Tehnološka družba

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 15. november 2018 / 14:47  

Dejstvo je, da je danes tehnika del nas, da brez digitalnih naprav ne moremo več živeti. Poslovanje z denarjem je le še vprašanje časa, saj bomo plačevali vse stično, elektronsko in na daljavo. Kako pa vse to vpliva na nas, ljudi, ali smo kaj drugačni?

Pogosto opazujem ljudi na različnih javnih mestih, kaj počnemo, opazovala sem jih tudi na zadnjih letih z letalom. Vsak gleda v svoj telefon ali drugo napravo, jaz pa se tako rada prepustim naključju, trenutku. Na enem letu sem naletela na domačina, ki me je zaradi rdečih las proglasil za Norvežanko. Celo pot sva se pogovarjala. Ko sva se razšla, me je objel, kar tako, neznanec. Na drugem letu je bila moja soseda starejša gospa iz Schleswiga – severno nemške province. Severni Nemci govorijo zelo lepo nemščino, tako lepo, da sem se tudi jaz lahko celo pot pogovarjala v nemščini, ker se mi, iskreno povedano, nemščina kaj kmalu zatakne. Na koncu leta mi je gospa dala čokolado.

V dežurni zobni ambulanti sedimo in čakamo. Gospod, ki je prišel k zobozdravniku sam, je prišel iz ordinacije s povsem prepotenim čelom, dvakrat je moral nazaj na zdravniški stol. Očitno je bilo hudo. Zelo ga je bolelo. Obrnem se k njemu in ga vprašam, vas pa zelo boli. Grozno je, ne morem vam povedati, kako boli. Hvala, ker ste vprašali, odvrne neznanec. Medtem ostali čakajoči pacienti gledajo v svoje telefone. Kakšni smo postali ljudje? Mar res nismo več zainteresirani spregovoriti besede kar tako, nekje, kjer se znajdemo, s komerkoli, pokazati sočutja in zanimanja za nekoga. Se nam ne da? Ne znamo več? Je to naš osebni prostor, varstvo osebnih podatkov, so naše skrivnosti, ki jih ne delimo z nikomer več? Ali sem jaz zastarela ali pa malo čudna, ker nimam povsod, čisto povsod s seboj telefona in drugih naprav in ne posegam po družabnih omrežjih, ker ne vem, koga to zares kaj zanima?

Spet drugič sem opazovala ljudi na znamenitih razglednih točkah. Pridejo tja, se na hitro slikajo, po možnosti naredijo »selfija«, da ni treba nikogar prositi, in potem se nekam usedejo in objavljajo dogodek na družabnih omrežjih. Ko ugotovijo, da ljudje spremljajo in všečkajo njihovo fotografijo, se obrnejo in gredo stran. Zdi se, kot da danes odkrivamo svet le še zato, da bomo odkljukali svoje želje, posneli lepe fotografije in jih objavili na spletnih omrežjih. Ljudje tekmujejo, kdo bo videl več, kdo bo prišel tja in dlje in kdo bo objavil najbolj nore fotografije. In kdor se te igre ne gre, je videti »kremenčkov« ali za časom. O tem, kaj si občutil, kako si doživel pokrajino, to se ne govori več. Da bi srečal ljudi, domačine in z njimi govoril o njihovem življenju, torej da bi spoznal deželo še na drugačen način, to vzame preveč časa in tega ne moreš objaviti na hitro.

Stroji in naprave nadomeščajo ljudi. Ljudje imajo raje stike, tudi osebne in intimne v virtualnem svetu. Je lažje, vklopiš in izklopiš. In človek je človeku vedno večji tujec …