Človeški glas je inštrument čudovitih izraznih možnosti

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. januar 2019 / 10:27  

Glasbeni pedagog, skladatelj, zborovodja, organist, raziskovalec glasbenega izročila Slovencev doma in v zamejstvu, avtor in urednik glasbenih monografij ter drugih izdaj, zgodovinar in kronist ... Egi Gašperšič je decembra lani postal častni občan občine Radovljica.

Egidij (Egi) Gašperšič je glasbeni pedagog, skladatelj, zborovodja, organist, raziskovalec glasbenega izročila Slovencev doma in v zamejstvu, avtor in urednik glasbenih monografij ter drugih izdaj, zgodovinar in kronist. Izhaja iz stare kroparske družine, kjer je pri očetu dobil svoje prvo glasbeno znanje. Kasneje je študiral rog in klavir na srednji glasbeni šoli, nato pa na ljubljanski akademiji za glasbo leta 1963 diplomiral na znanstveno-zgodovinskem oddelku. Že leto za tem se je zaposlil v Glasbeni šoli Radovljica, kjer je bil več kot trideset let ravnatelj. S svojim pedagoško-glasbenim strokovnim delom pa tudi s srčnostjo in predanostjo je predajal znanje in spodbudo mnogim mladim glasbenikom, med katerimi so tudi številni danes uveljavljeni umetniki. Leta 1997 se je upokojil, a nadaljeval delo, predvsem kot skladatelj, pevovodja in glasbeni sodelavec Instituta Urban Jarnik v Celovcu. Za svoje delo je prejel številne nagrade, eno od pomembnih priznanj pa prav gotovo predstavlja dejstvo, da so ga za častnega občana Radovljice predlagala tako rekoč vsa domača in okoliška kulturna društva in organizacije.

Se pogosto spominjate svojega otroštva v Kropi?

»Nisem med tistimi, ki svoje spomine na otroštvo znajo zelo podrobno opisati. Bil je vojni čas, ki je seveda po svoje vplival na življenje številne družine. Otroštvo sem preživljal v dobi, ki nikomur ni prizanašala. Kljub temu se je v naši družini dogajalo veliko prijetnih doživetij, za katera sem hvaležen staršem, sestram in bratom. Nikoli se še nisem pritoževal zaradi pomanjkanja in drugih neprijetnosti. Torej lahko rečem, da sem imel srečno otroštvo.«

Takoj po diplomi na akademiji za glasbo ste se zaposlili na radovljiški glasbeni šoli. Kako se spomnite tistih časov?

»V začetku decembra 1964 je bila moja enoletna vojaščina v Bosni končana. Kar takoj sem postal del učiteljskega kolektiva dveh šol, glasbene in osnovne. Razlika med njima je bila predvsem v organiziranosti in splošni veljavi. Materialne razmere glasbene šole so bile manj trdne: učilnic je bilo malo, pa še te so bile razpršene na več lokacij v Radovljici, Lescah, Kropi, Bohinjski Bistrici, Gorjah in na Bledu; premalo je bilo inštrumentov za kvaliteten pouk in nastopanje; tudi učiteljski kader je bil tam manj stalen. Da pa ne bo narobe razumljeno, naj poudarim, da je bilo jedro kolektiva vse bolj predano delu z otroki, ki jih je bilo vsako leto več. Postopoma se je urejal odnos družbene skupnosti, zboljševale so se mnoge stvari, da ni bilo več dvomov o statusu šole. Tako smo s somišljeniki lahko posvečali primerno skrb širitvi predmetnika in premišljeni prenovi učnih načrtov, da bi posodobili metode pouka in učne snovi. Pri tem smo res poudarjali navezanost na dediščino narodove ljudske ustvarjalnosti. Tako nam med drugim ni bilo težko sestavljati sporedov za nastope vsebinsko in po namenu različnih prireditev v šoli in drugod.«

Že kmalu ste postali ravnatelj. Kaj vas je vodilo pri delu?

»V moji naravi je, da spoštujem delo predhodnikov – in tudi ne maram po vsej sili pričakovati, da bo vse po moje. Še zdaj ne poznam odgovora, kako da sem tistega leta 1966 pristal na predlog, da bolj ali manj nepripravljen prevzamem vodenje. Pa smo poskušali kar sprejemljivo krmariti iz leta v leto, ki so se nabirala v končno spoznanje, ko je napočil čas za nove moči.«

Moški pevski zbor Kropa ste vodili, še preden ste diplomirali. Kaj vas tako zelo privlači pri zborovskem petju, da ste že vse življenje tako tesno povezani z njim?

