A karte pa ostajajo ciganske? Ižke Cigane tud...

Branja drevesom / 06:41, 18. april

Nade wszystko należy r?wnież pamiętać, że liposukcja to nie metoda odchudzania, a już na pewno nie metoda trwała w efektach – tłuszcz.Grzego...

Branja drevesom / 20:14, 17. april

Wojciechowski
Ti boš bukvam in macesnom menda recitiral poljske domoljubne pesmice?