Olga Gruden, fotografirana 1896 (levo) in ob poroki s Franom Kettejem, bratrancem pesnika Dragotina / Vir: Cankarjev album, 1972

Cankarjeve ženske: od matere Neže do nesojene žene Milene

Po eni strani soglašamo, da je Ivan Cankar ustvaril največji opus v zgodovini slovenske literature, tako po obsegu kot po dosegu. Po drugi pa ni ustvaril tistega, kar je prva naloga večine moških – ni si ustvaril družine. Bil pa je zelo dejaven in tudi uspešen v tistem, kar običajno vodi do družine – v osvajanju ženskih src …

Ženski, ki je gospodarica ali vsaj gospodinja nekega Cankarja, rečemo po domače Cankarca, knjižno naj bo Cankarica. In zdaj vprašanje: katere so bile tiste ženske, ki so odigrale veliko ali vsaj večjo vlogo v življenju Ivana Cankarja? Izbral sem jih deset, »top ten«.

»Veliko prenese človek, to vem sam; par konj bi ne zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdesetkrat …«

»Videla sem v loži lepo, bledo Cankarjevo ljubico, ki ima okrogle, črno obrobljene, smejoče se in strastne oči, lene kretnje in črne, krasne kodre, pripete s tankim srebrnim obročkom.«

(Vida Jeraj o Minki Lušin v letu 1900)

»To olje sem slikal, da ohranim v podobi zadnjo veliko ljubezen in zaročenko rajnega Ivana Cankarja … Bila je izredno prisrčen človek, tople notranje dobrote, polna zasanjanosti in bolesti nad smrtjo Ivana, kar jo je kasneje tudi duševno zrušilo ...«

(B. Jakac o svojem portretu Milene Rohrmann)

Ženski, ki je gospodarica ali vsaj gospodinja nekega Cankarja, rečemo po domače Cankarca, knjižno naj bo Cankarica. In zdaj se vprašamo, katere so bile tiste ženske, ki so odigrale veliko ali vsaj večjo vlogo v življenju Ivana Cankarja? Izbral sem jih deset, »top ten«. Na prvo mesto postavim po naravnem redosledu njegovo mater Nežo Cankar (1843–1897), rojeno Pivk. Ta je tudi prva dama njegovega opusa. Sledi devet oseb, ki so v njegovo življenje vstopale kot ženske. Izbranih devet, dejansko jih bilo še več. Vstopale so in izstopale, saj ni v njegovi bližini nobena zares obstala. Te dame so – po časovnem redu vstopa, ne po intenzivnosti razmerja: Olga Gruden, Franja Opeka, Helena Pehani, Pavla Kermavner, Anica Lušin, Minka Lušin, Štefka Löff­ler, Mici Kessler in Milena Rohrmann. V nadaljevanju sledijo portreti vseh desetih. Mater je večkrat upodobil sin sam, navajam le eno od teh podob. Biografije drugih devetih Cankaric pa je spisal literarni zgodovinar France Dobrovljc in jih navajam po njegovem Cankarjevem albumu iz leta 1972.

Neža Cankar (1843–1897)

Cankarjeva mati se pogosto pojavlja v njegovih delih. Nimamo njene podobe, tudi natančnega življenjepisa ne. V romanu Na klancu (1902) pa ji je sin postavil pravi knjižni spomenik. »To je spomenik moji materi – in takega spomenika še ni imela kmalu človeška mati.« (I. Cankar, 6. 8. 1902) Tu pa si o njej preberimo tale odlomek. »Veliko prenese človek, to vem sam; par konj bi ne zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdesetkrat. Če bi bil rekel svoji materi, da naj mi za ped odmakne Ljubljanski vrh, zato ker preveč tišči na Močilnik, bi ga bila najbrž zares odmaknila. Bog daje materam čudne uganke. Na primer: kako bi se pripravilo kosilo za osmero ljudi, če ni groša v hiši in če ne da štacunar niti soli na upanje? Kosilo je na mizi. Skrivnostno gre življenje dalje od dne do dne in se ne ustavi. Strma in grapava je pot, težek je voz; na vozu sede otroci, osmero jih je; jedo in pijo, smejo se in kriče; mati je vprežena; če bi se odpočila, če bi stopila prepočasi, bi ji švrknilo preko sključenih pleč: ''Hej, potegni!'' Tam kje pod visokim klancem omahne. Omahne in umrje. In še umreti jo je sram; zdi se ji, da je storila krivico tistim, ki so živeli od njenega življenja. – Dolgo v noč nisem zaspal. Oče in mati sta bedela. Oče je šival mojo obleko, mati je gladila in spravljala moje perilo. Vroče in zatohlo je bilo v izbi. ''Naj bi šel rajši za hlapca!'' je rekel oče. Mati je molčala. Ko sta upihnila luč, je žarko zasvetil mesec skozi okno; tako bela in sijajna je bila mesečina, da bi bil lahko bral ob nji. Vedel sem, da bo treba zgodaj vstati, zato sem zatisnil oči, da bi zaspal. Kadar jih nisem klical, so potrkale sanje same na trepalnice in toliko jih je bilo, da sem izbiral med najslajšimi; ali kadar sem jih vabil in prosil, ni bilo glasu od nikoder. Pusto in težko mi je bilo srce. Okrenil sem se, da bi zastrl okno, ker mi je sijala rezka mesečina še skozi trepalnice. Ugledal sem mater, ki je klečala ob svoji postelji. V mesečini je bil njen obraz bel in čist, kakor od kamna. Tudi ona se je ozrla name. ''Kaj ne spiš?'' ''Ne morem!'' Vstala je, stopila k meni ter me pokrižala; koj nato sem zaspal. Ko sem se ob rani zori vzdramil, sem imel lica vsa mokra od solz.«

