Slamniki pod Gobavico

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 11. november 2018 / 16:06  

Čeprav so po slamnikih bolj znane Domžale, pa ima pestro zgodovino te obrti tudi Mengeš.

Mengeš – Priznani publicist, urednik in avtor različnih knjig Matjaž Brojan je že pred leti pri pripravi knjige Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva naletel na številne dokumente, ki govorijo o slamnikarstvu tudi v občini Mengeš. Izsledke je nedavno objavil v novi knjigi Slamniki pod Gobavico, v kateri na tristo straneh odstira prav zgodovino slamnikarstva na Mengeškem.

Začetke slamnikarstva v Mengšu je avtor umestil v obdobje baročnega slikarja Franca Jelovška, ki je v sredini 18. stoletja v današnji grobeljski cerkvi sv. Mohorja in Fortunata naslikal tudi fresko s slamnikom in šopom slame s kitami, kar je prvi dokument, kdaj se je slamnikarstvo razvilo in kakšen pomen je imelo v Mengšu. Slamnikarstvo naj bi po legendi v Mengeš prinesel italijanski vojak, ki je Mengšanom, ki so ga gostili, v zahvalo pokazal, kako se pletejo slamniki. Ta obrt je nekdaj predstavljala pomembno gospodarsko dejavnost, še zlasti v zimskih mesecih, ko ni bilo kmečkih opravil. Avtor je v knjigi posebej omenil obdobje, ko so Tirolci gradili tovarne, te pa so zelo slabo odkupovale slamnate kite. »Ženska, ki je celo zimo napletla toliko kit, da jih je bilo za pol kmečke hiše, jih je lahko prodala za vsoto, za katero si je lahko kupila le kakšen predpasnik,« pripoveduje eno izmed številnih zanimivih zgodb avtor knjige. Izkoriščani delavci so se temu uprli prav v Mengšu, kjer so se združili v prve oblike zadružništva.

Slamnikarstvo pa je imelo tudi pomembno družabno noto, saj so se ljudje ob pletenju slamnatih kit zbirali, se družili in krepili sosedske vezi.