Cankarja: Izidor sprašuje, Ivan odgovarja

Besedilo: Priredil Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 1. november 2018 / 11:32  

Ivan Cankar (1876–1918), največji slovenski pisatelj – Telesnega Ivana Cankarja že sto let ni več, med nami pa še živi njegov duh. Pogovor z njim osebno torej ni več mogoč, zato povzamemo tistega, ki ga je leta 1911 s pisateljem opravil in objavil njegov mlajši bratranec Izidor Cankar. Obiskal ga je v njegovem stanovanju na Rožniku, pogovor pa objavil v reviji Dom in svet …

Izidor Cankar najprej opiše, kako je prišel na Rožnik in v kašnem stanju je našel bratranca Ivana. »Potrkal sem v prvem nadstropju gostilne na Zgornjem Rožniku. 'Noter!' Ivan Cankar je napol ležal, napol slonel v postelji in kadil cigareto. Nad njegovo glavo je žepna ura neizprosno kazala osmo. Sredi nad posteljo se pritiska steni izrezljano stolpičasto stojalo s porcelanastim kipom Matere božje, pod njim veliko jajce iz zlatorumene pločevine. 'To je eno najnežnejših daril, kar sem jih prejel v življenju,' mi je pozneje rekel Ivan Cankar. 'Ko sem se mudil na Štajerskem, so mi v tem poslali prve rožniške vijolice.' Na nočni omarici ob postelji leže ostanki cigaret in reklamni list cirkusa Strassburger. V knjižnici med obema oknoma kaže v zgornjih dveh predalih bahaški Brockhaus svoja široka, zlatopisana hrbtišča, pod njim stoji ubogi Valvasor s svojo davno 'Častjo Vojvodine Kranjske', zraven njega zbrana dela Molierova, nekaj novejših slovenskih knjig, pričeti in napol izdelani rokopisi, spodaj Roseggerjevi zbrani spisi in več letnikov njegovega lista 'Heimgarten'. V prijazno sobo je lil skoz odprta okna hladen jutranji zrak. Sedel sem na zofo. Ivan Cankar se mi je opravičil, da je ob tej uri še v postelji, češ da redno vstaja ob šestih. 'Sicer sem se pa danes že nečesa lepega spomnil. Tistih zimskih večerov doma, ko smo otroci sedeli po cele ure na peči in se menili bogvekaj. Sami smo že takrat natanko čutili lepoto teh pogovorov in smo si tudi rekli: 'Pojdimo se pogovarjat!' Te pomenke bom enkrat popisal: zgolj tihe besede, ker ena sama glasna vse uniči.' 'To je težko.' 'Najtežje. Ah, Župančič je zadnjič izgovoril veliko resnico: Mi nismo nič drugega kot delavci, navadni delavci. Tega ljudje ne vedo in marsikateri izmed nas tudi ne. Kdor bi me videl ob osmi uri v postelji, bi tega ne verjel zlahka, pa je le res.' 'Kdor lepo piše, piše s trudom in bolečinami: kakor bi z obema rokama stiskal lastne možgane; vsak stavek je kaplja krvi iz njih.' 'Ta primera je dobra. In pomisli, če je človek še nervozen! Ko sem bil na Dunaju in pil čaj z rumom — ali pravzaprav rum s čajem — se mi ni enkrat zgodilo, da sem vrgel pero daleč po tleh.' Kljub temu da je tožil o nervoznosti, je izgledal mlad in svež; le ko si je nanovo prižigal cigareto, sem opazil, da mu roka lahno vztrepetava. 'Ti, ali hočeš biti neskončno vljuden?' 'Ne.' 'Samo enkrat bodi!' 'No?' 'Pojdi v kuhinjo po črno kavo. Reci, da je zame, pa boš že dobil pravo skodelico.' Prinesel sem veliko mero črne kave. Ko jo je izpil, se je obrnil klavrno proti vratom in prinesel izpred njih osnažene čevlje. 'Ah, sedaj pride hudo opravilo. Najprej bom levega.' 'Zakaj?' 'Ker je težji. Tako. In sedaj pride prijetno opravilo!' Potopil se je v vodo kot razposajen otrok. 'Ti, ali veš, kako se je Aškerc enkrat vendarle dobro odrezal? Navdušena gospodična mu prinese iz zgolj spoštovanja šopek. Ta se pa obrne in pravi: 'Počakajte, gospodična, da si zobe spucam'.' 'On je rekel: osnažim.' 'Seveda. Jaz bi rekel: spucam. Ne, jaz bi sploh nič ne rekel!' — Stopila sva dol in sedla pod češnjo pred steklenim salonom. Solnce je že bilo visoko, nad smrekovjem rožniških gričkov pa se je vlekla tanka mlečnata megla.« Temu uvodu sledi »intervju«.

