Platonovo maščevanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. november 2018 / 11:55  

»Začenjam z osnovno predpostavko, da je 'trajnost', kot jo običajno pojmujemo, oksimoron. Industrijski človek je uporabil najdeno bogastvo Novega sveta in zaloge fosilnih ogljikovodikov, da je ustvaril antiekološki Titanik. Izdelava ležalnikov iz materialov, ki jih je mogoče reciklirati, segrevanje parnih kotlov z biogorivi, namestitev hibridnih sidrnih in drugih vitlov in vsakršna druga prizadevanja, da bi Titanik 'pozelenili', bodo navsezadnje propadla. Ladji je konec koncev sojeno, da jo bodo potopili zakoni termodinamike in nepopustljive biološke in geološke omejitve, ki že začenjajo gristi. Kmalu bomo primorani Titanik zamenjati za dvojambornik – povedano drugače, za postindustrijsko prihodnost, ki bo, ne glede na to, kako tehnološko sofisticirana bo, v mnogih pomembnih ozirih podobna predindustrijski preteklosti. Ta knjiga poskuša naslikati politiko tega manjšega, enostavnejšega in skromnejšega plovila. Iz te temeljne predpostavke, ki je ne bo lahko sprejeti, izhaja vrnitev k osnovam. Namesto da bi se spoprijel z današnjimi specialisti za okoljske probleme, sem se že na samem zadetku odločil zanašati se na klasične avtorje, ki so prestali preizkus časa in ki so se prepričljivo in premišljeno spopadli z bistvenimi vprašanji politike. Platon, Jean-Jacques Rousseau in drugi so se mi zdeli poučnejši in relevantnejši za doseganje mojega cilja – spodbuditi bralce, da se na prvi korak na poti k predstavi o dejanski ekološki prihodnosti pripravijo tako, da se poglobljeno sprašujejo o naših najosnovnejših družbenih, ekonomskih, političnih in celo moralnih izhodiščih. Drugače povedano, napisal sem izzivalen esej, ne učenjaške razprave. Merilo moje uspešnosti bo njegova sposobnost, da zamaje uveljavljeno družbeno prakso in da pogovor potisne onkraj zmotnega iskanja tako imenovane trajnosti in h globljemu preiskovanju naših osnovnih prepričanj. Ekološka pičlost ni problem, ki bi ga lahko razrešili znotraj običajnih okvirjev razmišljanja, temveč je zadrega ali dilema, ki jo je mogoče razrešiti samo z novim načinom razmišljanja. Končni rezultat te nove filozofije bo nova politična ureditev.« (Str. X–XI)

Kako torej izvesti naše prekrcavanje s Titanika na manjša in času primernejša plovila? Ne bo enostavno. Že Platona, ki je poskusil prosvetliti tirana Dionizija, je ta zaprl in ga prodal kot sužnja. Zdaj pa gre za duhovno pripravo na nujno spremembo naše okoljske paradigme. Hvala Janezu Penci za to izjemno knjigo!