Olga Gruden (1876–1898)

»Olgica Gruden se je rodila 8. avgusta 1876 na Brdu št. 1 pri Lukovici, kjer je bil njen oče Ivan Gruden davčni kontrolor. Mati Ana je bila sestra vrhniškega veleposestnika in župana Gabrijela Jelovška. Po njeni smrti se je oče, ki je bil medtem službeno premeščen na Vrhniko, 1883 drugič poročil s sestro vrhniškega trgovca Mihe Tomšiča. Olga je bila drobne postave, plavolasa, sivomodrih oči in zelo tihega, mirnega značaja. Bila je šibkega zdravja in slabokrvna in se je morala zgodaj zdraviti. Obiskovala je kaka štiri leta ljubljansko šolo pri uršulinkah, nato pa je ostala doma. Za svoj čas je bila dovolj razgledana in načitana. Na stanovanju pri Grudnovih, ki so bivali najprej v hotelu ''Pri črnem orlu'', po letu 1898 pa v poslopju vrhniške Kmečke posojilnice, se je rada zbirala razgibana dijaška družba, ki se je zabavala z raznimi družabnimi igrami; teh se je udeleževal tudi Cankar. Olga Grudnova je bila dobra prijateljica s Cankarjevo poznejšo znanko Franjo Opekovo. Leta 1897 se je poročila z učiteljem Franom Kettejem, bratrancem pesnika Dragotina. Umrla je za sepso ob porodu sina 25. januarja 1898 v Pišecah na Štajerskem, kjer je njen mož učiteljeval. Cankar je Olgo poznal od mladih nog, saj je zahajal z drugimi dijaki v njeno družino. Ob njej so se mu zbudile prve mladostne ljubezenske sanje, a plod tega sanjarjenja je bil med drugim tudi sonetni venec, ki ga je spletel Olgi na čast, celo z akrostihonom na njeno ime.«

Franja Opeka (1878–1941)

»Franja Opekova se je rodila 27. februarja 1878 očetu Mihaelu, kmetu, in materi Frančiški ''pri Šarovcu'' na Vrhniki. Bila je sestra pesnika in cerkvenega govornika dr. Mihe Opeke in Ivana, poznejšega župnika v Šmartnem v Tuhinju. Po dovršeni ljudski šoli na Vrhniki je nadaljevala šolanje kot odlična učenka na notranji osemrazredni dekliški šoli pri uršulinkah v Ljubljani. Leta 1894/95 je tam obiskovala tečaj za otroške vrtnarice, a naslednje leto je vstopila na ljubljansko učiteljišče, kjer pa je dokončala samo dve leti (1895–1897), ker se je 5. septembra 1897 poročila z učiteljem Jožetom Svetličem iz Škofje Loke. Po moževi smrti 1909 je s hčerko Ano (roj. 1904), ki je edina ostala živa od štirih otrok, živela pri bratu, ljubljanskem kanoniku Mihi Opeki. V začetku leta 1911 je prišla za gospodinjo k drugemu bratu Ivanu, takrat župniku v Komendi na Gorenjskem. Z njim se je preselila 1916 v Šmartno v Tuhinju, kjer je živela do 6. julija 1941, ko so jo Nemci hkrati z bratom župnikom preko Šentvida preselili v Slavonsko Požego. Po enem mesecu se jima je posrečilo priti preko Sremskih Karlovcev nazaj v Slovenijo in je nato prebila ves čas okupacije pri hčeri Ani, por. Javornik, učiteljici na Krki pri Stični. Konec julija 1945 se je z bratom Ivanom vrnila v Šmartno, kjer mu je gospodinjila do svoje smrti 26. februarja 1950. Pokopana je bila najprej na šmartenskem pokopališču, po smrti brata Ivana pa je bila v maju 1952 skupaj z njegovimi posmrtnimi ostanki prepeljana na vrhniško pokopališče. S Cankarjem sta se poznala še iz otroških let, saj sta 1888 kot najboljša učenca vrhniške šole nastopila skupaj na javni šolski slovesnosti o priliki 40-letnice vladanja cesarja Franca Jožefa I. Ko se je šolala v Ljubljani 1894–95, se je med njima vnela dijaška ljubezen, ki ji je Cankar dal izraz v vrsti liričnih pesmi. Stalno jo je obiskoval na stanovanju pri Zarnikovih na Ambroževem trgu v Ljubljani in ji prinašal poetična pisma, ki jim je navadno dodajal pesmi, okrašene z nežnimi vinjetami. Nekatere teh pesmi so izšle v Ljubljanskem zvonu, najboljše izmed njih pa je uvrstil v pesniško zbirko Erotiko (1899) v ciklu Iz lepih časov. Veliko število njej posvečenih pesmi se je ohranilo v njegovi beležnici iz 1894–95, ki so bile objavljene šele v 2. zvezku njegovega Zbranega dela (1968). Neznaten vzrok je to idealno šolarsko ljubezen kmalu razdrl. Ta razdor je Cankarja tako moino prizadejal, da je nato ves izgubljen taval po Zeleni jami v Ljubljani, kakor piše Franja sama v nekem ohranjenem zapisku iz poznejših let. Pisatelj ji je še leta 1910 poklonil broširan izvod svoje knjige Krpanova kobila s posvetilom: ''Gospej Francki za lepo pozdravljenje in v znamenje starih časov. 15. II. 1910. Ivan Cankar''.«

