Tudi slep vse vidim

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. december 2018 / 12:34  

Igor živi že nekaj let mirno upokojensko življenje. Skupaj z Markom, ki je njegov prijatelj in intimni partner hkrati. Čudovita človeka sta! A Igorjeva zgodba ni bila takšna.

»Slep sem od svojega četrtega leta naprej. Otroci, s katerimi smo bili skupaj v rejništvu, so me vzeli s seboj, ko so ukradli ključe od naše podružnične šole in se na skrivaj odpravili raziskovat njeno podstrešje. Med vojno so si šolo vzele za svojo različne vojaške formacije. Orožje, pozabljeno od vseh, je otroke kar klicalo, da ga raziščejo. Eden od fantov je zalučal bombo proti meni. Želel me je kaznovati, ker sem se jokal. Bomba je eksplodirala. Meni so drobci poškodovali oči, Manco, ki se je prav takrat prikazala na vrhu lestve, pa je ubilo. Otroci so se od strahu razbežali, mene pa so našli šele pod večer, ker me ni bilo domov in me je rejnica začela iskati. Odpeljali so me v bolnišnico, a ker sem bil izgubljen, zanemarjen in zavržen otrok, se zame nihče ni kaj dosti brigal. Spominjam se, da sem na desno oko nekaj časa še malo videl, potem ko se mi je vnelo in ga mi niso zdravili, pa nič več.

V šolo nisem hodil, zakaj pa bi, je menila rejnica. Na moj račun se je v hiši veliko preklinjalo in me zmerjalo. Vsem sem bil trn v peti, saj me niso marali, ker sem bil v nadlego. Ko sem imel deset let, se mi je pridružil brat Janko, ki je bil od mene starejši tri leta. Od takrat naprej je bilo marsikaj drugače, saj me je branil pred udarci. Kadar sva se zaradi mraza stiskala pod odejo, mi je pripovedoval, kako je bilo, ko sva bila še pri mami. Veliko me je tepla, ker me ni marala. Ko sem bil dojenček, sem bil po ves dan v eni in isti plenici. Pogosto sem neutolažljivo jokal, ker sem bil ali lačen ali pa mi je koža med nogami krvavela zaradi umazanije. Na vsake toliko časa jo je obiskala neka soborka iz NOB. Takrat me je za silo umila, a nikoli v topli vodi. Soborka je prinesla zame sladkarije, vendar jih je mama zmeraj sama pojedla. Včasih me je Janko odnesel k sosedovim, kjer so mi dali kaj jesti. Več kot toliko pa se z menoj niso hoteli ukvarjati, ker so bili z mojo mamo v sporu zaradi nekega medvojnega izdajstva, zaradi katerega so jim partizani ubili starega očeta. Oba z bratom sva bila nezakonska. Kadar je mamo obiskal kakšen lep in postaven moški, je brat sanjaril, kako lepo bi bilo, če bi ostal in bi bili družina. Žal so moški prihajali in odhajali. Niti čez noč ni nobeden od njih ostal.

Star sem bil tri leta in pol, ko jo je eden teh moških ubil. Rekli so, da je to storil zato, ker ga je hotela okrasti. Mene so dali v rejo, brata pa so začasno vzeli k sebi sosedovi. Ko jim je zrasel čez glavo, se mi je pridružil v rejniški družini. Po končani osnovni šoli se je zaposlil. Njegov sodelavec je tudi imel slepega otroka. Prišel je k moji rejnici in ji predlagal, naj me dajo v Zavod za slepo in slabovidno mladino. Rejnici ideja ni bilo nič všeč, saj bi izgubila precej denarja. Vseeno sem poln nestrpnih pričakovanj dočakal dan, ko sem se preselil v Ljubljano. Brat je dobil službo v Litostroju. Obljubil mi je, da me bo večkrat obiskal. Imel sem smolo, saj sem naletel na vzgojitelja, ki je bil zelo surov. Zapiral nas je v omaro; če nismo bili pridni, smo šli v posteljo brez večerje. Hrano smo morali pojesti v desetih minutah. Predstavljate si, kako mi je letelo iz ust, ko sem jo požiral! Pogosto nas je za ušesa. Kadar je imel slab dan, smo morali dati eno nogo malo naprej, potem pa je stopil na prste in se s peto ''vrtel'' na njih toliko časa, dokler se mu notranja jeza ni pohladila.

Vseeno sem se izučil za telefonista. Bil sem zelo odprte glave, rad sem poslušal radio. Ko se je brat poročil, me je vzel k sebi. Žal se z njegovo ženo nisva razumela. Sovražila me je.

