Ubogati je treba!

Vsaka pomlad ima svoj obraz, 1. del

Ivanka se je rodila leta 1949. Po osemletki, ki jo je »končala« v šestem razredu, se je zaposlila. Plačo je dajala v varstvo mami, le redkokdaj je od nje dobila kakšen dinar nazaj. Imeli so majhno kmetijo in večina denarja je šla za davke in za šolanje starejšega brata. A se Ivanka ni pritoževala. Zdelo se ji je, da tako mora biti.

»Pri dvaindvajsetih sem spoznala Milana. Doma je bil iz sosednje vasi, skupaj sva se vozila na avtobusu. Beseda je dala besedo – in še preden sem vedela, za kaj gre, sem že bila noseča. To so bili časi, ko je bila nezakonska mati velika sramota, zlasti za krščansko družino, kakršna je bila naša. Brat, ki je medtem že postal duhovnik, bi se v tla vdrl!

Pa sva se poročila, četudi sem ga bolj slabo poznala. Ker so njegovi starši živeli v bloku, ni bilo misliti, da bi se priselila k njim. Še stranišča niso imeli v stanovanju. V vsakem nadstropju so imeli skupne prostore za sanitarije in pralnico, kjer so ženske ob sredah in ponedeljkih prale perilo. Tako je Milan prišel živet k meni. Mama je mislila, da ji bo tudi on dal ob mesecu plačo v hrambo, a mu kaj takšnega ni padlo na pamet. Začeli so se hudi prepiri, tudi pesti so pele. Oče je hotel na silo vtepsti Milanu v glavo naše navade, a se ni izšlo. Bila sem v osmem mesecu nosečnosti, ko so naju sredi noči postavili pred vrata. Oče jih je potem zaklenil, mama pa mi je skozi okno zmetala Milanove stvari. Mojih pa ne, ker je menila, da sem jih kupila z denarjem, ki je bil ''družinski''. Ostala sva brez vsega, čeprav sem imela veliko posteljnine, kuhinjskih pripomočkov, oblačil. A se nisva vdala, nisva potrkala in staršev prosila odpuščanja. Zakaj le?! Peš sva se odpravila do gostilne, kjer nama je gostilničarka po vztrajnem trkanju le odprla vrata in naju spustila v sobico za turiste. Pravzaprav so jo uporabljali lovci, ki so v naš kraj iz Italije prihajali na jago. Ostala sva le štiri dni, več ne, ker se je gostilničarka bala, da bom pri njih rodila.

Končno se je nama nasmehnila sreča: vselila sva se v neko delavnico, kjer so mojstri po vojni popravljali stare piskre. V zraku je še zmeraj lebdel nenavaden vonj, a naju ni motilo. Bila sva presrečna, saj je v kotu stala celo peč na drva, imela pa sva tudi stranišče in tekočo vodo. Prostor je bil precej visok, zato sva morala strop znižati, po betonu pa položiti deske. V eni sobi sva imela tako kuhinjo kot tudi spalnico. Nič hudega. Vseeno sva bila srečna. Milan je bil zelo dober človek, morda še malo preveč. Vsi so videli, kako me razvaja, zato so naju tudi obilo opravljali. Ko se je rodila najina zlata punčka Emica, je namesto mene obešal plenice, hodil v trgovino in pestoval štručko na soncu. Ko je prišla na obisk njegova mama, ga je prosila, naj ji ne dela sramote. ''Kaj bodo rekli ljudje? Nič drugega, kot da sem jaz kriva, da sem te po babje vzgojila!'' je sitnarila.

Da sva kupila posteljo in nekaj pohištva, sva vzela posojilo. Spet sva vrgla novo kost za glodanje! Pošteni ljudje takrat niso jemali kredita!