Helena Pehani (1875–1953)

»Helena Pehanijeva se je rodila 31. maja 1875 v Mokronogu na Dolenjskem očetu Jožetu, notarju in posestniku, in materi Florentini, roj. Jabornegg pl. Altenfels, ki je bila doma iz Tržiča na Gorenjskem. Stari oče Franc je bil italijanski emigrant, lastnik dveh graščin v Mokronogu. Helena je imela 6 sestra in 3 brate. Otroška leta je preživela v Mokronogu v ugodnih razmerah. Oče je bil velika dobričina in je rad pomagal kmetom pri njihovih gospodarskih težavah. Zadolžil se je za večjo vsoto in ko je 1888 nenadoma umrl, je bilo njegovo posestvo pod ceno prodano. Družina je docela obubožala in se preselila v Ljubljano. Tam se je Helena po dovršeni ljudski šoli vpisala 1891 na ljubljansko učiteljišče in ga končala z maturo 1895. Njeno prvo službeno mesto je bilo v Lichtenthurnovem zavodu (danes: Dom Anice Černejeve) v Ljubljani, nato je učila eno leto v Grahovem, nazadnje pa od 1897 do 1899 v Postojni. Leta 1900 seje porodila s Cankarjevim sošolcem iz realke, geometrom Srečkom Justinom, ki je kot realčan z našim pisateljem sodeloval v dijaški Slogi in pri njeni literarni knjigi (1892). Otrok v zakonu ni bilo. V svojem stanovanju v Ljubljani na Rimski cesti št. 7/I je zadnji dve desetletji pred smrtjo Helena živela priklenjena na posteljo zavoljo kroničnega sklepnega revmatizma in je umrla tam 11. avgusta 1953. S Cankarjem se je seznanila poleti 1895 na Vrhniki, ko je kot maturantka bivala na počitnicah pri sestri Jeanetti, por. Vidic, poštni ekspeditorici. Stanovala je na pošti v Obrezovi hiši, kamor je Cankar prihajal po pisma. V večji družbi mladih ljudi, večinoma študentov, je s Cankarjem hodila na izlete, največkrat na Tičnico ali v Močilnik ter se sprehajala po cesti proti Ljubljani do gostilne ''Na stari Šrangi'' na Drenovem griču, kjer so se zabavali in prepevali in si še drugače kratili brezskrbni čas dijaških počitnic. Cankar se je vanjo zaljubil in je bila to ''morda najbolj čista, najbolj idealna njegova ljubezen'' (Fran Govekar). Posvetil ji je vrsto pesmi, ki jih je največ v ciklu Helena objavil najprej v Ljubljanskem zvonu 1896, nato pa v Erotiki. Helena te ljubezni ni jemala resno, godilo pa ji je dvorjenje duhovitega in načitanega dijaka, ki ji je v ognju razžarjenega čustva z veseljem izkazoval majhne kavalirske usluge. Še pozneje, ko se je vrnil za stalno v Ljubljano in je bila poročena z Justinom, ji je podaril več svojih knjig s posvetili, kakor ji je v mladih letih nosil pesmi in risbe. Leta 1910 jo je med drugim s svojo ožjo bohemsko družbo, v kateri so biti tudi Vladimir Levstik, Viktor Zalar in Miha Čop, obiskal na stanovanju na Rimski cesti in ji prinesel šopek nageljnov, česar se je pozneje še dolgo z veseljem spominjala. Nazadnje sta se srečala malo pred njegovo smrtjo v družbi z možem Srečkom v kavarni Union v Ljubljani. Poleg omenjenega pesniškega cikla ji je Cankar posvetil novelo Tisti lepi večeri, a v novelah in črticah kakor Sreča, V marcu, Tičnica, To so pa rože! in drugod se mu v spomin vračajo dogodki, ki jih je preživel v njeni družbi. V njegovi zavesti je do kraja živela ''kakor daljna sončna pesem o veselju, svetlobi in ljubezni'', kakor piše v melanholični črtici V marcu.«

Pavla Kermavner (1879–?)