Ob sva jokala, ko sem moral iti stran. K sebi me je vzel Rado, edini, ki se je javil na oglas. Bratu je obljubil, da bosta s sestro skrbela zame. Bil sem presrečen, saj je živel v bližini hotela, kjer sem dobil službo telefonista.

Če sem do takrat kdaj mislil, da mi je bilo hudo na tem svetu, se je z dnem, ko sem se preselil k Radu, zame začel pekel na zemlji. Že prvi večer sta me s sestro napila in zjutraj sem se znašel gol v njegovi postelji. Spolno me je izrabil. Spominjam se, da me je med nogami vse bolelo. Bil sem tudi ves lepljiv. Ko sem mokroto okusil z jezikom, je imela okus po krvi in še po nečem. Rado mi je zagrozil, da me bo ubil, če bom komu črhnil besedico. V službi sem bil raztresen in na robu joka. Ko sem že tretjič narobe zvezal telefonsko linijo, je prišla v kabino neka ženska in me nadrla kot psa. ''Če se še enkrat zmotiš, lahko izgineš!'' mi je zabrusila. Nečloveško sem se trudil, a sem zmagal. Uspelo mi je, da sem v času službe potlačil osebne stvari v dno duše.

Doma me je čakalo obilno kosilo. Moram reči, da je znala Mara, Radova sestra, izvrstno kuhati. Obrane suhe kosti zraven kisle repe so bile izvrstne! Ko bi me le Rado ne mučil vsak večer! Umit sem ga moral počakati v postelji. Mara mi je vse popoldne govorila, da moram biti priden in ubogati. Še od prejšnjega dne me je v zadnjiku vse bolelo. Bilo me je tudi na smrt strah, sram pa tako, da ne morem povedati. Vedel sem, da se dogaja nekaj grdega, zlobnega, a kaj točno, nisem znal razložiti.

Včasih me je Rado pustil kakšen teden čisto pri miru. Bilo je enkrat poleti, ko sem iz službe prišel malo prej. V predsobi sem za trenutek postal, kajti v kuhinji sem poleg Radovega slišal še neki drug moški glas. Govorila pa sta o tem, da bi me ta drugi za nekaj časa vzel k sebi, a se Rado s tem predlogom ni strinjal. Potem je moški odrinil stol in odvihral skozi vrata, mene, ki se mu bil napoti, pa je surovo odrinil v steno.

V nedeljo je prišel na obisk brat. Mara je skuhala zelo dobro kosilo. Kljub temu da sem se iskreno pohvalil, da zelo dobro jem, se je zdelo bratu čudno, da sem v tednih, kar se nisva videla, precej shujšal. Ves čas sem premišljeval, kako naj mu povem, kaj se dogaja, ko sva z Radom sama. Pa se nisem upal. Bal sem se, da bi bil brat jezen name, ker govorim opolzkosti. Malo pred božičem, ko so po cerkvah spovedovali, sem zavil k sv. Petru. Bil je v bližini bolnišnice, pot do tja sem pa poznal. Kljub temu sem moral nekajkrat vprašati mimoidoče, da se nisem izgubil. Tudi v cerkvi so bili do mene prijazni, ko so videli belo palico. Srce mi je razbijalo, da sem mislil, da mi bo izskočilo iz prsi. Duhovnikov glas, ki je prihajal od nekod daleč, je bil star, utrujen, vsega naveličan. Vedel sem, da če mi on ne bo pomagal, mi ne bo nihče. Nepovezani stavki so se počasi in jecljaje trgali iz mene. A človek na drugi strani se je obnašal, kot da me ni razumel. Dal mi je odvezo, za pokoro pa tri zdravamarije. Ko sem prišel iz cerkve, sem najprej zajel sapo. Počutil sem se, kot da bom zdaj zdaj izgubil zavest. Ali to, kar počneva z Radom, delajo vsi? Je to normalno? Človeško? Vključno z bolečinami? Pa da nisem mogel zadrževati blata? Da sem ves čas nekontrolirano izpuščal vetrove? Da sem, ko mi je Rado dovolil, da sem se odplazil v svojo sobo, ure in ure prejokal? Tako ničvrednega in osamljenega kot tisti trenutek se nisem počutil niti, ko sem bil zanemarjen in zapuščen otrok. Odločno sem stopil do stranišča, vzel britvico in zarezal v zapestje … Bil sem čisto miren, vesel, da odhajam s tega grdega in umazanega ter izkoriščevalskega sveta. A so me našli, preden je bilo prepozno. Ker so takrat razuzdance še pošiljali v zapor, je brat od Rada izsilil precej denarja, da sva bila tiho … Čez pet let sem srečal Marka in od takrat je vse drugače!«

(Konec)