Tinkara Jerkič, prostovoljka v programu POTA / Foto: Primož Pičulin

Z oratoriji na Madagaskarju

Študentka pedagogike in andragogike Tinkara Jerkič iz Šenčurja je del letošnjega poletja preživela kot prostovoljka na Madagaskarju, kjer je bila s skupino desetih vrstnikov prek programa POTA – Mladinsko misijonsko prostovoljstvo. Vrnila se je z dragocenimi vtisi o tem rdečem otoku, ljudeh, ki tam živijo, in slovenskih misijonarjih, ki tam širijo vero.

Tinkaro je že več let vleklo na Madagaskar, zanj jo je navdušila prijateljica, ki je bila tam prostovoljka pred štirimi leti. Lani se je prijavila v program POTA, vendar je bila izbrana za projekt Zambija, ki se ga je nato udeležila. Letos se je ponovno prijavila in tokrat se ji je želja uresničila: v skupini desetih prostovoljcev (med devetimi dekleti je bil en sam fant) se je udeležila projekta, kjer se ji je obetalo veliko dela z otroki. Z malgaškimi otroki v krajih, kjer delujejo slovenski misijonarji, so namreč prirejali oratorije. »Sama sem se v domačem Šenčurju udeleževala oratorijev od svojega četrtega leta dalje, najprej kot udeleženka, nato kot animatorka,« pravi Tinkara. Priprave na pot na Madagaskar so trajale več mesecev: med seboj so se spoznavali člani skupine, po župnijah so zbirali darove za delo naših misijonarjev na Madagaskarju in material, ki so ga potrebovali za izvedbo oratorijev. »Zbrali smo petsto kilogramov šolskih potrebščin in drugih pripomočkov, veliko preveč za dvajset potovalk, ki smo jih nazadnje vzeli s seboj, tako da smo nekaj stvari pustili doma. Toda razdelili jih bomo domačim otrokom, ki jih potrebujejo. Moram pohvaliti zlasti osnovno šolo v Šenčurju, ki je med vsemi zbiralnimi lokacijami zbrala največ šolskih potrebščin. Otroci so zbirali vse od barvic in flomastrov do škarij in lepil. Na Madagaskarju teh stvari ni dobiti, kaj šele, da bi si jih lahko privoščili. Organizirali smo tudi dobrodelni koncert v Antonovem domu na Viču,« pripoveduje sogovornica o pripravah na projekt na Madagaskarju.

Po razdrapanih malgaških cestah

Na Madagaskarju že več kot štirideset let deluje legendarni misijonar Pedro Opeka, rojen v Argentini slovenskim staršem. Najbolj znan je po tem, da je pred tridesetimi leti na robu glavnega mesta na Madagaskarju pobral prve ljudi s smetišča in z njimi začel graditi Akamaso, ki je danes pravi čudež, lahko bi ji rekli mesto upanja. Skrbi za boljši in pravičnejši svet, ljudem ponudi delo, skrbi za šolanje otrok in tako z dobrimi dejanji širi vero na daljnem Madagaskarju. Poleg njega delujejo na jugovzhodu Madagaskarja še štirje misijonarji: Janez Krmelj, Janez Mesec, Jože Adamič in Tone Kerin. Obiskali so vse razen slednjega, ki je bil v času njihovega obiska ravno v domovini. Po nekaj dneh so z najetim kombijem in v spremstvu mladega Malgaša krenili na jug. Njihov spremljevalec se je s pomočjo misijonarjev naučil slovensko, izšolal se je sicer za učitelja, na poti pa je v vseh pogledih skrbel za skupino prostovoljcev. Takole je Tinkara opisala dolgo pot na jug, kjer so se najprej ustavili v mestu Vangaindrano: »To je središčna točka, ki je približno enako oddaljena od vseh štirih slovenskih misijonarjev, ki delujejo na jugovzhodni obali otoka. Najprej smo obiskali misijonarja Janeza Krmelja, ki deseto leto deluje v misijonu Ampitafa, in pri njem izvedli naše prve tri oratorije.

Ceste so bile v tistem času zaradi velike količine dežja precej namočene, zato so bile naše vožnje še zanimivejše. Ceste namreč niso asfaltirane, zato jih dež spremeni v blatne drsalnice. Naši misijonarji morajo biti pri svojem delu zelo potrpežljivi in vztrajni, bivanje v tako oddaljenih vaseh nikakor ni tako preprosto, kot se na prvi pogled zdi.«

Na oratorij peš iz oddaljenih vasi

Oratorij je za razliko od slovenskega trajal le tri dni, potekal je od zgodnjih jutranjih ur (jutranja maša se je začela že ob šestih) do poznega popoldneva ob 18. uri, ko se je tam že zvečerilo. »Otroci so na oratorije prihajali iz oddaljenih vasi, do nas so morali priti peš – in to brez staršev. Prek oratorijev misijonarji otroke spodbujajo k zglednemu življenju in jih poučijo o pravih vrednotah. Letos smo iz zgodbe usmiljenega Samarijana potegnili bistvo ljubezni in spoštovanja bližnjih, tudi drugačnih. Pogovarjali smo se tudi o dobrih delih in družini, kar je za vzgojo na Madagaskarju zelo pomembno, saj kot pravijo misijonarji, število kriminalnih dejanj v zadnjih letih strmo narašča. Po nekaj tednih smo se naučili tudi nekaj malgaških besed in si s tem precej olajšali delo. Po dveh tednih smo se odpravili k misijonarju Janezu Mescu v Manambondro, v vas ob jugovzhodni obali otoka. Na poti smo morali eno izmed rek prečkati tudi s trajektom, ki je bil narejen po malgaških standardih. Ko sem zagledala luknjo v trajektu, sem kar otrpnila in upala, da srečno prispemo na drugi konec reke. Na oratoriju v Manambondru smo imeli največ udeležencev, kar petsto otrok! To pomeni, da je vsak izmed nas na katehezah in delavnicah imel petdeset otrok. Najlepše je bilo gledati otroke na oratoriju, ki so bili navdušeni nad malenkostmi, ki so jih doživeli v teh treh dneh. Nato smo z oratoriji obiskali še Jožeta Adamiča, ki deluje v misijonu Marofarihy ob mestu Manakara, njegova cerkev leži na enem izmed hribčkov sredi riževih polj. Zadnjega, petega oratorija se je udeležilo približno tristo otrok.«

