Kri ni voda

Zoran se ga je prvič bolj zares napil za deseti rojstni dan. S prijatelji so kupili več steklenic jägermeistra, se zavlekli za grmovje na nabrežini Save in pili, dokler niso posrkali zadnje kapljice. Še sreča, da so jih pravočasno odkrili sošolci. Če se to ne bi zgodilo, bi dva on njih verjetno umrla zaradi zastrupitve.

Zoranova zgodba je nekaj posebnega predvsem zato, ker dokazuje, da se lahko človek, če le hoče, reši tudi iz najbolj globoke jame: »Sem letnik 1972. Pri nas doma je bilo alkohola zmeraj na pretek. V bistvu so popivali vsi: od babice in dedka do atija. Neštetokrat se je zgodilo, da so kozarec tega ali onega vsilili tudi meni. Najbolj jih je jezilo, ker je morala biti iz takšnih ''junaštev'' sestra izključena. Imela je prirojeno sladkorno bolezen in mama je pazila nanjo kot na punčico svojega očesa. Zelo blizu so mi bile sladke pijače. Jägermeister na primer. Ko sem pil, sem doma veljal za junaka, v šoli pa je bilo malo drugače. Vrstili so se obiski pri ravnatelju in pri psihologinji. Gospe Jerce nisem jemal resno, saj je imela doma podobnega pijanca, kot je bil moj oče, njegov bratranec. Bil sem vesel fant, za štose, dekleta so me imela rada. Kadil pa nisem, pa ne vem, zakaj ne. Po osnovni šoli sem se vpisal na gimnazijo, se preselil v internat, prepričan, da se mi bosta v Ljubljani cedila med in mleko. Brigala me je šola, sanjal sem o svobodi, žuriranju, puncah, veseljačenju! A sem dobil zelo strogo razredničarko in tudi v internatu se z vzgojiteljem ni dalo pogajati. Živa ''jeba'', samo bič so vihteli nad menoj! Nekako sem se vdal v usodo. Zamujeno smo potem nadoknadili ob koncu tedna in med počitnicami. Še danes ne vem, kako sem sploh lahko maturiral, saj sem se učil manj kot nič. Odločil sem se, da se vpišem na igralsko akademijo, a se mi je zalomilo. Izkazal sem se za totalno nesposobnega. Mogoče sem takšno situacijo, ko so bili ''drugi krivi'' za moj poraz, celo sam iskal. Verjetno. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi poskusil srečo na kakšni drugi fakulteti. Predal sem se uživanju, svojo smolo pa sem obilno utapljal v alkoholu. Verjetno sem bil potencialni pijanec že v prvem ali drugem letniku gimnazije, pa sem to lahko še skrival. Po tistem, ko se nisem streznil več mesecev zapored, je bilo težko reči, da sem še pri zdravi pameti. Kadar mi je zmanjkalo denarja, ki mi ga je mama redno pošiljala, sem odkolovratil do avtobusne postaje in tam beračil. Zmeraj se je našel kdo, ki mi je v žep porinil kakšen tolar. Tudi prodajal sem se. Ni bilo pomembno, ali je bila stranka moškega ali ženskega spola. Ko si pod gasom, ti je čisto vseeno, da le pade nekaj keša. Najraje sem imel starejše ženske, željne seksa. Zmeraj so me še nahranile, umile, mi dale s seboj nekaj oblačil. Poleg plačila. Z eno takšno – ko sva začela, sem imel malo več kot 19 let ona pa 73 – sem se družil skoraj pol leta. Potem pa me je začela prevzgajati, češ kako bi bilo fajn, če bi se šel zdravit in podobno. Pa sem jo poslal v tri krasne in nikoli več se nisem vrnil.

