Na ogled doslej neznani Hodnik

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Arhiv člankov / četrtek, 24. januar 2019 / 11:31  

V Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je na ogled razstava doslej še nikoli predstavljenih del bohinjskega slikarja Valentina Hodnika (1896–1935). Gre za izbor likovnih del iz donacije njegove sestre Angele Hodnik Gorenjskemu muzeju.

Bohinjska Bistrica – Slikar Valentin Hodnik je, čeprav so se od njegovega zemeljskega bivanja in prerane smrti zvrstile že vsaj tri, štiri generacije Bohinjcev, še vedno eden najbolj prepoznavnih domačinov. To med drugim dokazuje tudi pred tednom dni dober obisk odprtja razstave njegovih likovnih del v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici.

Slikarjeva mlajša sestra Angela Hodnik, ki je dan pred dogodkom praznovala 104. rojstni dan, je aprila 2017 Gorenjskemu muzeju podarila del slikarske dediščine svojega najstarejšega brata. »Zelo je ponosna na svojega brata in na njegova dela, ki jih je vsa leta hranila v domači hiši v Stari Fužini, saj je bila to edina stvar, ki je ostala za njim. Sedaj je stanovalka v Domu sv. Martina v Srednji vasi in se mi zdi, da je imela občutek, da je treba bratovo zapuščino nekako ''ohraniti'' na enem mestu, da se ta ne bi porazgubila. Že ob donaciji je rekla, da si želi stalnega prostora, ki bi bil posvečen Valentinu Hodniku,« je povedala vodja Muzeja Tomaža Godca Anja Poštrak, ki je v muzeju sprejela dragoceno donacijo: »Veliko stvari se v domači hiši ni ohranilo, kar je bilo, nam je Angela podarila. Vse gradivo, razen nekaj del v okvirjih, je Angela hranila v stari skrinji, s katero je njen brat nekoč pošiljal slike na železniško postajo v Radovljici, da so šle potem v prodajo v Ljubljano. Skrinjo je kasneje sama tudi poslikala.«

Donacija obsega 63 del na papirju, kip golega moškega v gibanju (patinirani mavec), skicirko, pet lesenih matric z desetimi motivi za lesoreze, risbe, ki jih je Valentin Hodnik risal na Umetnoobrtni šoli v Ljubljani, nekaj dokumentacije, pripomočke za kiparsko oblikovanje v glini in njegovo slikarsko stojalo. Hodnik pa je bil tudi fotograf – kot dodaja Poštrakova, so tik pred odprtjem razstave prejeli še škatlo steklenih plošč, ki jo bodo v muzeju naknadno pregledali in po potrebi fotografije tudi razvili.

Med Bohinjci spoštovan slikar

V družini Hodnikovih je bilo osem otrok, Valentin je bil najstarejši. Že v osnovni šoli je nadučitelj Ivan Rihtaršič opazil njegovo nadarjenost za slikarstvo in z župnikom Ivanom Pibrom sta mu omogočila nadaljnje šolanje. Tako je med leti 1909 in 1914 obiskoval Umetnoobrtno šolo v Ljubljani. Ob začetku prve svetovne vojne se je javil v vojaško enoto, a se je po nekaj mesecih moral vrniti, ker je obolel na očesu, že od otroštva je namreč imel poškodovano desno oko. Med vojno si je v domači hiši uredil skromen atelje, izdeloval slike za častnike in tudi fotografske portrete, ki so jih ti pošiljali domov. Slikarsko se je usmeril na slikanje gorskih motivov.

Ker se je zavedal, da je njegovo likovno znanje pomanjkljivo, se je leta 1921 vpisal na Akademijo za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, na kateri je bil najmanj dva semestra, modra pa tudi dlje, kot ugotavlja kustos razstave ddr. Damir Globočnik: »Večina risb je prav iz obdobja študija v Zagrebu, kjer sta bila med sošolci tudi Miha Maleš in Nikolaj Pirnat. Šest risb študijskih aktov je avtor datiral z letnico '23, kar pomeni, da je bil vsaj še leto dlje v Zagrebu. Kasneje je želel v Prago, pa mu niso odobrili štipendije, zato se je ustalil v domačem okolju. V Ukancu je zgradil vilo Rušo (pravzaprav je šlo za leseno hiško), ki jo je imenoval po simpatiji Urši iz Srednje vasi, ki pa se na prigovarjanja okolice ni odločila za slikarja.«

Ni bil le slikar gora

Globočnik je za razstavo pripravil nekaj več kot dvajset originalnih del, od teh jih je nekaj zaradi občutljivosti materiala reproduciranih na pano. Predvsem gre za akte, portrete, nekaj žanrskih motivov ter grafike, ki so bile pred leti natisnjene z lesoreznih plošč. V vitrini je na ogled tudi Hodnikova skicirka.

»Tako donacija kot razstava opozarjata na Hodnika kot slikarja figuralnih motivov in žanrskih prizorov kmečkega dela. Večinoma ga namreč poznamo kot mojstra gorskih in planinskih motivov, s katerimi se je nekajkrat predstavil na skupinskih razstavah, med drugim v Ljubljani in Beogradu, leta 1928 pa za 14 dni tudi v Jakopičevem paviljonu,« poudarja Globočnik. Prodal je veliko slik z gorsko motiviko, menda pa je bil tudi cenovno zelo ugoden. Slikal je hitro, pogosto tudi v naravi, eden redkih slikarjev, ki so se s stojalom v gore odpravili tudi pozimi. Sicer pa se je Hodnik ukvarjal z različnimi dejavnostmi, povezanimi z likovnim – njegova je na primer freska na gasilskem domu v Bohinjski Bistrici, slikal je kulise za gledališče v Češnjici, risal satirične razglednice, izdeloval je križe za vojaško pokopališče prve svetovne vojne v Ukancu, fotografiral, vodil turiste na gorske ture … Izdelal je tudi maketo Triglava, ki je v Ukancu tudi po skoraj devetdesetih letih še danes na ogled.

Ko ga je v nekem pretepu med bohinjskimi in blejskimi fanti, ko je hotel posredovati, nekdo udaril po desni roki in mu zdrobil zapestje, potem ni več mogel slikati. Na robu preživetja je to pomenilo tudi konec njegove življenjske usode.

»Bohinjci imajo zelo spoštljiv odnos do Valentina Hodnika in so tudi zelo čustveno navezani na Hodnikova dela, ki jih imajo v lasti. Marsikdo ima doma kakšno njegovo sliko, pa se tega sploh ne zaveda. Nujno bi bilo, da bi se njegova dela, ki so v zasebni lastni, čim bolje evidentirala,« meni Anja Poštrak, ki še posebno ceni, da ljudje z donacijami prepoznajo vlogo, ki jo ima muzej: »V muzeju lahko ustrezno poskrbimo za predmete, jih zaščitimo in shranimo za prihodnje rodove. In tudi gospe Angeli sem obljubila, da bomo dobro poskrbeli za ta likovna dela in predmete, da ohranimo spomin na njenega brata.« Donacija je vsekakor tudi prispevek k novemu pogledu na Valentina Hodnika in njegov slikarski opus. Razstava bo na ogled še ves februar.