Začetek sveta

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 8. november 2018 / 12:06  

Če verjamemo ali ne – po izračunih rabina Hitela je prišlo 7. oktobra leta 3761 pred Kristusovim rojstvom do stvarjenja sveta. Tako je zapisano v Svetem pismu in v Talmudu.

Zapisovanje časa in let je bilo skozi zgodovino zelo različno, vendar so različne koledarske sisteme uporabljale vse družbe. Največkrat so bili zasnovani na luninih menah ali pa na letnih časih. Šele leta 525 je menih Dionizij Slabotni na novo izračunal koledar in vzel za osnovo leto Kristusovega rojstva. To je postalo koledarsko središče časa.

V zgodnjem judovstvu so šteli čas tudi na osnovi naravnih dogodkov. Tako so navajali na primer, da se je rodil prerok Amos »dve leti pred potresom«. Judovska biblija se je ozirala tudi na božja dela in na začetke vladanje izraelskih vladarjev. Zapisali so, da se je kaj zgodilo »488 let po odhodu Izraelcev iz Egipta, v četrtem letu Salomonovega vladanja«.

V Izraelu še vedno uradno velja začetek štetja od leta 3761 pred Kristusovim rojstvom, ko naj bi prišlo do stvarjenja sveta. Vsaki letnici na splošno uveljavljenega koledarja torej prištevajo 3761, torej leta pred Kristusovim rojstvom.

V islamu pa je še zdaj veljaven za začetek štetja časa beg preroka Mohameda iz Meke v Medino, to je 15. julij 622 po Kristusu. Tudi budizem šteje čas drugače, tako da je začetek štetja 544 let po Kristusovem rojstvu, to je na dan Budove smrti.

Japonsko štetje časa pa se začne šele 660 let po Kristusovem rojstvu, na leto, ko je zasedel prestol božanski cesar Džimu Teno. V stari Grčiji so šteli čas po olimpijadah, po štiriletnih obdobjih med olimpijskimi igrami. Prve olimpijske igre so bile sicer 776 pred Kristusovim rojstvom.

Sicer pa začetek štetja seveda ni isto kot začetek sveta. Ob tem se postavlja vprašanje, če že prvotno – pred milijardami let – ni obstajalo popolnoma nič, mar ne bi bilo tako tudi danes?

Saj nekaj – pa najsi gre še za tako majhno stvar – ne more nastati iz popolnega niča. Še danes bi obstajala le popolna praznina. To nam pove, da popolnega niča nikoli ni bilo. Zakaj? Če bi popoln nič kdaj obstajal, bi potemtakem obstajal še vedno. Če bi popoln nič kdaj obstajal, torej izven njega ne bi bilo ničesar, kar bi lahko povzročilo obstoj česarkoli drugega. Vseeno ni tako. Obstaja veliko stvari. Nekaj pomembnega, kar obstaja, smo tudi mi. Sami smo dokaz, da popolne praznine nikoli ni bilo. Če popolnega niča torej nikoli ni bilo, to pomeni, da je ob vsakem trenutku v času obstajalo vsaj nekaj. Kaj pa je to bilo? Nekateri filozofi to poskušajo razložiti. Kaj pa je filozof? Človek, ki »fila« zofe? Vsaj nekaj zagotovo drži: s tem in podobnim zapisom ne bomo razrešili ničesar. Ukvarjajmo se s štetjem časa …

Iskrice in izreki

Od časa do časa se je treba odpočiti od brezdelja. (Jean Cocteau)

Omejenost je dobila svoje ime; pravijo ji specializacija. (Miha Mazzini)

Nič ni tako dolgočasnega kakor sreča drugih. (Francis de Croisset)

V ljubezni oblast po pravici pripada tistemu, ki manj ljubi. (madame d'Houdetot)

Smeh ni greh

Prijateljici se pripravljata na novoletno noč v planinski koči, polni fantov. Ena začudeno vzklikne: »Kaj pod plaščem res nimaš nič obleke?« »Seveda ne. Si ti daš v ušesa vato, ko greš na koncert?«

Ko je fant spoznal dekle, ji je rekel: »Rad bi izvedel vse o tebi.« »Kar vprašaj.« »Ali jemlješ kontracepcijske tablete?«