O ljudeh pod Karavankami

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Tržič / torek, 29. januar 2019 / 11:15  

Tržiški muzej v Galeriji Atrij gosti muzejsko razstavo Karavanke – prostor povezav in razhajanj, ki s pomočjo predmetov in zgodb predstavlja pestrost odnosov med Gorenjsko in Koroško od najstarejših obdobij do danes.

Tržič – Razstavo sta pripravila kustosa Gornjesavskega muzeja Jesenice Zdenka Torkar Tahir in dr. Marko Mugerli in je bila prvič na ogled lansko jesen v Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori. Kot je povedala direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek, gre za vsebino, ki povezuje – oba muzeja in ljudi – ter obravnava številne vidike življenja ter delovanja ljudi pod Karavankami. Direktorica Gornjesavskega muzeja Irena Lačen Benedičič pa je dejala, da ni naključje, da sta njihova kustosa pripravila to razstavo o temi, »... ki nas zaznamuje, ki je vedno znova zanimiva in ki odkriva področja, védenje, ki se ga mnogi še spomnimo, pa smo že kar presenečeni, da sodi v zgodovino«.

Karavanke z več kot 120 kilometri so naša najdaljša gorska veriga. Vrhovi, ki sežejo tudi nad dva tisoč metrov, pa niso preprečili stikov ljudi z obeh strani, kot je poudaril Mugerli: »Sodelovanje poteka praktično vse od takrat, odkar so pod Karavankami naselja, in se nadaljuje še danes na različnih področjih. Seveda je prihajalo tudi do kriz, nesporazumov. Do problemov pri različnih jezikovnih skupinah, razhajanj v družbeno-političnih sistemih.« Vendar so ljudje vedno našli pot eden do drugega, mogoče še bolj Gorenjci od Korošcev, je dodala Torkarjeva. S predmeti, spomini in gradivom na razstavi predstavljajo geografsko in politično ločnico med deželama (območjema). Obenem izpostavljajo skupne poti, od gospodarskih, trgovskih, kmetijskih, tudi transportnih, še posebej z odprtjem železniškega predora (1906) in cestnega predora (1991), do trgovskih povezav. Tudi turističnih, kulturnih, športnih povezav in družinskih, saj skoraj ni družine, ki ne bi imela sorodnikov čez mejo.

Na razstavi, ki bo v Galeriji Atrij na ogled do 28. februarja, tudi predmeti oživijo. Kot je panj kranjič s poslikano končnico (ljudski motiv Hudič brusi babi jezik) iz Mojstrane; tovrstno poslikovanje so Korošci prevzeli od Kranjcev. Ali pa ilustrirani vodnik po cesarsko kraljevih avstrijskih železnicah (z opisi krajev in njihove turistične ponudbe) na progah Beljak–Tablja in Trbiž–Ljubljana s konca 19. stoletja. Pa propagandna dopisnica iz časa koroškega plebiscita ali denimo prehodni športni pokal Karavanke/Wanderkarawanken Cup, ki ga je leta 1977 osvojil jeseniški hokejski klub. Na ogled je izjava Joža Mertlja iz Rateč o zaposlitvi v rudniku svinca v Rablju med letoma 1893 in 1903 ... »Del Koroške spada tudi pod Italijo, kot so Višarje, pomembno romarsko središče. Starejše hiše v Dolini so še okrašene s poslikavami višarske Marije ... Zgodb je res veliko, tudi v Tržiču jih imate, ker ste prav tako povezani s Koroško,« je sklenil Mugerli in spodbudil Tržičane, naj nadaljujejo raziskovanje te tematike.