»Moja zborovska izkušnja se je kot korepetitorju začela v radovljiški nižji gimnaziji, nadaljevala v ljubljanski dobi, obenem tudi pri kroparskih zborih – še preden smo 1961 začeli pot Moškega zbora Kropa. Človeški glas je že sam po sebi inštrument čudovitih izraznih možnosti, v manjših ali večjih vokalnih skupinah se te še pomnožijo, še drugače je, ko se poveže z glasbili. Pri zborih pa ne gre le za glasbeno dimenzijo, saj gre za družno ustvarjanje in tudi prilagajanje posameznika oblikovanju medsebojne odgovornosti. O tem bi se seveda dalo še mnogo in tudi drugače povedati …

Sistematična skrb za sestavljanje letnih koncertov in drugih nastopov prinese široko paleto glasbene literature različnih glasbenih dob, kar da pevcem in poslušalcem nov vpogled v svet zborovske glasbe, zanimivejši kot nenehno ponavljanje najbolj znanih pesmi. Vedno je izziv dobiti v roke neznano pesem in z vajo polagoma priti do stopnje, ko se oglasi avtorjeva zamisel.«

Včasih smo Slovenci ogromno peli v zborih. Se vam zdi, da je še vedno tako?

»Kar vleče se že dejstvo, da v osnovnih šolah v zborih poje premalo učencev. Tudi v naših krajih je tako. Malo starejši se še spomnijo časov, ko so bili marsikje odri premajhni za nastop šolskega zbora, npr. v Radovljici, Bohinjski Bistrici in na Bledu. Najbrž se tudi to pozna, da se ponekod bolj malo odraslih priključi zboru. Ampak je tudi drugačna ugotovitev: v naši občini je že nekaj časa pevskih zborov odraslih več, kakor jih je bilo pred desetletji. Pomembno je tudi, da se z novimi šolanimi zborovodji lepo izboljšuje pevska kultura, ki je na splošno v Sloveniji na visoki ravni.«

Koledniško obarvana tematika vas posebej privlači. Zakaj?

»Narodopisna stroka že dobrih 150 let raziskuje in dokazuje, da je bilo koledništvo nepogrešljiv del praznovanj od adventa do svečnice. Tako je bilo tudi v Kropi in Kamni Gorici. Čeprav je po drugi svetovni vojni kazalo, da je ta običaj utonil v pozabo, se je ponekod le obdržal pri življenju. V Kropi je v javnosti ostalo trikraljevsko koledovanje in tako se je tudi mlajša generacija srečala s tradicijo. Koledniške pesmi so se zdele kot naročene za bolj doživeto praznovanje praznikov med božičem in svečnico. Imele so privlačne napeve, posebno doživetje pa je bilo preprosto, po ljudsko občuteno izpovedovanje betlehemskega dogajanja in premišljevanje ob tem, ko se staro leto poslavlja, rojeva pa novo.«

V katerem obdobju ste se največ ukvarjali z raziskovanjem slovenske glasbene dediščine?

»Ponavljam se, ko ob različnih temah omenjam kroparske pevske zbore in druge izvajalce, ki so ob živahnem delovanju, ko je bil po letu 1952 zgrajen novi kulturni dom, z veliko vnemo peli in igrali. Sporede je oblikoval očetov širok izbor, v katerem je imela ljudska dediščina pomembno mesto. Študijski program na akademiji je še poglobil strokovno spoznavanje take tematike, v praksi pa je bilo zaradi vodenja moškega zbora zaželeno stalno skrbeti za oživljanje tistega dela ljudske dediščine, ki ga je bilo treba poiskati in obdelati ter tako na novo oživiti. In to je trajalo vseh 55 let. Še drugačni so bili izzivi, ki jih je prineslo in narekovalo soustvarjanje z marljivimi in do ljudske dediščine spoštljivimi Slovenci onkraj Karavank. Hvaležen sem za prošnjo in uresničitev načrtov.«

Vse življenje ste energijo posvetili tudi ustvarjanju novih skladb. Kako ste ob obilici dela našli čas tudi za to?

»Spet se moram vrniti v čas kroparskega kulturnega ''buma'' med letoma 1953 do 1959. Bil sem v očetovi glasbeni ''delavnici'', v kateri so se pripravljale priredbe za društvene pevske in instrumentalne skupine. Dela je bilo za enega preveč, pa sem še sam kaj postoril. To se je stopnjevalo z nastankom moškega zbora, pozneje še mnogo bolj, ko so se zgodili dodatni zbori Podnart, Ženski in Mešani zbor Koledva, prav tako koroško dogajanje. Več let so za kaj novega prosili učitelji glasbenega pouka v osnovnih šolah in pa razni drugi izvajalci od blizu in daleč. Kar kopičilo se je.«