Sprva nekoliko v strahu, že po nekaj dneh pa veliki prijatelji – Mirjam s svojimi učenci.

Zvezek, svinčnik, radirka in britvica

Da je poletni dopust mogoče preživeti tudi drugače kot z ležanjem na plaži, ogledovanjem znamenitosti tujih držav in planinarjenjem, kot to pogosto počnemo Slovenci, je lani poleti spoznavala direktorica Prešernovega gledališča Mirjam Drnovšček. Na počitnice v Tanzanijo se je odpravila kot prostovoljka –poučevat tamkajšnje otroke. Izkušnjo priporoča vsem, da bi spoznali tudi drugačen svet, kot je naš, v katerem tako radi tarnamo za vsako malenkost.

Jugovzhodna Afrika, Tanzanija, Arusha, Ilboru … Nam je kaj znano? Na začetku mogoče še, v nadaljevanju vedno manj. Vemo, da je Tanzanija dežela velikih jezer nekje tam spodaj, malenkost pod ekvatorjem, in ima otok Zanzibar, na katerem se je rodil glasbenik Freddie Mercury. Ob besedi Arusha pa smo že v težavah. Arusha je tretje največje mesto v Tanzaniji, ki ima približno toliko prebivalcev kot Ljubljana in Maribor skupaj in leži 1400 metrov nad morjem. Ilboru je ena od sosesk na obrobju mesta. »Kot Kranj in Stražišče, le da so, ko gre za velikost in število ljudi, ki tam živijo, številke precej višje,« duhovito primerjavo ponudi Mirjam Drnovšček, direktorica Prešernovega gledališča, ki je zadnje poletje v osrčju Afrike preživela del svojih počitnic. Ne kot turistka, bila je prostovoljka. V eni od zasebnih šol je tamkajšnje otroke poučevala matematiko, angleščino in skrb za zdravje.

Mirjam je pred dvema letoma po hudi bolezni izgubila partnerja. Z namenom, da sprejme življenje tako, kot je, in ga živi naprej, ne glede na to, da to kdaj tudi boli, se je predlani poleti odpravila na Camino po tako imenovani francoski poti. Sprva še prepričana, da se bo poleti na to pot odpravila iz portugalske smeri, ji je kolegica Tina Kosi, direktorica celjskega gledališča, s katerim Prešernovo gledališče v zadnjih letih sodeluje v več projektih, pripovedovala, da je predlani delovala kot prostovoljka v Aziji. To je nanjo naredilo močan vtis. Zakaj pa ne, si je rekla in po spletu med različnimi ponudniki prostovoljstva v revnih deželah sveta v želji po Afriki našla organizacijo GivingWay in mesto Arusha v Tanzaniji. Ob osnovnih osebnih podatkih jih je v prijavi seveda zanimalo tudi, kaj sicer počne v poklicu, potrebovala je potrdilo o nekaznovanju, dobrodošle so tudi izkušnje v prostovoljstvu. Drnovščkova sicer že šesto leto sodeluje v projektu Botrstvo v Sloveniji in prispeva za šolanje, sprva dekleta, zdaj fanta, na ta način pa v prihodnje namerava pomagati tudi otroku iz Afrike.

Otroci brez enakih možnosti

Skupaj s Kosijevo sta se tako prijavili za dva tedna prostovoljstva. »Sicer je na voljo več različnih vrst prostovoljstva, izbrali pa sva poučevanje,« pripoved začne Mirjam Drnovšček. Nakupili sta tudi barvice, svinčnike, zvezke in druge šolske potrebščine za tamkajšnje otroke, napolnili nahrbtnika in sredi julija odpotovali v Tanzanijo. V delo več zasebnih šol v soseski Ilboru v mestu Arusha so bili vključeni prostovoljci iz različnih koncev sveta, od Škotske in Švedske do Izraela, Španije in Francije. Nastanjeni so bili pri družinah, ki so nudile bivanje in prehrano za deset dolarjev dnevno. »Živeli sva pri družini fanta po imenu Sam, ki je sicer organiziral tudi šolsko knjižnico. Poleg hiše so bile tri sobe z železnimi posteljami, sanitarijami s prho z velikokrat mrzlo vodo in manjšim umivalnikom. Brez večje komoditete,« pripoveduje sogovornica in doda, da je bilo podobno s prehrano: »Vsak dan so bili na voljo trije obroki, največkrat testenine s krompirjem, riž s krompirjem, riž s fižolom in avokado, čapate z zelenjavo, včasih tudi nekakšen golaž … Najin gostitelj je skrbel za ženske v hiši, dve njegovi sestri, otroka in Masajko, ki je bila za hišno pomočnico. Dela v Tanzaniji še posebej za ženske ni. Te potem doma gledajo televizijo in nadaljevanke, ki prikazujejo boljše življenje.«

Do šole sta Mirjam in Tina imeli kakih pol ure hoda čez drn in strn po glavni ulici soseske. Kasneje jima je pot krajšal kakšen moto taksi z vožnjo na sedežu za voznikom motorja. V zasebni šoli je k pouku hodilo kakih sedemdeset učencev. V razredu je od 10 do 15 otrok, kar je v primerjavi z javnimi šolami, kjer razred šteje med 50 in 70 otrok, pravo razkošje. Učitelji so plačani slabo. »Kolikor plačila šole ponudijo, tako dobre učitelje lahko dobijo. Znanje učiteljev na tej šoli je sicer na precej nizkem nivoju. Učiteljica angleščine ni bila ravno vešča jezika. »Jaz sem bila prvi dan asistentka v pomoč siceršnjim učiteljem, že naslednji dan pa sem začela poučevati,« pripoveduje Mirjam. »Otroci nimajo knjig in si običajno sproti v zvezke prepisujejo, kar na tablo napiše učitelj. S Tino sva šli v mesto fotokopirat snov iz knjige, da jim ni bilo treba prepisovat in so lažje sledili. Vsak od otrok ima na voljo nekaj zvezkov, svinčnik, radirko in ''žiletko'', britvico za šiljenje.« Mirjam je učila dvanajst otrok v angleščini, za razliko od državnih šol, kjer komunikacija poteka v svahiliju. Po dopoldanski šoli so imeli popoldne še dve uri poučevanja v knjižnici, kamor so prihajali tudi otroci iz soseske, ki pa niso znali čisto nič angleško in je bila komunikacija precej bolj stresna.