Porodniške sem imela samo tri mesece, ko sem že morala iti v službo. Kdo bo pazil na mojo Emico? Nekaj časa sva se z Milanom izmenjavala, on je delal dopoldne, jaz popoldne, a v nedogled to ni šlo. Delal je na vzdrževanju strojev, pogosto se je zgodilo, da je moral ostati v službi tudi čez uro. Lahko rečem, da mi je takrat sam Bog poslal na pot gospo Sonjo. Ostali sva prijateljici vse do današnjih dni. Povezala je naju nenavadna usoda. Zelo nenavadna. Pred drugo svetovno vojno se je poročila, a ker je bil njen mož potem na napačni strani, je moral po osvoboditvi zbežati iz domovine. Skupaj s še nekaterimi drugimi fanti so se vkrcali na ladjo in zbežali v Avstralijo. Tam so potrebovali delovno silo, hitro so dobili službo. Leta 1957 je za njim odšla tudi Sonja. Sinčka je pustila pri svoji mami. S seboj ga ni vzela zato, ker je bilo takrat tako, da so samske ženske lahko potovale v Avstralijo brezplačno. Komaj je čakala, da se snide z možem, saj ga je zelo pogrešala. Žal pa jo je on malo manj. Po svoje ga razumem: za fante so bili to težki časi. In tako je naneslo, da je tudi njen mož začel grešno živeti. A ne z drugo žensko, temveč z drugim moškim. Homoseksualnost je bila v Avstraliji strogo prepovedana, lahko so te celo kamenjali, če so izvedeli. Predstavljate si, kako se je počutila Sonja, ko je spoznala, da jo mož v postelji odvrača, da je noče niti objeti. Šele potem ko ga je enkrat zalotila ''sredi dela'', je z grozo v srcu spoznala, za kaj gre. Pospravila je svoje stvari in se zatekla k neki italijanski družini. Skupaj z njimi je potem odpotovala v Kanado. Ker so ji posodili denar, jim ga je morala tam vrniti. In to z obrestmi. Strta, zgarana in psihično izmučena se je vrnila domov prav v letu, ko se je rodila moja Emica. S sinom, ki je že odrasel, sta se odtujila, pa še njena mama ga je ves čas ščuvala. Materinstvo je iz njenega srca kar kipelo in s solzami v očeh je sprejela Emico. Ko jo je objela in stisnila k sebi, sem videla, da bo otroček v dobrih in varnih rokah.

Z možem sva potem še večkrat poskušala, toda ni se nama posrečilo. Bila sva zelo nesrečna, rada sva se imela, sanjala sva o veliki družini. Delavnico, ki je nekoč postala najino prvo zatočišče, sva predelala, zrasla je velika, prostorna hiša, v kateri bi lahko živele vsaj tri družine. Emica je bila pridna v šoli, tudi ona je odšla študirat. Nisva ji branila. Slovo je bilo težko, saj je čez teden živela v internatu.

Imela sva denar, kupila sva fička, prvo televizijo. Lepše se ne bi mogla imeti. Potem pa mi je umrl oče in mama me je začela priganjati, naj se preselim domov, da mi bodo prepisali kmetijo. Milan je bil odločno proti. Ni še pozabil, kako grdo so naredili z nama. Mama je bila še zmeraj zelo gospodovalna, ni trpela ugovorov. Nekega dne se je pred našo hišo ustavil tovornjak. Ko sem prišla ven, sem vprašala šoferja, po kaj je prišel. ''Po vaše stvari. Selite se!'' mi je odgovoril, ko sem ga bedasto gledala. Mama je kar mislila, da me bo na silo spravila k sebi. Bila je prepričana, da bova prodala hišo, denar pa vložila v kmečke stroje. Milan je čisto znorel. Takrat je bilo prvič, da me je udaril. In to naravnost čez usta. Zbil mi je zob, a bolj kot to je bolel udarec. Bila sem užaljena in prizadeta. Četudi mi je Sonja branila, sem odšla k mami. Ko bi me takrat Milan poklical nazaj, bi se vrnila, tako pa je molčal.

