Bronja Žakelj s svojim knjižnim prvencem

Knjiga kot poklon življenju

Knjižni prvenec Belo se pere na devetdeset, v katerem je žirovska rojakinja Bronja Žakelj skozi pretresljivo in ganljivo, a obenem duhovito in navdihujočo pripoved opisala svojo življenjsko zgodbo, so pretekli teden predstavili tudi v Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki.

Avtobiografski roman predstavlja osebno izpoved o odraščanju, soočanju z izgubo in ukradenem žalovanju, težki bolezni in številnih preizkušnjah, ki jih je življenje postavilo na pot Bronji Žakelj. »Želela sem napisati nekaj res pristnega, iskrenega, zato sem na začetku pisala predvsem zase in bralca dolgo niti nisem imela pred očmi, to sem povsem odmislila,« je priznala Bronja Žakelj in dodala, da sicer knjiga ne bi bila, kar je. »Vedno so namreč neki zadržki, če se ukvarjamo s tem, kaj bodo rekli drugi.« Njeno iskrenost so očitno začutili tudi bralci, saj je bila knjiga razprodana v dobrem mesecu, zdaj pa čaka na že tretji ponatis. A čeprav v knjigi opisuje številne težke življenjske preizkušnje, je ne doživlja kot knjigo izgub, ampak kot poklon življenju, je poudarila.

Bronja Žakelj je po izobrazbi diplomirana novinarka, a je prvo službo našla v marketingu, danes pa dela v bančništvu. A njena ljubezen do knjig in pisanja ni nikoli povsem zamrla in tako je počasi začel nastajati avtobiografski roman, za katerega je sprva domnevala, da nikogar ne bo zanimal, zato jo je odziv bralcev še toliko bolj presenetil. »O temi nisem veliko razmišljala, ker se mi je moja zgodba in zgodba moje družine zdela tako zanimiva,« je priznala. V knjigi uporablja nagovorni slog, in sicer ves čas govori mami, ki jo je izgubila pri štirinajstih letih. »Najprej sem pisala v pretekliku, potem so se mi stavki slučajno zapisali v sedanjiku in takrat sem ugotovila, da to zame predstavlja najboljšo izrazno možnost. Takrat se je namreč v moji glavi vse spremenilo, spomini so postali avtentični, prestavila sem se v čas, ki sem ga opisovala.« Po njenem prepričanju je knjigi to prineslo dinamičnost, saj si je skozi otroške oči lahko dovolila več. Pripoved je zasnovala minimalistično, da bi tako zgodbi omogočila prostor in svobodo.

Svoje otroštvo opiše kot zelo idilično, obiskovalci so si pri njih doma podajali kljuko. »Vsi ti ljudje so me imeli radi, čutila sem varnost, toplino, ljubezen. Do srednje šole nisem imela lastnih ključev stanovanja, saj je bil pri nas vedno kdo doma.« Teh srečnih štirinajst let je bilo po njenih besedah dovolj, da jih je lahko kot jokerja potegnila iz rokava, ko se je po mamini smrti življenje obrnilo v povsem drugo smer. Smrti mame je namreč sledila tišina, saj sta oče in babica Dada mislila, da bosta z bratom Rokom najlažje pozabila na mamo, če se je ne bo omenjalo, a resnica je bila po besedah Bronje Žakelj daleč od tega. »Žalost, ki ti je ne dovolijo izživeti, ostaja v tebi. Tišino sem zato mogoče pretrgala šele s to knjigo.« Z očetom, pravi, se o žalovanju za mamo ni pogovarjala vse do takrat, ko je začela pisati knjigo in ji je prinesel mamino zdravniško dokumentacijo, ki bi ji bila lahko v pomoč pri pisanju. »Otroško žalovanje je zelo zapostavljeno, pomagalo bi mi vsaj, da bi se kdo želel pogovarjati z mano o mami.« Tako pa so takoj prekinili pogovor, ko je beseda nanesla nanjo, zato se ji je zdelo, kot da je sploh nikoli ne bi bilo, kot da so spomini nanjo le sanje. In tudi v resnici se ji je mama zelo pogosto prikazovala v sanjah. »Te sanje so bile zelo grozne, saj sem jo klicala in tekla za njo, a me ni prepoznala.« To se ji je dogajalo, vse dokler svojih sanj ni zaupala psihologinji, ki ji je razložila, da je to le eden od vzorcev, kako otroci reagirajo na mamino smrt. »To je povezano s krivdo, ker mama ne sme umreti, saj je vse, kar otrok ima.« S to razlago je njeno žalovanje dobilo legitimnost in tako se je vendarle osvobodila teh sanj.