Leta 1992, 17. januarja, sem zbolel. Dobil sem pljučnico. Tako hudo je že bilo, da se mi je bledlo. Prijatelj Mikša me je odvlekel k zdravniku. A ker nisem imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, so naju vrgli skozi vrata. Potem je Mikša telefoniral na uredništvo Slovenskih novic. Povedal jim je, za kaj gre. Neki novinar je prišel k nama že čez pol ure. Pomagal me je odvleči v Zdravstveni dom. Ko je vratarju pokazal izkaznico, so vsi postali zelo prijazni. Verjetno še malo preveč, ker moja zgodba v časopisu ni bila nikoli objavljena. Novinar me je skupaj z vrečko antibiotikov odpeljal domov, k staršem, kjer sem okreval več kot pol leta. Da bi bila smola še večja, sem staknil še granulom. Usta sem imel polna gnoja, zobje so se mi majali, bolelo pa je kot sam hudič. Poskušal sem se pozdraviti z žganjem, a sem si naredil samo škodo. Močni antibiotiki in žganje sta smrtna sovražnika. Dokazano!

Verjemite, da človek čuti, kdaj bo umrl! Meni se je to zgodilo septembra istega leta! Nisem več mogel zadrževati niti blata niti vode. Sploh si nisem upal spati v postelji, da mama ne bi opazila, kaj se dogaja z menoj. Tako in tako jo je bilo sram, da je bolj ni moglo biti. Še ata se je ob pogledu name streznil in zmajeval z glavo. Oktobra je umrl ded. Ciroza jeter. Kar pobralo ga je. Od danes na jutri. Zjutraj na dan pogreba sem sklenil, da bom nehal piti. Smrti sem se strašno bal, pa ne vem, zakaj. Zdržal sem do večera, ko nisem več mogel umiriti tresenja rok in nog. Že tako sem bil živ okostnjak zaradi pljučnice in zagnojenih dlesni. Ni bilo misliti, da bi še bolj kaznoval telo. Mami ni počela drugega, kot jokala ter očitala očetu, da je on za vse kriv. Sestra, ki je prišla v puberteto, je bila zaradi svoje bolezni do konca zafrustrirana. V tej norišnici so morali prenašati še mene. Ponoči nisem spal. Taval sem po hiši in iskal alkohol. Strah se mi je zažrl v kosti, kajti ugotavljati sem začel, da mi odpovedujejo noge. Kadar sem hotel vstati iz postelje, sem se kar nekaj časa trudil, da sem lahko stal pokonci. Kar klecal sem. Ko sem se nekoč le privlekel do kuhinje, sem naletel na sestro. Iz nje se je usulo: da jo je sram, ker sem takšen, da ne počnem drugega, kot preklinjam, pljuvam po tleh, rigam, prdim in za mizo žrem kot navaden prašič. V jezi, ki me je že tako in tako preplavljala, sem stopil do nje in jo udaril. Začela je jokati, nakar je pritekla mama, in ko je videla na njenem obrazu sled moje roke, je brez besed iztegnila roke in zasikala, naj izginem. Da me noče več videti.

V torek dopoldan, po steklenici slivovke, ki sem jo spil proti jutru, je pred hišo ustavil rešilni avto. Oče, ki tudi ni bil čisto trezen, je vstopil v mojo sobo in mi rekel, naj se pripravim, da me bodo odpeljali na zdravljenje. ''Raje crknem!'' sem zasikal nazaj in se še bolj zakopal pod umazano odejo.

Žal se dvema fantoma, ki sta me zagrabila, nisem mogel upirati. Pomagala sta mi, da sem se oblekel. Sam se ne bi mogel. Mame ni bilo na spregled, sem pa z enim ušesom ujel njeno hlipanje, ki je prihajalo izza kuhinjskih vrat.