Ivan, kako živiš tukaj na Rožniku?

»Še nikdar nisem živel tako srečno kot sedaj. Semkaj sem prišel, ker sem bil željan miru in samote; v samoti človek bolje vidi samega sebe kot na ulici. Koliko bolj pravilno in koristno je, da gre človek jabolka prebirat, kot bi bral v kavarni nemške časopise. Ko sem se vrnil domov, sem spoznal, da je vse nekaj drugega, če človek stoji doma, kot če misli na dom; če je še tako krepak, se mu v tujini mora odtujiti. Ko sem bil na Dunaju, sem videl domovino, kakor gledam znanca na fotografiji, namesto da bi govoril z njim in mu gledal iz oči v oči.«

Kako pa delaš?

»Jaz sem najbolj len človek na svetu; len pisati. Sicer pa delam z mislijo neprestano, še v sanjah in prvi trenutek, ko se zbudim; menim, da zato, ker ne napišem niti ene besede, ki bi vede bila neresnična. Reda nimam in pišem, kadar je. Vendar če navsezgodaj sklenem še v postelji, da bom kaj napisal, je gotovo narejeno še isti dan. Kadar pišem, sem silno slabe volje, ker se mi ne zdi nikdar dovolj dobro. Stavek za stavkom pretehtavam v ritmu in besedi ter vidim, da je zanič. Ko bi človek ne imel daljnih misli – kaj da bo – bi že zdavnaj pustil to neumno pisarjenje. Vrhu tega imam še drugo veliko napako: preveč načrtov. Okrog mene so kakor robidovje, da ne morem naprej, kot bi hotel. In ravno najlepši načrti niso nikoli izvršeni! Tragedija iz slovenskih kmetskih puntov mi roji po glavi že osem ali devet let; cele scene vidim pred seboj, a napisati jih ne morem. In z Lepo Vido je bila ravno taka reč; dolgo sem jo nosil v srcu, in ko je bila na papirju, sem z začudenjem opazil, da je pesem in ne drama, kar bi imela biti. Stanje človeka, ki na tragedije misli in feljtone piše, je silno žalostna reč. K delu me najbolj podviza – jeza. Politične in literarne oslarije zapeljejo človeka k pisarjenju, da si srce ohladi. Za narodov blagor, Gospa Judit, Bela krizantema so nastale tako. Ko bi jeze ne bilo – Bog jo blagoslovi! Tvarino torej pripravim že prej, vsa poglavja so natanko pred menoj. Hlapce sem pisal tako živo, da sem obraze videl in glasove razločeval. Zato pišem strašno hitro. Stavci pravijo mojim rokopisom 'špeh', ker je skoro ni besede, ki bi bila prečrtana. Pohujšanje sem napisal v štirinajstih dneh, za svojo najdaljšo povest Na klancu nisem potreboval več kot tri tedne, Hlapca Jerneja sem pisal sredi volilne agitacije, ko sem tudi sam kandidiral. Zato pa sem imel s Krizantemo opraviti tri mesece in sem visel nad kratkim Očenašem v Hlapcu Jerneju in neznatno pridigo v Martinu Kačurju dneve in dneve.«

Kakšno je tvoje razmerje z literarno kritiko?

»Ko govorimo o kritiki, ti povem tole: Eno knjigo so mi popolnoma narobe, napak in hudobno razumeli. To je bila Hiša Marije Pomočnice. Pri njej sem imel kot studenec čisto misel. Ravno zato me je tista kritika ujezila, dasi je treba sicer velikih literarnih škandalov, preden pridem v jezo. Ideja Hiše ni svinjarska, ampak tragična: štirinajst bolnih deklet, ki čakajo v smrti življenja in zdravja. Eden pasus je tak, da bi ga v drugič ne napisal več, ker je nepotreben in dvoumen. Zato sem v ruskem prevodu prepovedal tiste strani in v češkem tudi. Pri Slovencih pa naj ostane! Ravno zato, ker so slovenski narodnjaki, frakarji in fijakarji željni pohujšanja, naj ga pa imajo.«

Kako se je začela tvoja šola?