Doma je bilo potem vse po starem: mama mi je ukazovala, kot bi bila stara deset let, prisvajala si je mojo plačo, če je nisem ubogala, me je zmerjala. O, kako mi je bilo žal, toda vrnitve ni bilo! Bila sem vzgojena, da je treba starše ubogati, da imajo zmeraj prav. Niti pomislila nisem, da sem se jim enkrat že uprla in da ne bi bilo nič narobe, če bi se ponovno.

Na obisk je prišla tudi Emica. Prosila me je, naj se vrnem domov, da je oči žalosten in nesrečen. A sem bila preponosna, da bi mu kar odpustila tisti udarec. Če bi bila bolj ponižna, bi se zavedala, da sem ga sama prosila, naj to stori.

Moje življenje je bilo zelo naporno. Služba, delo na kmetiji, borbe z mamo. Sem in tja je prišel na obisk brat in mi solil pamet. Prav sovražila sem ga. Mama sama ni vedela, kako bi mu stregla, kaj vse bi mu dala. Ponavadi mu je stisnila v žep tudi denar. Četudi je brat vedel, da svojega nima, da je moj, ni niti trznil z očesom.

Minilo je skoraj štirinajst mesecev, kar sem ušla od Milana. Nekoč me ustavi oddelkovodja in me vpraša, ali ga kaj vidim. Povedala sem mu, da ne. Da zaide na moj oddelek takrat, ko ve, da me ne bo srečal. ''Hudiča in pol si zakuhala s svojim trapastim obnašanjem!'' je nadaljeval. ''A veš, da je 'tapata' noseča z njim?!''« (Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj -3°

jasno
vlažnost: 96 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-3/13

sreda

-1/12

četrtek

-1/15

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

 

 

 

PRIREDITVE / Kranj, Šenčur, Preddvor, 20. februar 2019

Medgeneracijske prireditve

OBVESTILA / Kranjska Gora, 20. februar 2019

Peka kruha z drožmi

PREDAVANJA / Preddvor, 20. februar 2019

Sindrom fibromialgije in kronične utrujenosti

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. februar 2019

Medgeneracijske dejavnosti

PRIREDITVE / Jesenice, 20. februar 2019

V jeseniški knjižnici

PRIREDITVE / Gorenjska, 20. februar 2019

Medgeneracijske prireditve

PREDAVANJA / Kokrica, 20. februar 2019

Kako se spoprijeti s stresom

PREDAVANJA / Kokrica, 20. februar 2019

Božja moč v gospodovi večerji

 

 
 

 

 
 
 

Posekali so drevesa / 19:35, 19. februar

Menim, da je to prav! To drevo na sliki, če pade, poškoduje objekt. Zatorej bi moralo veljati pravilo, drevo ob objektu, je lahko visoko samo toliko kot je oddaljeno od objekta.

Žrtve za svobodo / 16:05, 19. februar

Govornik Viktor Zadnik za oceno odlično!
Takle mamo ja, žal...
Sicer pa večna slava junakom padlim za domovino !!

Denar za podvoz v Lescah / 15:53, 19. februar

Tega je pa kar veliko. Ja, premalo je bilo narejenega zadnjih 10, 15 let! Pogrešam pa kar nekaj zadev. Parkiranje pred Starim mestom oz. Gra...

Zmagala sta Zala Kralj / 13:40, 17. februar

Tole so po moje namerno izbral, da nas dokončno fu*nejo ven iz te kuhinje!

Kadim, pa kaj / 13:38, 17. februar

Sem kadil, nikoli več!
Individualni programi opuščanja kajenja so korak v pravo smer, podpiram !!

Nov butični hotel na Jezerskem / 13:18, 15. februar

Upajmo, da bo skozi leta res zaživel. Mogoče lokacija ravno ne omogoča butični turizem; vsaj kar se tiče miru ob glavni cesti. Zanimivo, da ...

Odstopil zaradi tatvine / 11:46, 15. februar

Kakšne bedarije se dogajajo v tej naši družbi?Kulturniška zvezda evidentno krade? Nagrajena sodomija! Žaljenje naroda, vsak mesec dober penz...