»Pavla Kermavnerjeva se je rodila 31. oktobra 1879 v Cerkovski vasi (Gornji Logatec) učitelju Ivanu Kermavnerju in Tereziji, roj. Drašler. Od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja je živela z očetom, ki je medtem postal nadučitelj in se je po smrti prve žene drugič poročil, v Šentvidu nad Ljubljano. Na osemrazredni dekliški šoli pri uršulinkah v Ljubljani je dokončala 5 razredov, nato pa jo je kmalu po očetovi smrti 1890 hkrati z bratom Stankom vzela k sebi Avrelija Tomšič, materina sestra in soproga vrhniškega usnjarja in posestnika Ivana Tomšiča, za varuhinjo svojemu sinu Dušanu. Pavla se je razvila v prikupno, postavno dekle, ki je s svojo živahnostjo in zgovornostjo pa uglajenim vedenjem privabila v hišo vrsto častilcev. Med njimi je bil tudi prijatelj Ivana Tomšiča, poznejši akad. slikar Matej Sternen, ki jo je doma v Verdu po naravi portretiral. Leta 1903 se je vrnila v Ljubljano, da bi stregla svoji bolni teti Mariji Drašler. Po tetini smrti ji je ljubljanski zdravnik dr. Emil Bock, dober očetov prijatelj in sošolec, priskrbel službo v prodajalni dišav in pisarniških potrebščin Mahr v Židovski ulici. Tu se je med drugim spoznala z Edvardom Stolbo, knjigovodjo pri Kranjski stavbni družbi, s katerim se je ok. 1905 poročila. V zakonu, ki ni bil srečen, je imela tri sinove in hčer. Z možem se je nato preselila v Opatijo, po prvi svetovni vojni pa se je ločila od njega in odšla k svoji hčerki v Bengazi v Severni Afriki, kjer je bila poročena. Tam je Pavla leta 1938 še živela. / Z Ivanom Cankarjem se je seznanila o počitnicah 1896 malo pred njegovim prvim odhodom na Dunaj, v hiši svoje tete Avrelije Tomšič na Novi cesti, kamor je hodit prebirat dunajske časnike, se pogovarjat in zabavat k duhoviti in izobraženi gospodinji ter si izposojat knjige iz bogate Tomšičeve domače knjižnice, iz katere je dobival knjige na posodo tudi Cankarjev oče. Z Dunaja ji je pisatelj poslal nekaj pisem, ki pa niso vsa ohranjena. Njegovo ljubezensko razmerje s Pavlo pa zavoljo ljudskih govoric ni bilo po volji njeni skrbni teti, zato se je razdrlo kmalu po njegovi vrnitvi z Dunaja po končanem prvem semestru 1896/97. Cankar je Pavli poleg nekaj pesmi (npr. Ti, tega pisma nisi ti pisala; Narisal sem nekdaj podobo tvojo ...) posvetil še novelo Ob smrtni postelji, v kateri je precej svobodno orisal svoje razmerje do nje in do Tomšičevih; dalje črtico A jaz pojdem in Nepotreben človek, a v spremenjenih okoliščinah je orisal svoj doživljaj z njo v črtici Utrinek iz mladosti. Ko je pozneje proti koncu leta 1903 prišel z Dunaja v Ljubljano zavoljo uprizoritve svoje drame Kralj na Betajnovi in je stanoval pri teti Mariji v Križevniški ulici št. 11 ter je verjetno hodil v mesto skozi Židovsko ulico, kjer je bila Pavla v službi pri Mahru, jo je slučajno srečal in jo v trgovini tudi po večkrat na dan obiskoval, kakor piše v svojih spominih Avrelija Tomšič. Ob tej priliki je Cankar v svojo beležnico iz 1903 zapisal - morda z namenom, da to ponovno srečanje z njo leposlovno obdela – naslednje: ''Pavla Kermavnerjeva. Kako so se punce spremenile: Pavla, Minka …''«

Anica Lušin (1881–1910)

