Praznična mesta

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 10. januar 2019 / 11:51  

Cel december lahko opazujemo praznično okrašena mesta, bolje rečeno stara mestna jedra. Eno je lepše od drugega, pa so vendarle razlike. Pravzaprav se tovrstna evforija začne že novembra, ponekod že prej. Sprehodila sem se po praznični Ljubljani in ugotovila, da to ni več zame. Bil je dela prost dan. Že v Šiški se promet zgosti, parkirišče v Tivoliju je polno. Lučke naredijo svoje, vendar je gneča velika. Stojnice nudijo hrano in pijačo, kape in rokavice, spominke in druge reči. Z Evo hodiva mimo stojnic. Ker je imela god, sem ji obljubila majhno darilce. Izbrala je debele nogavice. Naslednje dni sva enake, čisto enake videli v supermarketu za polovično ceno. Stojnice pač; in ljudje smo pripravljeni trošiti, ne da bi gledali na ceno, saj je december.

Pravzaprav smo šli na koncert. Na ulicah je na vsakem vogalu druga muzika, mi pa smo bili namenjeni poslušat božični koncert zbora svetega Nikolaja iz Litije. Že na Kongresnem trgu sem se spraševala, ali se to sliši v cerkev, saj je bilo zunaj zelo glasno. Ko se je cerkev polnila in so se vrata odpirala, si za hip slišal rokovsko glasbo, potem pa debeli zidovi zadržijo še tako velik hrup. Zbor je izvedel noviteto, Božično kantato, ki jo je na njihovo pobudo ob 200-letnici Svete noči napisal Andrej Makor. Božično poezijo je uglasbil na sodoben način, prav tako sodobno, da jo lahko razume vsak. Čudovito petje, izvajalci, solisti, scena z igro luči so napravili res čarobno vzdušje.

V takem mirnem in lepem vzdušju smo zapustili prizorišče in stopili na ulice Ljubljane. Kot bi stopila v pekel: zbijanje, bučna glasba, luči, promet, gneča. Pravzaprav sem bila kar malo obupana. Ali sem jaz že toliko stara, da mi gre vse to na živce, ali sem tako drugačna, da te gneče ne prenesem več.

Pred leti smo obiskali božični Zagreb. Z vlakom smo se odpravili tja. Oglaševali so ga kot najlepšo adventno prestolnico Evrope. Po mestu smo hodili tesno v gosjem redu drug za drugim, tiščali k prsim roke in torbe z dokumenti, da ne bi kaj izginilo. Nazaj grede smo kljub rezervaciji sedeža v vagonu odstopili prostor materi z majhnim otrokom. Otrok je jokal in bruhal. Ne vem, kaj imajo starši od takega izleta, otrok zagotovo nič.

Namenoma pa sva obiskala v decembru vsa gorenjska srednjeveška mesta. Zmagovalec med »božično obleko« je Kranj. Okrašen je domiselno in z okusom. So po mestu smreke ali čarovniški klobuki, ne vem, vendar je lepo. Podobno ljubko dekoracijo imajo tudi Radovljica, Škofja Loka in Kamnik. Majhno in ljubko. Saj so tudi tukaj prireditve in je glasno, kadar se dogaja, vendar je zame obvladljivo. Butične trgovinice so čudovite, stojnic je manj, izbira spominkov in daril pa nič manjša kot v prestolnici. Na pijačo greš lahko v kavarne, gostilne in slaščičarne, kjer te spodobno postrežejo, lahko diham in opazujem. Že tako smo majhni, pa mi je všeč še manjše. Še dobro, da je dovolj izbire.