Rak v tretjem stadiju je pri dvajsetih letih pretresel tudi njen svet, a bolj kot bolezni se je bala tega, da bi ji zdravniki in bližnji prikrivali, kaj se dejansko dogaja z njo, kot se je zgodilo njeni mami, ki do smrti ni vedela za pravo diagnozo, torej raka na želodcu, priznava Bronja Žakelj. »Z lažjo te oropajo osnovnega dostojanstva; nihče nima pravice, da razpolaga s tvojim življenjem in tako postane gospodar tvojega življenja.« Priznala je, da je bila tudi njena prva reakcija na diagnozo, to je rak bezgavk, res strah in panika, a obenem se v človeku s tem aktivirajo potenciali, ki se sicer ne bi. »Zmožni smo veliko več, kot si mislimo, da smo. Telo se drugače odzove, če veš, s čim se soočaš.« Svoji zdravnici je stoodstotno zaupala, oče pa je pri njeni bolezni povsem odpovedal. »Danes je jasno, da bi moral biti ob meni, a po drugi strani ga razumem, ker je moral vse to prestati že pri mami.« Je bil pa ves čas bolezni ob njej njen takratni fant Urban, ki ga je spoznala dva tedna prej, preden je izvedela za diagnozo. On in njena zdravnica sta ji bila med boleznijo največja opora, ki sta ji pustila izraziti vsa čustva, tudi strah pred smrtjo. »Vsi ti govorijo, da se boš pozdravil, da moraš imeti voljo, a ne gre vedno,« poudarja Bronja Žakelj in dodaja, da je bila prav legitimnost do čustev zanjo najpomembnejša stvar pri soočanju s to boleznijo. To ji je pomagalo tudi pri tragični smrti njenega brata, ki je bil alpinist in se je ponesrečil med plezanjem. »Takrat sem že vedela, da moram izživeti svojo žalost.« Vedno pa ji je bilo tudi lažje, priznava, če je svoja čustva delila z drugimi, saj je po njenem tako lažje prenašati stiske in bolečino.

Letos se je rak pri njej ponovil, a so ga pravočasno odkrili. Kljub temu je tokrat bolezen doživljala povsem drugače kot prvič, saj jo je bilo bolj kot zase strah tega, da bi njena otroka ostala brez mame. »Otroci ti dajo voljo in moč, a strah je prav zaradi njih še toliko večji. Ko sem ozdravela, sva šli s Katjušo najprej po obleko za valeto, saj pri meni moja mama tega ni več zmogla. Na valeti sem bila najsrečnejša mama.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 2°

megla
vlažnost: 98 %
veter: JZ, hitrost: 11 km/h

1/8

četrtek

-2/6

petek

2/8

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

IZLETI / Kranj, 7. marec 2024

Izlet na Osojnico in Ojstrico

RAZSTAVE / Jesenice, 7. marec 2024

Od godbe do orkestra

PREDAVANJA / Preddvor, 7. marec 2024

Camino, poklon Junakom 3. nadstropja

OBVESTILA / Naklo, 8. marec 2024

Celostna podpora kmetom

RAZSTAVE / Koroška Bela, 8. marec 2024

Fotografska razstava Okna

IZLETI / Kokrica, 8. marec 2024

Pohod v Preddvor

PREDAVANJA / Kranj, 8. marec 2024

O vlogi materinstva in očetovstva

IZLETI / Kranj, 9. marec 2024

Osp–Kastelec–Socerb–Osp

 

 
 

 

 
 
 

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...

Komu naj gre parkirnina / 18:34, 3. marec

Ah ta denar! Zaradi njega se skregajo še tako dobri prijatelji.

Prihranek bo kaplja v morje / 18:27, 3. marec

Neumnost, ki se dela. Politiki, če že odločajo o življenju ljudi, bi morali iti ljudem nasproti, ne pa jih vedno bolj ogrožati. Na funkcijah...

Majdičev mlin ogroža okolico / 15:36, 1. marec

Imamo pa res smolo s temi podrtijami. Ravno dobro odpravijo eno, bivši 'Hotel Jelen', že se ne da urediti tale podrtija. Da bi jo saj podrli...

Že prvi večer je bil razprodan / 18:55, 29. februar

Ali bo kdaj in kje ponovitev?

Dražja obnova železniške postaje Jesenice / 08:59, 29. februar

Močno obremenjena gorenjska proga, dokler ne bo dvotirna, bomo imeli stanje kot je zdaj. Če so zamude tja do 15 minut je to še kar. Se pa po...