»Anica Lušinova, učiteljica, roj. 30. maja 1881 v Ljubljani, umrla je za jetiko 3. februarja 1910 na Plešivcu pri Velenju. Kot dijakinja je bila sirota brez staršev in je stanovala s sestro Minko pri svoji mačehi in njenem drugem možu Alfonzu Pelanu, privatnem uradniku, v ljubljanskem Kolizeju. Stanovanje je bilo večsobno z okni proti Tivoliju. Od rojstva je imela pohabljeno desnico, zavoljo česar je navadno nosila rokavice. Po dovršeni meščanski šoli pri uršulinkah je od 1899 dalje obiskovala ljubljansko učiteljišče in ga končala z maturo leta 1903. Njena prva služba je bila pri Benediktu v Slovenskih goricah, kjer se je 1905 poročila s Hinkom Bergantom, svojim stanovskim tovarišem na isti šoli. Bolehala je več let, pri čemer je jemala zdravila čez mero. Zadnja leta življenja je prebila kot učiteljica ročnih del v Plešivcu pri Velenju, kjer je pokopana skupaj s sestro Minko, ki je umrla pri njej o priliki nekega obiska. Na njenem nagrobniku je vrezan citat iz Cankarjeve pesmi Kaj boš zakrivala plašni obrazek svoj: ''Tiho zdaj v grobu spi – tvoja in moja – vesela mladost.'' Napis je dal napraviti njen mož Hinko Bergant. Po lastnem pripovedovanju je napisala kot dijakinja s psevdonimom Marta Flotow črtico z naslovom Pevec ter jo nesla v uredništvo Slovenskega naroda. To je tista črtica, po kateri jo Cankar sprašuje v pismu z dne 3. februarja 1904. Znana pa je še njena druga črtica Moja svakinja Krista, ki je izšla pod šifro B. L. v Domačem prijatelju 1908. S Cankarjem se je seznanila v Ljubljani sedemnajstletna v maju 1898. Navadno se je sestajal z njo v Lattermanovem drevoredu (''Cankarjeve breze'') ali pa v majhnem parku za Kolizejem na Južni strani, ki ga danes ni več. Ko je odšel pisatelj v Pulj, se je razvila med njima obsežna korespondenca, ki se je (Cankarjeva) ohranila, in je seveda prenehala po pisateljevi vrnitvi iz Pulja. Po njegovem odhodu na Dunaj pa se je razen enega pisma pretrgala in se obnovila šele po treh letih (1901), ko sta se docela odtujila, in je trajala skoraj do konca leta 1904 v popolnoma prijateljskem tonu. Medtem se je namreč Cankar vnel za njeno sestro Minko. V pisateljevem delu je izmed vseh njegovih znank zapustila največ sledov. Posvetil ji je najlepše pesmi iz drugega dela cikla Iz lepih časov v Erotiki (1902), snoval poseben Sentimentalni album njenih pesmi, ki ga ni dokončal, jo porabil za model Ane v Jakobu Rudi in v Tujcih ter opisal svoje razmerje do nje v vrsti feljtonov, kakor so npr. Na večer, Moja miznica, Pričakovanje, Polnočnica, V marcu, Mimogrede in drugod. Na poseben način jo je vpletel v zgodbo svoje novele Pravica za pravico … Še v zadnji svoji knjigi Podobe iz sanj se spominja ''svoje prve prave ljubice, srne, rjavooke Anke''. Po dolgih šestih letih se ji celo izpove: ''Zakaj resnica je, da si Ti edina ženska, ki sem jo ljubil.'' (Pismo z dne 7. III. 1904).«

Minka Lušin (1879–1906)

»Minka Lušinova, sestra Anice Lušinove, roj. 21. aprila 1879 v Ljubljani, umrla 1. januarja 1906 v Plešivcu pri Velenju. Kakor je imela Ana pokvarjeno desno roko, tako je Minka imela bolno nogo. Hodila je s težavo in je malo šepala (''uboga pokvečica'', pravi v bridki ironiji sama o sebi). Bila je lepša od Ane in je službovala na katastrskem uradu v Ljubljani, kjer se je seznanila z geometrom Antonom Grubišičem in se z njim poročila 1905. V zakonu ni bila srečna. Bila je bolehna in je iskala zdravje po raznih krajih na Gorenjskem. Po mnenju dr. Lojza Kraigherja (15. XII. 1950) ni umrla naravne smrti. Cankar se je seznanil z njo preko Anice. V pismih iz Pulja na to znanko je večkrat pripisal pozdrave tudi za Minko. Tesneje se je zbližal z njo o priliki njenega bivanja na Dunaju avgusta 1900 in takrat se je zaljubil vanjo ''z vso silo''. V času njenega znanstva s Cankarjem jo popisuje Vida Jerajeva, ki jo je videla na premieri pisateljeve drame Jakob Ruda v ljubljanskem gledališču 1900, takole: ''Videla sem v loži lepo, bledo Cankarjevo ljubico, ki ima okrogle, črno obrobljene, smejoče se in strastne oči, lene kretnje in črne, krasne kodre, pripete s tankim srebrnim obročkom.'' Pisatelj jo je nazadnje srečal in dvakrat govoril z njo o priliki, ko je od konca oktobra 1903 do začetka februarja 1904 zavoljo premiere svoje drame Kralj na Betajnovi bival v Ljubljani. Literarni odmev teh srečanj je novela Pravica za pravico, v katere eni izmed dveh prepletajočih se zgodb nastopa Minka pod imenom Olga kot skoraj demonski izpraševalec pisateljeve slabe vesti. Poleg tega je v Cankarjevem literarnem delu zapustila še več drugih sledov. V pesmi Oblatil sem ljubezen tvojo čisto (prvotni naslov Minka) se dotika razmerja do obeh sester, v Epilogu Vinjet se obrača nanjo, ji posveča Epilog nove izdaje Erotike, jo slavi v črtici Dunaj poleti, jo apostrofira na začetku novele Kralj Malhus, a njenemu dunajskemu obisku velja črtica Rdeča lisa. Cankarjeva pisma na njen naslov so uničena.«