»Veš kaj! Okrog leta 1895. je bil med nami splošen gnus, ki ni bil samo literaren. Hodili smo na shode, gledali svet ter bili silno vznemirjeni. Vedeli smo, da z verzi ne bo nihče renoviral naroda. Bilo nas je veliko; sešli smo se bili v dijaški Zadrugi, kjer smo si brali in ocenjevali spise, Župančič, Murn, Kette, Alojzij Merhar, Štefe, Lužar, skoro vsa sedanja socialistična inteligenca. Nobenega nimam tako jasno v spominu kakor Ketteja. Tisti portret v zbirki mu ni prav nič podoben. Čeprav sem slab risar, vendar sem ravno njega dobro pogodil; škoda, da se je tista risba izgubila. V obraz je bil lep fant, v život čokat in v hoji racav. V svojem stremenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji. Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega. Zadnjič mi je rekel Gregorka, najin prijatelj: 'Rajši bi bil ti umrl!' – Gregorka je bil grob, ampak prav je imel. Kette je bil vsaj na lice zmerom vesel, poln dovtipov in prijetnih hudobij. Murn pa je bil skoraj zmerom zamišljen in malobeseden. Ljudje tega velikega lirika vse premalo ljubijo in spoštujejo. Izmed tistih nesrečnih in visokih duš je, ki jih kasni časi odkrivajo. Dr. Krek je takrat zbiral krog sebe mlade ljudi, ki so se navduševali za literaturo in za socialna vprašanja. (O teh poslednjih ni naša Zadruga ničesar vedela.) Pri Kreku sem se seznanil z Župančičem. (Vem še, da sem prav tisti dan prosil Kreka za Erazma Rotterdamskega, pa mi ga ni dal.) Župančič je bil silno plah fant in se ni upal brati v Zadrugi svojih pesmi, ker je bil prepričan, da so strašno zanič. Bil je tako plah, da je Govekar rekel o njem, ko smo se nekoč sešli pri Ederju na Ottakringu: 'Iz tega fanta pa ne bo veliko.' Takrat je bil Govekar v svoji slavi in je uganjal tisto zlagano naturalistično reč, ki je jaz nisem nikoli maral, ker sem v naturalistih čisto pravično čutil nerodno tapecirane romantike. Vsa Zadruga je bila kaj čudno spletena iz ljudi, ki so si bili čisto neenaki. Pozneje smo se sprli; Ketteja in mene so nameravali izključiti in sva zato sama izstopila, Župančič pa se je bil že prej poslovil. Gibanje je bilo popolnoma zavedno. Aškerc nam je presedal. V politiki smo instinktivno čutili, da ni vse skupaj nič.«

Kaj si bral v dijaških letih?

»Sploh vse, kar mi je prišlo tiskanega in pisanega pod roko, tako n. pr. Janeza Trdina že v ljudski šoli. Kot dijak pa največ Shakespearja. Najprej sem si kupil pri Bambergu Kralja Ivana in ga spotoma na Vrhniko pod neko jablano na dušek prebral; potem pa vseh sedemintrideset dram povrsti z vnemo in vztrajnostjo, ki je sedaj nimam več. Zelo rad sem imel že takrat Moliera, ki ga imam danes še rajši. Homerja, Sofokla, Evripida in Horaca sem poznal iz nemških prevodov in sem moral gimnazijcem v Zadrugi, ki so jih poznali iz šole, šele dokazovati njihove lepotije. Izmed modernih smo brali Maeterlincka, Verlaina, Baudelaireja. Toda tu ti moram priznati svojo veliko mladostno napako: Pred drugimi sem se navduševal za ljudi, ki so me v resnici dolgočasili. Tako n. pr. nisem Baudelaireja niti razumel. — Verlaina sem globoko ljubil, ker človek pesnika instinktivno čuti. Zola sem že takrat zaničeval, ker je eden izmed najbolj dolgočasnih pisateljev, kar jih je kdaj zemlja nosila. Ruse — starejše — sem vedno zelo rešpektiral. S kakim veseljem sem bral Gogolja v reclamki /zbirka žepnih knjig založbe Reclam Verlag, op. M. N./ do konca in na novo! Takrat sem obupaval: Če znajo ljudje tako pisati, potem bi ne bilo pravično, da jim spravljam še jaz obrt ob kredit. Dostojevski me je naravnost omamil do pijanosti. – Moj najboljši učitelj, ki sem mu veliko hvaležnosti dolžan, pa je bil Levec.«

Kaj sodiš o sedanjem našem slovstvu?

