Kjerkoli je deloval, je pustil sledi

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. december 2018 / 20:55  

Anton Likozar (1857–1933), rojen na Primskovem pri Kranju, je bil nadučitelj, občinski svetnik in ljubljanski gerent ter vnet čebelar. Po njem se imenujeta Likozarjevi ulici v Kranju in Ljubljani. Nanj je spomnila in o njem spomine zbrala sorodnica, Kranjčanka Zdenka Pajer-Likozar.

Anton Likozar se je rodil 11. decembra 1857 v kmečki hiši na Primskovem pri Kranju, po domače pri Jakovc kot deveti od dvanajstih otrok očetu Aleksu, polgruntarju in podložniku graščine Brdo, in mami Agati, rojeni Pogačnik. Ljudsko šolo in nižjo realno gimnazijo je obiskoval v Kranju, državno moško učiteljišče pa v Ljubljani. Od 1878 do konca aprila 1880 je služboval kot desetnik in podčastnik v avstro-ogrski vojski ob okupaciji Bosne in Hercegovine.

Leta 1880 se je zaposlil kot učitelj na Ljudski šoli v Velesovem. Nato je služboval na Olševku, oktobra 1884 pa je prišel na Ljudsko šolo v Goriče, kjer je postal šolski vodja. V Goričah se je 28. aprila 1885 poročil z Marijo Gros. Rodili so se jima otroci Konrad (1887–1959), Anton (1889–1931), Anica (1891–1976), Jožica (1894–1974) in Frančiška (1895–1982). Po tedanjih predpisih je vsaka šola morala imeti svoj šolski vrt, za njegovo ureditev v Goričah je poskrbel Anton Likozar, ki je na njem uspešno poučeval mladino o sadjarstvu. Dodatno se je izobraževal med šolskimi počitnicami v Kmetijski šoli na Grm pri Novem mestu.

Leta 1893 so Antona premestili v Godovič, 1896 je prišel na Ljudsko šolo v Preserje pod Krimom, kjer je postal nadučitelj (ravnatelj). Po njegovi zaslugi je kraj dobil tudi pošto in železniško postajo; 1. aprila 1904 je prevzel vodenje Salezijanske šole na Rakovniku pri Ljubljani in tam ostal vse do upokojitve leta 1924.

Član gerentske deteljice

Leta 1908 je prvič postal ljubljanski občinski svetnik in je na tem odgovornem in častnem mestu ostal skoraj nepretrgano do smrti. Bil je občinski svetnik za časa županov Ivana Hribarja, Ivana Tavčarja, Ljudevita Perica in Dinka Puca.

Osmega februarja 1925 je bil imenovan gerentski svet (občinska uprava), ki so ga predstavljali dr. Dinko Puc, Josip Turk in Anton Likozar. V Ilustriranem Slovencu je bila objavljena njegova karikatura in karikatura Josipa Turka s podnapisom: »Anton Likozar in Josip Turk, dva lista iz triperesne ljubljanske gerentske deteljice, ki upravlja v današnji demokratičnih in svobodnih časih posle občinskega sveta.«

Častni član društev, častni meščan Ljubljane

Leta 1891 je bil sprejet v Ljubljansko učiteljsko društvo, 1905 je postal član Hranilnice in posojilnice Učiteljskega konvikta v Ljubljani, leta 1906 je postal član Učiteljskega tiskarskega društva, 1912 ga je c. kr. Mestni šolski svet ob novem zakonu o šolskem nadzorstvu imenoval za namestnika za dobo šest let. Vodil je ljubljansko osnovno in obrtno, nadaljevalno šolstvo ter socialno-politični oddelek. Bil je član Društva pomoči učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem in član društva za varstvo mladine. Med prvo svetovno vojno je bil član odbora za mestno aprovizacijo (organizacija oskrbe s hrano) in vodja Žetvene komisije za Barje. Med plebiscitom je hodil ob nedeljah in praznikih bodrit narod na Koroško. Od leta 1920 je bil v odboru mestne bolniške blagajne. Štirinajst let je bil načelnik občinskega ubožnega odseka. Bil je ustanovitelj in predsednik Šentjakobskega kulturnega in gospodarskega naprednega društva in Šentjakobske knjižnice.

Z dušo in srcem je bil čebelar, v čebelarstvu je bil prav takšen strokovnjak kot v pedagogiki. Leta 1908 je v Velikih Žabljah na Vipavskem poročevalec zapisal: »G. Likozar je pač ljubitelj in poznavalec čebel. Pa tudi govoriti zna tako, kakor bi imel z medom namazana usta. Z dobrimi nasveti je odgovarjal na vsa vprašanja in prigovarjal nazadnje tudi mladini, da se poprime čebelarstva, pojasnjujoč dobre strani, ki jih ima čebeloreja na človeka.« (Dolenjske novice, 1909)

Kjerkoli je deloval, povsod je pustil sledi. Tako je v svojem bogatem in plodnem življenju postal častni član raznih društev, dobil številna priznanja ter diplome prosvetnih kot strokovnih ustanov. V stari Jugoslaviji je bil leta 1925 odlikovan z redom sv. Save IV. razreda. Bil je častni meščan Ljubljane.

Anton Likozar je umrl 22. julija 1933 v Ljubljani, star 76 let. Pokopan je na ljub­ljanskih Žalah.