Štefka Löffler (1887–1962)

»Štefka Löffler se je rodila 11. decembra 1887 na Dunaju. Šolske izobrazbe ni imela veliko. Po opravljeni osnovni šoli je končala tri razrede meščanske šole in želela postati učiteljica, vendar ji domače razmere tega niso dopuščale. Morala je opustiti nadaljnje šolanje in pomagati doma pri šivanju kravat, da se je številna družina lahko za silo preživljala. Ob Cankarjevem prihodu k Löfflerjevim ji je bilo 12 let. Zgodaj se je razvila v krepko, postavno dekle, obdarjeno z odločnostjo in težnjo po uveljavitvi lastne volje. Bila je plavolaska vesele narave, ne posebno izbirčna pri oblačenju, ki ni kazalo izbranega okusa. Dasi ji je Cankar nosil knjige ruskih in francoskih pisateljev, kakor so bili Dostojevski, Tolstoj ali Maupassant, je rajši prebirala lahkotnejše berilo, kot so bili npr. romani Courths-Mahlerjeve. V letih 1904–05 se je pisatelj vanjo zaljubil in se hotel pozneje z njo poročiti. Priskrbel ji je že poročno obleko, v domovini pa je skušal dobiti primerno posojilo. Ko je med leti 1907 in 1909 večkrat bival v Ljubljani, ji je zlasti v času svoje socialistične kandidature pisal obširna pisma, ki so ohranjena, v katerih ji je nadrobno opisoval svoje doživljaje iz volilnega boja in ljudi, s katerimi se je takrat srečal. Med svojim bivanjem v Ljubljani 1907 pa se je z nenavadno elementarno močjo zaljubil v dijakinjo Mici Kesslerjevo, ki pa njegove ljubezni ni uslišala. V hudi moralni zadregi je nato Cankar nihal med to novo ljubeznijo in občutkom dolžnosti do Štefke, ki ji je zakon obljubil. Iz tega neprijetnega položaja ga je rešilo 1909 vabilo sarajevskega nadškofa Josipa Stadlerja, naj kot njegov gost preživi nekaj časa v bosenski prestolnici. Pri tem vabilu je imel precejšen delež pisateljev brat Karlo, ki ga je na Dunaju obiskal in ni bil zadovoljen s Cankarjevo izbiro neveste. Zato ga je skušal iztrgati iz - po njegovi sodbi - neprimernega okolja. Cankarjev odhod z Dunaja septembra 1909 je bil naravnost beg iz nerazrešljive zadrege. V korespondenci s Štefko, ki je bila čimdalje bolj redka in kratka, se ji je vedno bolj oddaljeval, dokler ni junija 1910 stike z njo dokončno pretrgal. Štefka Löfflerjeva je Cankarju njegovo ravnanje zamerila, vendar se je polagoma umirila in nato še nekaj let živela skupaj z materjo, pri čemer sta si izboljšali materialno plat svojega življenja. Leta 1914 se je poročila s prokuristom Anglobanke, Friederichom Richterjem, in se od matere odselila. Mož, od katerega se je ločila po 13 letih zakona brez otrok, je bil bogat in spreten trgovec, prijeten družabnik zunaj, doma pa oblasten in prostaški. Pomagal ji ni niti v hudi bolezni leta 1924, marveč je živel z drugo žensko, s katero se je nazadnje poročil. Po ločitvi z njim leta 1927 je prejela od njega nekakšno odpravnino, s katero si je na Kaiserebersdorferstrasse št. 289 v XI. dunajskem okraju kupila majhno trgovino z živili, s katero se je do smrti preživljala. V tridesetih letih se je drugič poročila z Josefom Döschlom, ki je bil izučen trgovec. Ko se je spoznala z njim, je bil podoficir, sicer pa prijeten človek aristokratskega rodu. Ko je izstopil iz vojske, se mu ni dalo delati, marveč je živel na njen račun. Po političnem prepričanju je bil socialist, ki pa je pod vplivom svojega svaka nacista na tiho prestopil v nacistični tabor, da bi se spričo velike brezposelnosti v Avstriji lahko zaposlil v Nemčiji. Formalno se s Štefko nista ločila, vendar ji iz Nemčije ni pošiljal nobene podpore. Po zmagi nacizma v Avstriji se je vrnil in dobil visoko namestitev, vendar se za Štefko ni več zmenil, temveč se je poročil z drugo žensko. Po mnogih razočaranjih in hudih izkušnjah je Štefka ostala sama in se prebijala skozi življenje brez prijateljev z dokaj vedrim optimizmom. Umrla je 20. februarja 1962.«

