Zgodbe starih žarnih grobov

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Kultura / nedelja, 11. november 2018 / 16:04  

V Medobčinskem muzeju Kamnik so odprli razstavo o grobu, ki so ga leta 1965 našli na južnem delu Kamnika in sodi v 13. stoletje pred našim štetjem, s čimer ga uvrščamo med najstarejše grobove iz tega časa na ozemlju Slovenije.

Kamnik – Na gradu Zaprice so v sredo odprli občasno arheološko razstavo z na­slovom Pogrebni ritual v pozni bronasti dobi, ki predstavlja najdbe iz groba, ki so ga pred triinpetdesetimi leti odkrili na današnji Ulici Toma Brejca v Kamniku, ter grob postavijo v širši evropski kontekst kulture žarnih grobišč, ki je bila razvita v bronasti dobi.

»Osrednja tema razstave s pomenljivim naslovom, ki zaznamuje tudi današnji novembrski čas, je grob, ki ga je leta 1965 pri gradnji hiše odkril gospod Stane Uršič. Pošteni najditelj je o najdbi predmetov, ki so bili skriti približno 30–50 centimetrov pod zemeljsko površino, obvestil kamniški muzej. Tedanja direktorica, arheologinja Mirina Cvikl Zupančič, je ugotovila, da gre za grob, ki je bil pokrit s kamnito ploščo. Vanj so bili pridani: žara s pepelom in kostnimi ostanki, skodela in bronasta igla. Javnost je bila o tej najdbi preko medijev nemudoma obveščena. Kamniški grob je eden najstarejših grobov iz tega časa, sodi v 13. oz. 12. in prvo polovico 11. stoletja pred našim štetjem,« je dragoceno najdbo predstavila kustosinja kamniškega muzeja Janja Železnikar, ki je razstavo in spremljajoči katalog pripravila skupaj z Brino Škvor Jernejčič z oddelka za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

Kulturni fenomen globalnih razsežnosti

Bronasta doba je več kot tisočletje trajajoče obdobje v prazgodovini človeštva; trajala je od konca tretjega do začetnih stoletij prvega tisočletja pred našim štetjem. Delimo jo na zgodnjo, srednjo in pozno in del pozne bronaste dobe je kultura žarnih grobišč, ki je kulturni fenomen globalnih razsežnosti. Poznali so jo v večjem delu današnje Evrope. »Do sedaj je bilo na Slovenskem najdenih zelo malo grobov iz zgodnje in starejše faze kulture žarnih grobišč, kar lahko napeljuje na misel, da so bili na tak način – torej v žaro – pokopani le nekateri posamezniki v takratni družbi. V tem času so bili vsi grobovi žgani. Upepelitvi pokojnika na grmadi je sledil pokop posmrtnih ostankov v glineni posodi – žari, ponekod skupaj s skromnimi ostanki noše – nakitnimi dodatki. Ti so bili po navadi sežgani na grmadi skupaj s pokojnikom, zato so stopljeni in razlomljeni. Žara je bila pokopana v grobno jamo, zasuta z zemljo in prekrita ter označena s kamnito ploščo,« je takratni pogrebni ritual opisala Janja Železnikar ter poudarila, da je kamniški grob v tem kontekstu še posebej dragocen.

V njem so našli tudi nekaj sežganih kosti, ki so jih poslali v analizo v Nemčijo, a jih je bilo žal premalo, zato tamkajšnji strokovnjaki niso mogli ugotoviti, ali gre za žensko ali moškega in koliko je bil pokojni star, pravzaprav niso mogli z gotovostjo zatrditi niti tega, ali gre zgolj za človeške kosti ali morda tudi živalske (umrlemu so ob požigu poleg nekaterih dragocenih osebnih predmetov namreč priložili hrano in pijačo za 'popotnico').

Razstavo sestavlja nekaj predmetov v vitrinah, več panojev z vsemi potrebnimi informacijami ter dve interaktivni tabli z magnetnimi tablicami, z njo pa v Medobčinskem muzeju Kamnik želijo opozoriti tudi na odgovoren odnos posameznikov do kulturne dediščine okoli nas, tudi v zemlji, ki je naključno ali nenaključno izkopana.