Ne bojmo se samega sebe

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 22. januar 2019 / 16:58  

V zadnjem članku smo razlagali, kako zelo je pomembno, da zdržimo s svojimi notranjimi, čustvenimi, razpoloženjskimi stanji, ki nas preplavljajo. Nekako še razumemo, da se nočemo valjati v svojem peklu in da preprosto rajši odidemo. Saj nismo neumneži, kajneda. Reši se, kdor se more. Čuden je pisec teh kolumn, ker ljudi spodbuja, da zdržijo v lastnem trpljenju. Če bi se nam čustveno trpljenje zgodilo le enkrat na deset let, bi še potrpeli. Ker pa se nam to ponavlja, je prekinitev teh vzorcev v naši moči in v naši odločitvi. O kakšnem trpljenju govorimo? Npr. stalni občutki krivde občasno odidejo, vendar vedno pridejo nazaj, ves čas se bojimo, kaj nepričakovanega se nam bo zgodilo, boleči občutki manjvrednosti, celo ničvrednosti, pritiski v prsih, ki nas spremljajo, odkar odpremo oči, neprespane noči, ko se obremenjujemo s kritiko glede svojega poklica, svojega videza, svojega načina smeha, ubijalski občutki sramu, ker so vsi na vasi izvedeli, da je hči istospolno usmerjena, ponižanje, ker ne moremo dostojno preživeti družine, občutki zavrženosti, ker nas je mama odpisala, čudna nemirnost, ker nas nihče ne razume, nevrednost življenja, ker nismo pravega spola … Takšne in podobne zgodbe piše življenje. Polne bolečin, pred katerimi bi radi zbežali. Ne bo nam uspelo, ker se bodo ta »sranja« vedno vrnila.

Zelo težko pa razumemo, da ne zdržimo niti pozitivnih čutenj, stanj, razpoloženj. Npr. ko sem noro zaljubljen, me že skrbi, kaj če bo zveza razpadla; veselim se uspeha, pa pride negotovost, da bo to kmalu minilo; z ženo se trenutno dobro razumeva in že me je strah, da to ne bo dolgo trajalo; šef je prijazen z mano, jaz pa že preračunavam, kaj ima za bregom; dobila sem odlično oceno v šoli in me je strah, da bodo starši rekli, naj se ne veselim preveč in naj bom ponižna; kljub dobri letini ne morem biti ponosen nase, rečem si, da je to bolj stvar sreče. Mehanizem je precej podoben. Mi preprosto ne zdržimo sami v sebi. Zakaj? Nekje globoko v sebi (podzavest) imamo zapisan najbolj možen boleč občutek: nisem dovolj dober, ne smem pripadati, čisto sama sem na tem svetu, nimam pravice do radosti bivanja, nekaj je z mano hudo narobe, da se tako počutim, svet ni varen, in nato celo naredimo sklep: nihče me nima rad. Rešitev: sprejmimo, začutimo, predelajmo in odvrzimo težka čutenja, vendar ne zavrzimo samega sebe. Težka čustvena stanja so posledica zgodovine, ni rečeno, da so vsa moja. Jaz pa sem mnogo več kot moja nesreča. Zase sem center vesolja. Ko to sprejmemo in predelamo težo svojega notranjega sveta, začneta svet in vesolje delati za nas. Celo več, zemeljske zakonitosti začnejo izgubljati svojo moč in odprejo se možnosti za vstop duhovnosti. Nato se v nas začne avtomatsko razvijati sočutje do sočloveka, ljubezen do bližnjega, razumemo drugega kot enakovrednega, brez vrednotenja. Zelo smo povezani.