Mici Kessler (1890–1962)

»Mici Kesslerjeva se je rodila v Novem mestu 12. maja 1890. Ko se je Cankar seznanil z njo, je bila še dijakinja višje dekliške šole na liceju. Nato je prestopila na pedagoški tečaj na isti šoli in 1910 opravila maturo na državnem učiteljišču v Ljubljani. Zadnji veliki ljubezenski žar, ki je vzplamenel v Cankarju že ob prvem srečanju z Mici Kesslerjevo, mu je dal spodbudo za nova literarna dela, ki so njej posvečena. Tako velja njej predvsem povest Novo življenje (1908), z mislijo nanjo je izdali zbirko novel Za križem (1909) ter napisal farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1908). Neredno bohemsko življenje, starostna razlika med njima, zlasti pa skrbna materina roka, vse to je bilo vzrok, da se Mici ni vnela za Cankarja, čeprav je v njem močno cenila pisatelja. Zunanje znamenje tega nerazpoloženja so bili njeni redki odgovori na pisateljeva dolga pisma. / Po maturi je Mici Kesslerjeva nastopila službo začasne učiteljice v Borovnici, kjer jo je Cankar iz Ljubljane večkrat obiskal, nato v Bohinjski Bistrici in nazadnje na Jesenicah. Tam je 1919 izstopila iz šolske službe in se poročila s pisateljevim prijateljem Miho Čopom. Na poročni sliki sedi levo od neveste njena mati Marija Kesslerjeva. Od uglednejših svatov stoji na skrajni desni Oton Župančič z ženo Ano, levo od njiju Fran Albreht z ženo Vero, drugi od leve v zadnji vrsti stoji dr. Niko Zupanič. Lastnica fotografije je bila Vera Albrehtova v Ljubljani. Micin mož Miha Čop (1888–1938), doma z Blejske Dobrave, je študiral pravo, se 1912 kot navdušen Sokol prostovoljno udeležil balkanske vojne na črnogorski strani (boji za Taraboš, kjer je bil ranjen), bil na začetku prve svetovne vojne hkrati s Cankarjem zaprt na ljubljanskem gradu, nato kot politično nezanesljiv konfiniran v Lebringu. Po vojni je bil koroški borec, po plebiscitu pa je stopil v carinsko službo. Z Mici Kesslerjevo je najprej živel v Tržiču, nato na Rakeku in nazadnje na Jesenicah, kjer je bil upravnik carinarne. Ves svoj prosti čas je potem posvečal sokolstvu, smučanju in alpinizmu ter je bil 10 let predsednik alpinističnega kluba Skale. Po moževi smrti se je Mici preselila v Ljubljano in se nastanila v Rdeči hiši na Poljanskem nasipu. Sin edinec Miha je v dobi okupacije kot šestnajstleten fant odšel v partizane in je 1944 padel v bojih z Nemci pri Mozirju. Kot sin je tudi Mici Čopova sodelovala z OF in bila zavoljo tega večkrat zaprta. Nazadnje so jo domobranci spomladi 1945 odvedli v Ribnico, kjer jo je rešila napredujoča JA. Umrla je v Ljubljani 23. februarja 1962.«

Milena Rohrmann (1885–1945)

