Lepa in majhna, a ima vse

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. november 2018 / 17:07  

S temi besedami opiše Slovenijo Jarmila Melinec, ki se je pred dvajsetimi leti iz Češke preselila v Kranj. Pri nas je zadovoljna, jo pa jezijo dolgi birokratski postopki, po selitvi se je zataknilo tudi pri iskanju ustrezne službe za mlado veterinarko, ki se je tako usmerila v prodajo medicinske opreme.

»Slovenija me je takoj navdušila, je zelo lepa in majhna država, a ima vse – od hribov do morja,« se Jarmila Melinec spominja svojega prvega vtisa o Sloveniji, kamor jo je iz rodne Češke pred dvema desetletjema pripeljala ljubezen. Med študijem veterine na fakulteti v Brnu je spoznala Kranjčana Miho Melinca, prav tako bodočega veterinarja, ki je prišel tja na študentsko izmenjavo. Po Jarmilini diplomi sta se poročila in tako se je mlada Čehinja leta 1999 preselila k možu v gorenjsko prestolnico. Sta starša dveh deklet, sicer pa uspešno vodita podjetje, ki se ukvarja s prodajo opreme za medicinsko diagnostiko.

Selitve takrat bolj redke

Odločitev za selitev za Jarmilo ni bila težka, saj je sledila svojemu srcu, vseeno pa po njenem prihodu v Slovenijo ni vse teklo tako, kot si je želela. Čeprav je slovenščino že obvladala, se je zataknilo pri iskanju zaposlitve. »Takrat tu še ni bilo Evropske unije in si moral za vsako službo imeti delovno dovoljenje. Čeprav sem imela končan študij in sem diplomo nostrificirala tudi na ljubljanski fakulteti, kot tujka nisem mogla najti primerne službe – ne v veterini ne v farmaciji. Takrat je bilo vse skupaj veliko bolj zaprto. S širjenjem Evropske unije se je veliko spremenilo, selitve ljudi iz ene države v drugo so postale nekaj običajnega.«

Slabo voljo so ji in ji občasno še vedno povzročajo birokratski postopki, povezani z urejanjem osebnih dokumentov, pridobivanjem dovoljenj za delo. Po njenih izkušnjah trajajo predolgo, pogosto so jo pošiljali od vrat do vrat. »Včasih imam občutek, da služijo sami sebi. Niso pa vsi uradniki taki, ne smem preveč posploševati,« je dejala Jarmila, ki ima po dvajsetih letih bivanja v Sloveniji še vedno status tujke. Na začetku se je še zanimala za slovensko državljanstvo, a bi se v tem primeru morala odreči češkemu, česar pa ni želela. Za naše državljanstvo tako ni nikoli zaprosila.

Slovenski jezik ji ni povzročal večjih težav in ga je precej hitro usvojila. S partnerjem sta sprva govorila angleško, saj se v svojih maternih jezikih nista mogla sporazumeti. »Osnove slovnice in strukture obeh jezikov so podobne, je pa naglas drugačen, besede tudi. Slovenščino sem se sprva učila ob branju pravljic, ki jih vsi dobro poznamo, ob selitvi v Slovenijo pa sem opravila tudi poletno šolo slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani,« je pojasnila Jarmila, ki je moža in hčerki naučila govoriti češko.

Češka zelo napredovala

Življenjski standard je v obeh državah podoben ali pa je na Češkem celo za odtenek boljši, ugotavlja sogovornica. »Češka je v teh dvajsetih letih zelo napredovala, privatizirala se je, odprla tujim multinacionalkam. Razprodali so vse: energetska podjetja, banke, pivovarne … in s prihodom tujega privatnega kapitala je prišlo do napredka. Privatizacija je ena večjih razlik med obema državama. Slovenija se še vedno oklepa državnega lastništva velikih podjetij.«

Za socialno varnost je na Češkem poskrbljeno podobno kot v Sloveniji. »Šole so brezplačne, zdravstvo tudi. Razlika je pri materinskem dopustu. Na Češkem ga mamicam pripada tri leta. Ni sicer stoodstotno plačan, dobijo nekaj manjše nadomestilo, a kljub temu večina žensk ostane doma z otrokom do tretjega leta. Po enem letu se v službo običajno vrnejo le izobražene ženske na visokih položajih,« je razložila Jarmila. Opaža sicer, da se znamo Slovenci za razliko od Čehov morda nekoliko bolj sprostiti v vsakdanu, si vzeti čas za kavo in druženje s prijatelji. »Mogoče se tu pozna primorski, mediteranski vpliv.«

Dotaknili smo se še kulinarike. Medtem ko Slovenci prisegamo na govejo juho, Čehi na piščančjo. »Na Češkem imajo tudi specialiteto, podobno krvavicam, pečenic nimajo. V Sloveniji skorajda ni čeških cmokov ter za nas značilnih gostih mesnih ali kremnih zelenjavnih omak. Večer pred božičem na Češkem tradicionalno jedo grahovo juho, ocvrtega krapa in neke vrste francosko solato iz krompirja. Sladice, kot je slovenska potica, nimajo, imajo pa tisoč in eno vrsto majhnih, ličnih piškotov.«