Prvič v šolo – pred sto leti

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / torek, 15. januar 2019 / 09:30  

V radovljiški knjižnici je na ogled zanimiva razstava šolskih potrebščin petih otrok družine Koman iz Radovljice. V šolske klopi so sedli pred stoletjem; njihove lepo popisane zvezke, skrbno hranjene knjige in natančno urejene šolske potrebščine pa sta zbrali in za razstavo pripravili edini potomki družine: Helena Beba Rotman Benić in njena hči Liliana Benić Drobac.

»Pri nas doma sta nam babici že zgodaj umrli, tako otroci nismo doživljali lepih ur ob njunem pripovedovanju pravljic in povesti. Morali smo že kot mali otroci vzeti v roke knjige ali otroške slikanice, da smo kaj novega izvedeli. Zato sem komaj čakala, da sem šla v šolo in se tam naučila brati, kar sem videla pri svojih dveh starejših bratih Vladu in Borisu in sestri Veri,« je v publikaciji doma za starejše občane pred devetnajstimi leti v svojih spominih zapisala Anka Koman, nekdanja učiteljica iz znane Radovljiške družine. Zadnja leta svojega dolgega življenja je preživela v Domu dr. Janka Benedika.

»Vera, rojena leta 1910, je bila moja babica. Po poklicu je bila učiteljica, umrla je še pred mojim rojstvom. Njeni sestri: Anka, prav tako učiteljica, rojena leta 1912, in Milena – klicali so jo Deta – po poklicu šivilja, rojena leta 1913, sta živeli v stanovanju na Trubarjevi ulici v Radovljici. Imele so tudi dva brata. Mlajši Boris (rojen leta 1908) je bil župnik, mlajši Vlado (rojen leta 1906) pa je umrl že v svojih zgodnjih dvajsetih,« je pojasnila Liliana Benić Drobac, ki je skupaj s svojo mamo Heleno Bebo Rotman Benić zbrala gradivo in pripravila razstavo.

»Stanovanje v stari hiši je bilo več kot dvajset let prazno, in ko sva ga z mamo pred časom začeli pospravljati, sva naleteli na pravo malo bogastvo; meni, ki se profesionalno ukvarjam z likovno umetnostjo, so seveda najprej v oči padle prelepe slike. Ko sem brskala naprej, pa sem našla še lepo urejene zvezke, učbenike in druge šolske potrebščine Komanovih otrok, ki so pred stotimi leti v Radovljici začeli hoditi v šolo.«

Končno v prvi razred

Takole se je svojega vstopa v šolo spominjala Anka Koman: »Končno sem bila le stara šest let, ko je nastopilo šolsko leto 1918/19. Slovenci smo bili takrat še pod Avstro-Ogrsko, vendar smo imeli v osnovni šoli učni jezik slovenščino. Uporabljali smo tri učne knjige: abecednik, računico in male svetopisemske zgodbe. Pisali smo na škriljeve tablice s klinčki. Ob strani tablic sta viseli dve krpici, da smo napisano lahko zbrisali. Zvezkov v prvem razredu nismo uporabljali. Vse šolske potrebščine smo nosili v torbah na hrbtu. Torbe so bile kar doma narejene, ne kupljene. Pri pouku smo jih dali v predale šolskih klopi,« je zapisala.

»Učila nas je mlada, prijazna učiteljica Severjeva. Šolski upravitelj (takrat smo rekli nadučitelj) je bil tisto leto Julij Slapšak, ki je bil tudi mladinski pisatelj (psevdonim Mišjakov Julče), čebelar in oče velike družine. Tudi z menoj je hodila ena izmed njegovih otrok – Mila. Ta mi je ostala v spominu iz naslednjega dogodka: Nekega dne, kmalu po začetku šolskega leta, je stopila na oder med odmorom pred tablo ter nam součencem kazala, naj iz abecednika iztrgamo zadnjo stran. Na zadnji strani je bila namreč avstro-ogrska državna himna. Mila nam je še razložila, da ne bomo več peli te himne, ker nismo več pod Avstrijo, temveč samostojni. To nam je potrdila čez nekaj tednov tudi učiteljica Severjeva.«

