Rumeni jopiči

Eden od fenomenov, ki so nas presenetili proti koncu leta 2018 in jih ni bilo mogoče napovedati, so protesti rumenih jopičev v Franciji. Od kod so se vzeli, kaj pomenijo? Analiza pokaže, da ne gre za naključje …

Ne rdeči ne črni – rumeni

Protestno gibanje »rumeni jopiči« (les gilets jaunes) nam pomaga razložiti francoski politolog Arnaud Mercier. »Protestniki, t. i. rumeni jopiči, imajo številne razloge. S političnega vidika gre za ljudi tako s skrajne desnice kot s skrajne levice, številni pa sploh niso politično opredeljeni. Preprosto menijo, da je politikom zanje vseeno, zato niti ne volijo. Na ulicah pa niso najrevnejši Francozi, temveč gre za pripadnike nižjega srednjega razreda, ki se čutijo prizadete zaradi globalizacije. Tem ljudem je vse težje živeti dobro s svojimi prihodki zaradi brezposelnosti, obdavčitve, dejstva, da morajo živeti na obrobjih velikih mest, zaradi česar se morajo na delo voziti z avtomobili, včasih tudi po 40 ali 50 kilometrov. Zanje je torej cena goriva zelo pomembna. Vlada je nekaterim zahtevam ugodila, zdaj pa zahtevajo možnost, da odločajo na referendumih. Ljudje želijo, da se jih bolj upošteva pri sprejemanju zakonov, želijo več neposredne demokracije. Ne samo, da Macrona nimajo radi, lahko rečemo, da ga sovražijo. Protestniki zanj niso glasovali. Vidijo ga kot predsednika bogatih, kot predsednika Evropske unije, kot predstavnika globalizacije.« Protestnike so razjezile Macronove davčne olajšave za zelo bogate na eni strani, na drugi pa novi davki za srednji razred. Njihove zahteve so dostikrat protislovne. »Nekateri ljudje želijo nižje davke, drugi pa več javnih storitev in več državnega posredovanja v gospodarstvo. Obe stališči je nemogoče uskladiti. Tudi zato zahtevajo soodločanje na referendumih, saj je to način, da dosežeš soglasje tudi, ko se ne strinjaš, recimo glede vprašanj davkov, javnih storitev, vloge države v gospodarstvu in tako naprej. Glede te politične zahteve se protestniki strinjajo, medtem ko se glede ekonomskih zahtev ne. Ponavljam, ne gre za gibanje najrevnejših, ampak nižjega srednjega razreda, ki mu je vse težje dobro živeti. Vidijo se kot žrtve globalizacije, 'evropeizacije' politike, zaradi česar je država šibkejša in se manj vpleta v gospodarstvo. Zato ukinja nekatere javne storitve, še posebej na podeželju in v majhnih mestih. Ljudje torej niso proti davkom, nasprotno, želijo novo družbeno pogodbo, po kateri bi bili prav zaradi plačevanja davkov deležni socialne zaščite. Del protestnikov tako zahteva več socialne države, ne pa njenega konca.« Predsednik Macron se je na proteste odzval z zamudo, ki pa se je izkazala za premišljeno. »Macronov govor je bil v letošnjem letu drugi najbolj gledan televizijski prenos v Franciji, takoj za finalno tekmo na nogometnem svetovnem prvenstvu, na kateri je igrala tudi francoska reprezentanca. To pove, kako močno so ljudje pričakovali njegov nagovor, njegovo odločitev glede reševanja vprašanja socialnih protestov. Menim pa, da Macron ni nagovarjal le rumenih jopičev, ampak tudi druge Francoze, ki sicer sami niso rumeni jopiči, a gibanje podpirajo. Namen govora je bil tako doseči desolidariziranje javnosti z rumenimi jopiči. Videli smo, da je takoj po govoru 20 odstotkov prebivalstva menilo, da so zahteve protestnikov sicer legitimne, a da so zdaj veliko dosegli, zato naj prenehajo protestirati. Za Macrona je bilo zelo pomembno, da so ljudje dejali, da je za katero koli gibanje nemogoče, da doseže vse, kar zahteva, in da je to že doseglo veliko, zato naj preneha …« Slabost gibanja je tudi v tem, da so organizirani le horizontalno. Mercier: »Horizontalna struktura bo vodila v konec gibanja, če ne bodo sprejeli tega, da potrebujejo institucionalizacijo in vodje.« (Vir: Boris Vasev, MMC RTV SLO)

Kar sto sedemindvajset kongresnic

V novem sklicu ameriškega kongresa je rekordno število žensk, kar 127 jih je, od tega 106 demokratk. Izstopajo 29-letna Alexandria Ocasio-Cortez kot najmlajša kongresnica, pa prvi ameriški staroselki v kongresu (Deb Haaland in Sharice Davids), prva odkrito biseksualna senatorka (Kyrsten Sinema) in prvi muslimanski kongresnici (Rashida Tlaib in Ilhan Omar). Slednji sta prisegli na Koran, in ne na Sveto pismo. Res, časi se spreminjajo in Bob Dylan zapoje: »The times they are a-changin'«!

Ultima Thule

Pa še ena vesoljska. Prav na novega leta dan se je vesoljska sonda New Horizons (Nova obzorja) na le 3500 kilometrov približala nebesnemu telesu z imenom Ultima Thule. Nahaja se v t. i. Kuiperjevem pasu na robu Osončja, kjer je tudi mini planet Pluton. V mimoletu pri 51.000 kilometrih na uro je sonda fotografirala in premerila ta neznani svet, ki po najdaljši stranici meri le 33 km in je bil odkrit šele 2014; do zdaj je bil človeštvu znan le kot drobna pika na posnetku zelo natančnega teleskopa.