Veseli najpreprostejše igrače

Malgaški otroci so Tinkaro in njene sodelavce navdušili s svojo preprostostjo in prisrčnostjo. Niso razvajeni kot naši, živijo v revnih razmerah, njihova hrana je samo riž, včasih tudi kakšno meso ob posebnih priložnostih. Nad vsem, kar dobijo, so neskončno navdušeni, uživajo v najpreprostejših igrah in že iz trakcev izdelana zapestnica ali vetrnica iz plastičnega lončka jim veliko pomeni. Najsi so bili še tako umazani, Tinkara in njeni so jih neprestano pestovali in stikali k sebi. Naša sogovornica je zadovoljna, da so lahko nekaj dobrega naredili zanje. Nadvse pa Tinkara spoštuje delo misijonarjev, ki živijo v odmaknjenih vaseh na podeželju, a vztrajno in trdo delajo, pomagajo ljudem, gradijo cerkve, bolnišnice in šole. Tako je v krajih, kjer delujejo, prav zanimivo videti »poslovenjene« cerkve in druge stavbe. Ceste, po katerih so potovali (ponoči tudi v karavanah, da jih ne bi napadli in oropali razbojniki), so slabo vzdrževane. Po vsem otoku je ostalo samo še okoli dva tisoč kilometrov asfaltiranih cest, ki so jih Francozi naredili v času, ko je bil Madagaskar še do leta 1958 njihova kolonija, a jih ne popravljajo in tako so polne lukenj. Poti do misijonarjev so v času deževja skoraj neprehodne, in ko Tinkara gleda nazaj, komaj verjame, kaj vse so prevozili s terenskim avtomobilom. »V štiridesetih dneh smo prevozili 3600 kilometrov, prehodili 62 kilometrov in povozili pet kokoši,« je šaljivo zapisala za občinsko glasilo Jurij.

Pri Pedru Opeki

Navsezadnje so se srečali tudi s Pedrom Opeko. »Ne znam opisati, kako lepo je bilo, tako preprost in srčen človek je. V nedeljo smo se udeležili tudi njegove svete maše, ki je resnično nekaj posebnega. Traja kar tri ure in je polna petja in plesa. Res je v malgaščini, a jo vseeno čutiš in razumeš,« strne vtise z Madagaskarja Tinkara Jerkič. Na Madagaskar bi še šla, odkar je bila tam, na svet gleda z drugačnimi očmi. Dokler pa se ji želja ne izpolni, bo delala kot prostovoljka v programu POTA. 

Oddajte svoj komentar

Kranj -1°

pretežno oblačno
vlažnost: 89 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

0/5

nedelja

2/5

ponedeljek

1/3

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

IZLETI / Kranj, 18. november 2018

Vertovčev pohod

IZLETI / Šenčur, 18. november 2018

Po Vertovčevih poteh

IZLETI / Kranj, 18. november 2018

Po Vertovčevih poteh

GLASBA / Kamnik, 18. november 2018

MePZ Cantemus ob štiridesetletnici

PRIREDITVE / Gorenjska, 18. november 2018

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Šenčur, 18. november 2018

Memorial Borisa Brezarja v prstometu

PRIREDITVE / Gorenjska, 19. november 2018

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Žirovnica, 19. november 2018

Teater, ogledalo življenja

 

 
 

 

 
 
 

Napovedujemo županske zmagovalce / 14:48, 16. november

Kandidat Rupar - lastnik podjetja EFFECTUS d.o.o. pa se bo po volitvah lahko posvetil poravnavi dolgov, ki jih ima njegovo podjetje do Davčn...

Napovedujemo županske zmagovalce / 14:32, 16. november

Tržičani so se v predvolilni bitki ravbarjev in žandarjev odločili za aktualnega župana mag. Boruta Sajovica. Pametno.

Že nameščajo praznično razsvetljavo / 09:09, 15. november

Upam, da bo komu na občini Bled kapnilo, da bi bilo potrebno okoli avtobusnega postajališča Union tudi postaviti kakšno svetilko, amapk za c...

Sodba potrjena tudi na vrhovnem sodišču / 09:18, 14. november

Pred leti sem zasledil, da je na tem primeru angažirano več kot 80 (osemdeset) kriminalistov. Torej sedaj vem zakaj se nobeden ni ganil, ko ...

Sodba potrjena tudi na vrhovnem sodišču / 18:26, 13. november

Za 200 evrov tri leta zapora je zelo huda in nesorazmerna kazen v primerjavi s tajkuni, ki so dolžni milijone in so jo odnesli z veliko niž...

Podcenjujemo vpliv alkohola / 20:46, 11. november

Vsakega ki vozi pod vplivom Alkohola treba kaznovati, denarno in zaporno der odvzem vozniške za minimalno 10 let ali za vedno.

Podcenjujemo vpliv alkohola / 20:44, 11. november

Halo!Ali je res bilo potrebno da pride do še ene dveh Mrtvih zaradi, Alkohola, ( Pijancev ) v prometu, da sploh začnejo odgovorni o tem da ...