Eni zbirajo znamke, drugi kolesa

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Domov / ponedeljek, 21. januar 2019 / 12:11  

»Svet je velik. Eni zbirajo stare avtomobile, drugi znamke, tretji slike, četrti pa kolesa,« pravi Jure Kocjan iz Naklega, ljubitelj vintage koles, ki jih ljudje obožujejo ali zbirajo zaradi različnih vzgibov.

Jure Kocjan je odraščal v Ljubljani, sedaj pa že deset let živi v Naklem, kjer si je ustvaril tudi družino. Do leta 2015 je bil profesionalni kolesar in že takrat so ga zanimala vintage kolesa in sama zgodovina kolesarstva. Zanimanje je preraslo v resen hobi, ta pa se je po končani profesionalni karieri razvil v posel: ima spletno trgovino Premium Cycling, ki je pravi raj za ljubitelje starih koles. Nekaj časa si je želel tudi prave trgovine, potem pa je ugotovil, da zbiratelji večinoma prihajajo iz tujine, in je misel opustil.

Kocjan se osredotoča predvsem na tekmovalna cestna kolesa, ki so bila narejena v obdobju od začetka 19. stoletja in tja do konca devetdesetih let. »Bila so narejena ročno, pobarvana ročno. Vsako kolo je bilo izdelek zase. Sploh če gre za kolo kakšnega tekmovalca iz sedemdesetih let in je z njim celo zmagal na Dirki po Franciji – takšno ima resnično vrednost.« Tu se dotakne tudi kitajskega trga in ponarejanja koles. »Danes najdražje kolo znamke Pinarello stane 12 tisoč evrov, Kitajci ga ponaredijo, stane tisoč evrov in težko ločimo original od ponaredka. Vintage specialk pa ne ponarejajo, ker je s tem precej preveč dela. Pa letnice so bile ročno gravirane in včasih so potrebne še kakšne res redke komponente, ki so bile v izdelavi le leto ali dve …« S tem pa seveda kolo pridobiva končno ceno, ki se giblje od dva do dvajset tisoč evrov. Nadaljuje: »Če pogledamo recimo Pantanija, tekmovalca iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, neke vrste kolesarskega zvezdnika bi lahko rekli, njegovih koles sploh ni na trgu in gredo dobro v prodajo tudi replike. S katerimi pa je seveda spet ogromno dela. In če obstaja pet originalov in se bodo ta kolesa kdaj prodajala, bodo dosegla vrtoglave cene.«

Kot smo že omenili, pravi zbiralci prihajajo iz tujine, sem in tja pa se najde tudi kak kupec iz Slovenije. »Obstajajo taki, ki se odločijo, da je na primer specialka z Dirke po Franciji z letnico rojstva slavljenca lahko izjemno in izvirno darilo.« Med zbiratelji lahko najdemo tudi veliko znanih oseb. »Tako oni kot drugi zbiratelji koles pravijo, da jih pogled na stare specialke ponese v svet njihove mladosti, ko so sami občudovali zvezdnike tistega časa in njihove specialke,« pove Kocjan.

Zbirateljev je toliko, kolikor je okusov

»Obstajajo taki, ki jih zanimajo samo tekmovalna kolesa, drugi želijo čim starejša, eni samo originalna, tudi če je malce rjast, če kje manjka kaj barve …«

Kako pa je z modnostjo vintage modelov, nas je zanimalo. Kocjan odgovori: »Tu igra vlogo tradicija in to imajo italijanske znamke, kar je tudi njihova prednost. Bianchi je najstarejša znamka na svetu. Kolesa so začeli delati v letu 1885. Podobno je s Colnagom, ki je na trgu tudi vsaj že petdeset let. Angleži, recimo, so prišli na trg v petdesetih, šestdesetih letih …« Najstarejše kolo, ki ga je Kocjan kdajkoli imel v rokah ima letnico 1907/08; je pa lastnik takega z lesenim obročem in letnico 1934. »Prestav pa še ni bilo veliko,« se nasmehne.

Odkar je njegov hobi postal posel, je minilo dve leti. Sedaj ga ljudje že sami najdejo, na začetku pa je bilo kar težko. Trg za starejša kolesa je že obstajal, tudi konkurence je nekaj, a o njej lahko govorimo le na svetovni ravni. Opaža, da je »vintage scena« trenutno tudi v kolesarstvu zelo priljubljena, čeprav za zdaj le v svetu cestnih koles, zgodovina gorskih je namreč še premlada.