V šolo so vsi hodili peš

V šolo je rada hodila že zaradi ljubeznive učiteljice in tudi ker je tam dobila veliko prijaznih součenk in součencev. »Poleg mene je sedela dolgo časa Milka Papler, doma iz Vrbenj, ki se je poročila v Predtg k Legatovim. Malico smo nosili kar od doma. Ker je bil to čas po prvi svetovni vojni, ni bilo kaj dosti, največ košček kruha. Toda Milka mi je vedno prinesla kak priboljšek: jabolko, krhelj ali suho hruško pozimi. Od ostalih součenk se dobro spominjam Anice Skrt, Nade Vengar (pozneje poročene Mulej), Anice Vozel in Helene Pogačar (poročene Marčun). Z Anico Skrt sva hodili od gasilskega doma vedno skupaj v šolo in bili prijateljici vse do konca šolanja v Radovljici. Mi smo takrat stanovali v vili Mariji, zadnji hiši v Radovljici proti Lescam, ob nekdanjem supermarketu Živila.

Poleg otrok iz mesta Radovljica, ki je takrat štelo le sedemsto prebivalcev, so hodili v radovljiško šolo še otroci iz vasi Predtrg, Vrbnje, Gorica, Nova vas, Lancovo, dela Lipnice, Brda in Vošče. Vsi otroci so hodili peš – poleti in pozimi. Navadno ni nihče manjkal.«

Ena sama bridka ura

Učenje ji ni delalo preglavic. »Samo ena bridka ura mi je ostala v spominu: pisanje številke tri. Nikakor je nisem mogla postaviti pokonci, vedno je ostala na spodnji črti, na nosu. Potem sem jo zbrisala in spet napisala, pa je spet ležala na nosu. To me je tako užalostilo, da sem se začela solziti in se še naprej mučila. Končno je prišla na pomoč sestra Vera, ki mi je praktično pokazala, kje naj začnem, da bo številka stala na nogah. Mama je šla namreč prav tisti dan na obisk k bratu Vladu, ki je že hodil v prvi razred gimnazije. V internatu je nastopila ''španska'', pa se je bala, da ni morda tudi on zbolel.«

Pomembno leto za Slovence

To šolsko leto je bilo tudi leto, značilno za vse Slovence, se spominja v svojem zapisu. »Po dolgih letih smo se otresli avstro-ogrskega jarma in se združili z vsemi Južnimi Slovani, ki so bili do takrat pod Avstro-Ogrsko. Središče te slovanske državice je bil Zagreb, trajala pa je le 33 dni, ko smo se priključili kraljevini Srbiji s središčem v Beogradu. Dobro se spominjam, kako smo šolarji proslavili ta dogodek. Zbrali smo se pred šolo, to je staro šolo, ki je zdaj preurejena v ekonomsko srednjo šolo. V rokah smo nosili slovenske zastavice, potem pa obhodili velik del mesta. Na več krajih so stali mladi v narodnih nošah in nam vzklikali: Živela Jugoslavija! Mi pa smo veselo odgovarjali: Živio! Končno smo bili že čisto hripavi, saj je bilo to prvega decembra, ko je že precej mrzlo, sploh pa je razsajala epidemija ''španske''. Po slovesni maši smo odšli v šolo, tu je bil še slovesni govor, potem pa smo vsi dobili zastonj razglednico, na kateri sta bila dva moža. Razložili so nam, da sta onadva največ storila za osvoboditev izpod Avstro-Ogrske. Tako je šolsko leto hitro potekalo z mnogimi proslavami. Pouk smo končali 15. junija. Dobili smo spričevala. Svojega spričevala sem bila zelo vesela, saj so bile v njem same ene, kar je bil tedaj najboljši red.«