Poklon prvemu slovenskemu pesniku

Letos mineva dvesto šestdeset let od rojstva prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika. V počastitev njegove veličine sta Anja Poštrak in Barbara Kalan pripravili razstavo z naslovom Kranjcev prvi poet, ki bo v blejski Knjižnici Blaža Kumerdeja na ogled vse do konca novembra.

Še pred stotimi leti so Vodnikov rojstni dan 3. februarja pogosto povezali s svečnico in ga s kulturnim dogajanjem praznovali več dni skupaj, danes pa na prvega slovenskega pesnika neupravičeno pozabljamo. Spomin nanj ohranjamo le z vsakoletnimi Vodnikovimi dnevi, ki jih organizira Kulturno društvo Valentina Vodnika s Koprivnika. Vsestransko Vodnikovo udejstvovanje v slovenski literaturi sta letos ob 260. obletnici njegovega rojstva Anja Poštrak in Barbara Kalan obeležili z razstavo, ki si jo je že bilo moč ogledati v Bohinju, trenutno je na Bledu, na ogled pa bo še v Kranju.

Razstavo sta razdelili na več sklopov in jih naslovili Življenje in delo, Vodnik in Koprivnik, Vodnik in Žiga Zois, Vodnikova zapuščina in Spominska obeležja. »Priprave razstave sva se lotili sistematično in pregledali vse razpoložljivo gradivo, ki pa ga je žal zelo malo. V Arhivu Republike Slovenije je shranjen zapuščinski spis Valentina Vodnika, v NUK-u imajo le nekaj rokopisov, v Narodnem muzeju pa Vodnikovo tobačnico,« pojasni Anja Poštrak in doda: »Skromno materialno zapuščino pa zagotovo pretehta velika duhovna zapuščina, ki se ni izgubila ali pozabila.«

Razstava odstre poklicno in ustvarjalno pot Valentina Vodnika, ki je po končanem šolanju vstopil v frančiškanski red in ga po devetih letih zapustil. Postal je svetni duhovnik v Sori pri Medvodah, kasneje pa kaplan na Bledu in župnik na Koprivniku. Vodnika po področjih delovanja lahko označimo za pesnika, časnikarja, strokovnega pisca in jezikoslovca. Že v gimnazijskih letih se je seznanil s slovničarjem Markom Pohlinom, ki je bil pobudnik pesniškega almanaha Pisanice od lepeh umetnost. V almanahu je Vodnik objavil tudi pesem Sadovolni Kranjz (Zadovoljni Kranjec), ki je naredila globok vtis na barona Žiga Zoisa. Ta je postal njegov mentor in bil s svojim znanjem opora Vodnikovi duhovni in publicistični dejavnosti. Zois je verjetno dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske novice, pri katerem je bil Vodnik urednik, edini pisec in korektor. V tem času je iz nemščine prevedel Kuharske bukve in jim dodal svoj izvirni uvod.

Vodnik je uredil tudi tri izdaje Velike pratike in zanje napisal precej poljudnih člankov in pesmi. Ob delu za pratiko je spoznal, kako zelo je slovenski jezik potreben reforme. Neutrudno je zbiral gradivo za nemško-slovenski slovar, za katerega je zbral več kot trideset tisoč besed, vendar dela ni dokončal. Leta 1806 je izdal svojo edino pesniško zbirko z naslovom Pesme za pokušino, ki veljaj za prvo slovensko posvetno pesniško zbirko. Ob veliki prelomnici v njegovem življenju – ustanovitvi Ilirskih provinc – je objavil pesem Ilirija oživljena, ki slavi Napoleona I., in se z njo zameril avstrijskim oblastem, zaradi česar so ga ob ponovnem prevzemu oblasti Avstrijskega cesarstva predčasno upokojili z mesta profesorja na ljubljanski gimnaziji. Umrl je 8. januarja 1819 za možgansko kapjo. Za seboj ni zapustil oporoke, zato so njegovo skromno premoženje razdelili cerkvi in ubogim na Koprivniku, eno tretjino pa Vodnikovim sorojencem – Antonu, Uršuli in Jeri.