»Da je šlo zelo visoko, da stoji ob rami svetovni literaturi, medtem ko Hrvati in Srbi n. pr. niso svetovni. Beri Župančiča — kako o njem sodim, ve vsakdo — beri Medvedove pesmi. Medveda zelo cenim; ne le kot pesnika, temveč tudi kot človeka. To je bil najlepši slovenski fant: rimski nos, črne oči, mehkobne ustnice, fini glas. (Ne vem, zakaj ljudje tako malo spoštujejo zunanjost. Jaz jo visoko obrajtam. Ženska je lahko duhovita, z vsemi čednostmi obdarjena, ampak če lepa ni, me ne zanima.) Naša literatura je šla zelo visoko, v bodočnosti pa pojde še više. Kakor grška in rimska, kakor vsaka literatura sploh, bo tudi naša oddala svoje sokove v celo človeštvo in jaz menim, da jih bo oddala veliko. Noben narod ni tako optimističen kot slovenski — optimizem pa je pravica zdravja in mladosti — in mi vsi, kar nas je — in veliko nas je — smo optimisti. Zato pravim: pri nas se bo razvilo krasno slovstvo, silna lirika, krepka dramatika.«

Nekateri menijo, da se bo naše slovstvo stopilo s hrvaškim v enega.

»Slovenska literatura bo ostala vedno samosvoja. Naš jezik — tudi literarni — ne bo nikdar prešel v hrvaškega. Seveda pa nimam nikakor nič proti temu, če Hrvati sprejmejo slovenščino za svoj literarni jezik; to je njihova privatna reč. Dežman in Vraz sta obadva renegata; vendar Dežmana bolj spoštujem, ker je bil večji od Vraza in je vsaj človeštvu kaj koristil. Ko so bile tiste Vrazove slavnosti, se mi je naravnost gabilo. Slaviti takega lirika srednje vrste! Če je njegova zasluga, da je propagiral ilirizem, je slave vreden, kdor propagira katerokoli renegatstvo. Sramoval sem se, ko sem bral v Drechslerjevi knjigi, ki jo je izdala naša Matica, Vrazovo pismo, v katerem pravi: Mit Slowenen habe ich es abgetan. /S Slovenci sem opravil. Op. M. N./ Kdaj bo kdo drugi dobil zaradi take besede spominsko ploščo v Cerovcu ali kjerkoli? In tako sva srečno prišla do tega nevšečnega vrazovanja — Bog se naju usmili! /…/ Izvirek tega rogovilastega ilirizma je nepoznanje naroda, malovernost ljubezni ter tista strahopetnost: Kaj bo z nami? Tista strahopetnost, ki škili na jugoslovansko teto in češkega strica, namesto da bi pogledala v zdravo srce naroda. Če smo se držali v klavrnosti petnajst sto let, se bomo držali še sedaj, ko smo kulturni. Nase se zanesimo – to je vse!«

Kaj bereš?

»Vso slovenščino. Najbolj Levstika, ki bi moral biti dušna paša vsakega poštenega Slovenca. Prešerna ne morem brati, ker ga znam na pamet. Iz drugih literatur najrajši stare prijatelje, tiste mirne, velike ljudi, ki stoje kot gora, vsem časom v znamenje; zadnje mesece najbolj Moliera.«

Kakšne načrte imaš?

»Rad bi pisal dramo iz kmetskih uporov. O tej drami sem rekel v Krizantemi, da jo pišem že sedem let — in še zdaj ni nič! Jezilo me je, da so oni, ki so pisali o kmetskih puntih, vzeli kmete za socialiste in revolucionarje, graščake pa za same zveri. To vse skupaj ni nič res. Graščaki so ravno tako branili svojo staro pravico kot kmetje svojo novo. — Zadnji čas pa delam načrt za roman generacije od 1. 1894. do 1907.«

Kaj je vodilna misel tvojih spisov?

»O tem skoro ni mogoče govoriti. Vendar pa je vsak moj spis priča velikanskega optimizma. Kritiki so me imeli za pesimista. Tepci! V prvih časih sem bil žalosten in nezadovoljen; to je bila bolezen mladega študenta, ki je lačen, ne pa pesimizem. Jaz sem optimist ves, kar me je. Kako bi človek sicer delal in se trudil, če bi vedel, da je vse zastonj? Jaz upam v bodočnost našega naroda; to upanje izraža Župančič jasno in veselo, jaz pa v satiri, tragiki in paradoksu.«

(Vir: Izidor Cankar, Obiski, pogovori s slovenskimi umetniki, Dom in svet 1911, knjiga 1920. Ti pogovori so bili sploh prvi intervjuji, natisnjeni v slovenščini.)