»Milena Rohrmann, učiteljica, rojena 28. novembra 1885 v družini ljubljanskega trgovca Viktorja Rohrmanna, je po dovršeni ljudski šoli vstopila na učiteljišče, ki ga je z odliko končala 1905. Nato je bila nekaj časa učiteljica v Ljubljani in v Trstu. Umrla je 29. septembra 1945 v bolnišnici za duševne bolezni v Ljubljani. S Cankarjem se je seznanila že leta 1907 – verjetno v družbi s Kesslerjevimi – takrat, ko je pisatelj zavoljo svoje kandidature na socialistični listi prišel z Dunaja v Ljubljano. Pozneje – kakor sama piše v nekem pismu prijateljici – se je 1910 ljubezensko vnela zanj na Rožniku, kjer ga je v času, ko je tam gospodaril Karel Bergman z ženo Nino, pogosto obiskovala sama ali s Kesslerjevimi dekleti. Ko je posestvo na Rožniku prevzel 1911 Ferdinand Pfeifer z ženo Mici, so njeni obiski postajali redkejši. Svoje ljubezensko nagnjenje do pisatelja je 1912 na ljubo svoje matere zatrla, pozneje pa se je z njim spet zbližala, tako da sta hodila skupaj na izlete, zlasti na Vrhniko in na Bled. Razmerje se je med njima še večkrat pretrgalo, ker se Cankar ni mogel zatrdno odločiti zanjo. Vendar so zadnja leta njegovega življenja odnosi med njima dobili tak značaj, da so bili njegovi sorodniki prepričani o njegovi bližnji poroki z njo. Te čase si je Milena Rohrmannova veliko prizadevala, da bi ga iztrgala iz neprikladnega gostilniškega okolja na Rožniku. In res je pisatelj po odhodu od tam nekaj časa stanoval tudi na njenem domu na tedanji Šentpetrski cesti št. 28. Milena Rohrmannova se je imela za Cankarjevo nevesto, česar vsaj v korespondenci z njo ni zanikal, in kar je zapisano tudi na njeni nagrobni plošči na ljubljanskih Žalah. Po Cankarjevi smrti je dala pisatelja začasno pokopati v domačo grobnico, od koder so 23. oktobra 1923 prenesli njegove posmrtne ostanke v posebno grobnico slovenske Moderne, ki so jo uredili na njene stroške. Materialno je podpirala tudi otroke Cankarjevega strica Andreja. Na pobudo dr. Izidorja Cankarja je akad. slikar Božidar Jakac portretiral Mileno Rohrmannovo 1923 v olju, kar je slikar komentiral sam s temile pietetnimi besedami: ''To olje sem slikal po želji dr. Izidorja Cankarja, da ohranim v podobi zadnjo veliko ljubezen in zaročenko rajnega Ivana Cankarja. Slikal sem v trnovskem župnišču, ko je bil župnik F. S. Finžgar. Bila je izredno prisrčen človek, tople notranje dobrote, polna zasanjanosti in bolesti nad smrtjo Ivana, kar jo je kasneje tudi duševno zrušilo ... Delal sem tudi lesorez Milene v klobučku – ploščo je Izidor Cankar dolgo imel kot sliko na mizi.''«

Vira: Ivan Cankar; Moje življenje, 12. črtica; ZD 22, str. 44–45; France Dobrovljc, Cankarjev album, 1972

Oddajte svoj komentar

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

PRIREDITVE / Poženik, 13. februar 2024

Veselo pustno rajanje

PREDAVANJA / Škofja Loka, 13. februar 2024

Po Južni Ameriki s kolesom

PREDAVANJA / Naklo, 13. februar 2024

Potopisno predavanje Ob lepi modri Donavi

PRIREDITVE / Podnart, 14. februar 2024

Ljubezen in mir

RAZSTAVE / Jesenice, 14. februar 2024

Tretji planet od sonca

PRIREDITVE / Šenčur, Naklo, Preddvor, 14. februar 2024

Ustvarjalna, kulinarična in zdravstvena delavnica

PRIREDITVE / Poženik, 14. februar 2024

Robič, botanik pod Krvavcem

PRIREDITVE / Bohinjska Bela, 16. februar 2024

Muzikal Kekec

 

 
 

 

 
 
 

Pišem županu / 10:37, 12. februar

Ne radi odgovarjajo na neprijetna vprašanja kot tale:Spoštovani g.župan in sodelavec, prosimo vas za razjasnitev vaše zaposlitve v Železniča...

Pišem županu / 10:35, 12. februar

Ne radi odgovarjajo na neprijetna vprašanja kot tale:Spoštovani g.župan in sodelavec, prosimo vas za razjasnitev vaše zaposlitve v Železniča...

Nasprotujejo trasi obvoza / 06:31, 11. februar

Ko se gredo otroci gradbince.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 08:48, 8. februar

Za časa korone sem bil na bolniški, vrstilo se je kar eno za drugim. Vse sem prebrodil, hvala Bogu. Tudi Slovenija je prebrodila epidemijo s...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 07:53, 8. februar

Tanja, Golob, Dominika... to je najboljše kar ima Slovenija. Vse drugega bo samo slabše. SDS je pa sploh katastrofa kar so počeli med Corona krizo.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 09:23, 7. februar

Vsak se lahko vpraša, madonca, pa kva sm jest volu? Danes seveda ga ni, da bi se pohvalil, da je volil holoba, niti tanje. Ja, sem pa ziher,...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 16:42, 3. februar

Noro, kakšna tolpa kriminalcev trenutno vlada SLO !!