Dni, ki sem jih preživel na odvajanju, ne bom nikoli pozabil. Tudi sovražniku ne bi privoščil tega, kar sem moral prestati! V sobi sem bil skupaj z nekim znanim gospodom. Njegov obraz je poznala vsa Slovenija. Ni pa poznala tistega, ki sem ga poznal jaz. Bil je ogaben, tako kot je bil ogaben tudi moj. Star sem bil komaj 21 let, toda z žganimi pijačami so bile zasvojene vse celice mojega shujšanega telesa. Ko sem šel na stranišče, sem imel kri na vodi. Kri na blatu. Bruhal sem kri. Zdravniki so dejali, da so postlali notranji organi kot sito – polni ran in lukenj. Bil sem nevaren samemu sebi, zato so me imeli pogosto zvezanega. Po treh tednih sem se, ko sem se prebudil, prvič zavedel, da soba ne stoji pokonci. Da lahko diham, ne da bi me grabila panika. Čez mesec dni me je prišla obiskat mama. Oče ne, ker ni bil nikoli povsem trezen. Ni mogla verjeti svojim očem, ko me je zagledala! Skočila je k meni in me objela. Tega objema ne bom nikoli pozabil. Še danes, ko sem trezen skoraj 25 let, pa me kdaj zamika, da bi spil kakšen kozarec vina, se spomnim njenih rok, ki so se me oklenile. Bil sem brez vseh sprednjih zob, nosil sem opornico, kajti padel sem po stopnicah in si zlomil roko. A bil sem že na pol človek. Cel še ne. Do ozdravitve je manjkalo še veliko trnja in odpovedovanj.

Pri tridesetih sem se vpisal na fakulteto, diplomiral, si našel službo. Le ženske nimam. Tam, kjer živim, me vsi zelo dobro poznajo. V bistvu se me dekleta bojijo, saj je naša družina že več zaporednih rodov vdana alkoholu. Tudi moj oče je lani umrl zaradi njega. Le jaz sem se rešil. Za zdaj. Morda je bolje, da nimam otrok. Kri ni voda, pravijo …«

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 11°

jasno
vlažnost: 48 %
veter: SV, hitrost: 11 km/h

-4/12

sreda

0/14

četrtek

0/15

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

PRIREDITVE / Podnart, 14. februar 2024

Ljubezen in mir

PRIREDITVE / Šenčur, Naklo, Preddvor, 14. februar 2024

Ustvarjalna, kulinarična in zdravstvena delavnica

PRIREDITVE / Poženik, 14. februar 2024

Robič, botanik pod Krvavcem

RAZSTAVE / Jesenice, 14. februar 2024

Tretji planet od sonca

PRIREDITVE / Šenčur, Naklo, Preddvor, 16. februar 2024

Ustvarjalna, kulinarična in zdravstvena delavnica

PRIREDITVE / Šenčur, Naklo, Preddvor, 16. februar 2024

Ustvarjalna, kulinarična in zdravstvena delavnica

PRIREDITVE / Bohinjska Bela, 16. februar 2024

Muzikal Kekec

IZLETI / Kranj, 22. februar 2024

Druženje ob dnevu žena

 

 
 

 

 
 
 

Nasprotujejo trasi obvoza / 08:09, 14. februar

Število vozil na dan skozi Bled izven turistične sezone je 20.000. Skozi predor Karavanke gre dnevno okoli 13.000 vozil. Da uredimo promet o...

Nasprotujejo trasi obvoza / 19:06, 13. februar

V predoru Karavanke občasno uvedejo sistem po ure ke, po ure sm... In to je mednarodni promet. Seveda frekvenca osebnih vozil je na Bled vel...

Pišem županu / 10:37, 12. februar

Ne radi odgovarjajo na neprijetna vprašanja kot tale:Spoštovani g.župan in sodelavec, prosimo vas za razjasnitev vaše zaposlitve v Železniča...

Pišem županu / 10:35, 12. februar

Ne radi odgovarjajo na neprijetna vprašanja kot tale:Spoštovani g.župan in sodelavec, prosimo vas za razjasnitev vaše zaposlitve v Železniča...

Nasprotujejo trasi obvoza / 06:31, 11. februar

Ko se gredo otroci gradbince.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 08:48, 8. februar

Za časa korone sem bil na bolniški, vrstilo se je kar eno za drugim. Vse sem prebrodil, hvala Bogu. Tudi Slovenija je prebrodila epidemijo s...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 07:53, 8. februar

Tanja, Golob, Dominika... to je najboljše kar ima Slovenija. Vse drugega bo samo slabše. SDS je pa sploh katastrofa kar so počeli med Corona krizo.