»Spomnim se, da sem otroke poklicala k tabli in jih je bilo sprva strah, ko so se me navadili, pa so se skoraj stepli, kdo bo šel prvi k tabli. Učila sem, kar je bilo na voljo, po knjigah, ki naj bi jih imel vsak otrok, pa jih seveda ni. Otrokom, ki so prihajali v knjižnico in so obiskovali četrti in peti razred, sem tako na primer razlagala pretekli in prihodnji glagolski čas,« pripoveduje slovenska učiteljica v Tanzaniji in hkrati poudarja, kako težko je bilo vedno znova spoznavati, da otroci nimajo enakih možnosti kot njihovi vrstniki v zahodnem svetu. »Eni so imeli veliko željo po učenju, interes nekaterih je bil manjši. Spominjam se fanta, starega okrog 16 let, ki ni znal ničesar angleško, v dveh tednih pa se je naučil toliko, da je od dvajsetih vprašanj pravilno rešil polovico, kar je bil velik uspeh zanj. Navdušila me je zelo bistra deklica po imenu Francisca. Spraševala sem se, ali bo sploh kdaj imela možnost priti do univerze. Kako naj njeno znanje primerjam z vrstnikom iz zahodnega sveta, glede na možnosti, ki jih ima. Je sploh mogoče premostiti to nepravičnost – dobiti denar za šolanje, še prej izobraziti učitelje in dobiti potrebščine. Vsekakor otroci niso manj pametni kot otroci pri nas, le možnosti nimajo, ker so rojeni na napačnem kraju.«

Mnogi si želijo v Evropo, ZDA ali drugam na zahod. Mirjam pove, da jo je tudi ravnatelj šole, ki je sicer z veseljem opravljal svoje delo, nekoč vprašal, ali mu lahko pove, kaj misli, kako bi on lahko v življenju uspel? Pravzaprav je hotel izvedeti, kako bi prišel v Evropo.

Nimamo pravice tarnati

Še kar nekaj časa po prihodu domov je bila prostovoljska izkušnja v šoli v Tanzaniji še zelo živa. »Še vedno mi pride do živega to naše pritoževanje nad vsem. Včasih mi je kar težko poslušati tarnanje o tem in onem, čeprav nam v primerjavi z ljudmi in otroki v revnih državah res ni nič hudega. Tudi sebe včasih še vedno ujamem pri negodovanju nad čim, pa si kaj hitro rečem, daj Mirjam, spomni se ...«

Kot pravi, se zaveda, da imajo mnogi v Sloveniji to srečo, da so prišli do izobrazbe in služb ter solidnega življenjskega standarda, česar pa jih ne sme biti sram. Temu smo lahko samo hvaležni, hkrati pa je treba pomagati tistim, ki vsega tega nimajo. »Posameznik ne more spremeniti sveta, a če bi vsak lahko kaj pripomogel k temu, bi skupaj lahko veliko naredili in bi bilo drugače. Francisci sem ob odhodu dejala, naj se samo pridno uči, da sem prepričana, da bo v življenju uspela. Mi pa bodimo srečni s tistim, kar imamo in naredimo čim več za tiste, ki nimajo, da bodo tudi oni srečni.«

Mirjam bi vsakemu človeku privoščila svojo izkušnjo zadnjega poletja, saj ta pomaga najti tudi drugačen pogled na svet. Ko lahko vidimo in spoznamo, da se tu, kjer živimo, nimamo pravice smiliti sami sebi. »Vedno je nekomu slabše, nekomu pa boljše od tebe, zato moraš živeti to, kar imaš,« je prepričana Mirjam Drnovšček, ki poziva ljudi, naj v življenju čim večkrat delajo dobro. Ona bo.

Oddajte svoj komentar

Kranj 7°

oblačno
vlažnost: 97 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

4/10

četrtek

6/17

petek

5/22

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 28. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 29. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

RAZSTAVE / Rateče - Planica, 30. marec 2024

Razstava ročnih del

OBVESTILA / Sv. Jošt nad Kranjem, 31. marec 2024

Praznovanje velike noči

IZLETI / Kranj, 4. april 2024

Izlet DU Kranj

IZLETI / Kranj, 5. april 2024

Na ogled Primorske

IZLETI / Kranj, 6. april 2024

Izlet PD Iskra Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Dela na Betinu predčasno končana / 06:58, 26. marec

Ko Noe dela barko. Gradbinci res nismo.

Gorenjska bolnišnica / 11:19, 25. marec

Bravo Dr. Aleksander Stepanović! Vsa čast za napisano! Edina logična lokacija je Kranj po vseh merilih.

Kranj diha z vojašnico / 08:48, 25. marec

Migranti s svojo rodnostjo ne bodo popravili rodnosti Slovenije, ampak naredili Slovenijo neslovensko in uničili naš narod in našo kulturo.K...

Že zdaj učenje materinščine / 08:41, 25. marec

Pod to skrajno levičarsko vlado bodo kaj kmalu Slovenijo spremenili v geto za Slovence in razglasili Tretjo Jugoslavijo.

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??