Ljubezen na Facebooku

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 30. oktober 2018 / 09:36  

V moji zgodbi ni nobene prisiljenosti

»Počutim se neprijetno in neumno. Že tretjič zapored sem se odločil, da se izpovem, pa ne vem, ali bo tokrat uspelo ali ne,« je dejal Samo, ko je pred nekaj meseci pozvonil pri vhodnih vratih. Še sreča, da se je pripeljal od daleč, kdo ve, ali bi se drugače obrnil in se vrnil domov.

Samo je bil vzgojen tako, da ni nikoli nikomur zaupal svojih težav. »Česar ne moreš rešiti sam, tega ne razlagaj drugim. Ljudje so hudobni, pomagal ti ne bo nihče, le privoščili ti bodo!« ga je učila mama. In on jo je poslušal in trpel. Danes je star 38 let in mu je žal, da ji je verjel.

Pred 14 leti je srečal Saro, prijetno, tiho dekle. Pogovarjala sta se o vsem, le o sebi ne. Ko je bil na poti otrok, sta se poročila. Žal pa je Sara pred njim skrivala, da je podedovala hudo psihično bolezen. Hormoni in nosečnost so potem sprožili reakcije, ki si jih nista nadejala niti v najbolj divjih sanjah.

»Če bi jemala zdravila, bi bilo vse drugače. A jih ni, ker se je bala, da bi škodila otroku,« pripoveduje Samo in glas se mu ob trpkih spominih zatrese.

»Zdravniki so me pripravljali na najhujše: da bo bolezen podedoval tudi otrok. Na srečo se to ni zgodilo. Morda bi bilo drugače, če bi se rodila hčerka, a se je rodil sin. Začelo se je, ko me je neke oči prebudila in prepričevala, da v sobi nisva sama. Da ji je nekdo sledil iz zdravstvenega doma. Potem je vstala in začela odmikati mizo, komodo, nočni omarici. Sprva sem se ji smejal, a ko sem videl, da misli smrtno resno, me je postalo strah. Po rojstvu sina smo ob pomoči moje mame nekako živeli normalno življenje. Potem pa se je nekoč zgodilo, da je žena sredi mrzlega zimskega dopoldneva vsa okna odprla na stežaj, češ da je v stanovanju tako vroče, da se duši. Otrok pa je bil na previjalni mizi nag … Še dobro, da je od nekod, kot da bi slutila, da mora, pritekla mama in s hitrim ukrepanjem preprečila najhujše … Takrat so Saro odpeljali na psihiatrijo, kjer je ostala tri mesece. Vmes sem jo obiskoval, skrbel zanjo, jo tolažil in spodbujal. Vsem se je smilila, nihče ni pomislil name. Četudi sem imel jaz porodniško, mi ni bilo lahko. Vseh stvari sem se moral naučiti, od nege in prehranjevanja dojenčka do kopanja. Mama mi je bila s svojimi pretiranimi strahovi pogosto bolj v nadlego kot v pomoč. Ko se je žena vrnila domov, je bilo videti, da je z njo vse, kot bi moralo biti. Potem je začela ostajati pozno ponoči zunaj. Včasih je bila, ko se je vrnila, tudi pijana. Očitala mi je, da je zbolela zato, ker sem od nje zahteval, da rodi. Kar je bila čista laž. Sin je bil v vrtcu, jaz v službi, ona pa sama doma. Še danes ne vem, kaj je počela. Ljudje so govorili vse sorte. Nisem imel toliko moči, še manj poguma, da bi jo zasledoval in še pravočasno preprečil najhujše. Potem mi je kar sama povedala, da me zapušča. Sina še omenila ni. Da je v bolnišnici spoznala nekega tipa, h kateremu se bo preselila. V tistem trenutku, ko mi je to povedala, se je v meni nekaj zlomilo. Solze so mi kar same privrele v oči. Skočil sem vanjo in jo z vso močjo udaril. Čisto spontano. Ne da bi si tega želel. Brez besed je stekla v kopalnico in z mobitelom fotografirala sledi mojih prstov na obrazu. Ločitev je bila neizbežna, kaj sem hotel? Še sreča, da ji za sina ni bilo mar, da sem ga lahko obdržal. Sicer je sodnica določila, da je pri njej vsake 14 dni, a do danes se to še ni nikoli zgodilo.

Leta, ki so sledila, zame niso bila lahka. V duši me je bolelo, da me bolj ni moglo. To, da nisem mogel obdržati žene, sem imel za velik poraz. Bil sem tudi prepričan, da se mi ves svet smeji in stresa šale na moj račun. Kmalu sem spoznal drugo dekle. Vedel sem, da je prekmalu, a bil sem bil tako sam ...

Tudi z Janjo ni šlo. Imela je hčerko, staro 16 let. Dekle je rado pogledalo v kozarec in skoraj vsak konec tedna sva jo z avtom lovila po različnih lokalih, kjer je razgrajala. Janja je bila zaradi tega živčna, znašala se je tudi nad mojim sinom, kar mi pa ni bilo po volji. Leto in pol sva se trudila, poskusila vse mogoče. Obiskala sva tudi družinskega terapevta, a je bilo še slabše. Potem me je tudi ona zapustila. Škoda, zaradi hčerke je bila slepa in gluha za vse dobronamerne nasvete.

Prijatelji so me tolažili in mi govorili, da bo še vse dobro. Nisem jim verjel. Okoli sebe sem videl le srečne parčke, ki so se imeli radi. Včasih, ko je mama pazila na malega, me je zaneslo. Šel sem v gostilno in se napil. Potem sem si rekel, kamor je šel bik, naj gre še štrik. Začel sem loviti ženske, in če so bile za, se je končalo v postelji ali v avtu, na zadnjem sedežu. Koliko je bilo takšnih, ki so mi dale že po nekaj urah znanstva, nisem štel. Bilo jih je pa veliko. Všeč jim je bilo, ker nisem veliko govoril, meni pa tudi, da od mene niso zahtevale čustvenih naporov.

Pred štirimi leti sem na Facebooku spoznal Emo. Sin je obiskoval peti razred, bil je priden učenec, tako da sem imel ob večerih, ko je šel spat, veliko prostega časa. Beseda je dala besedo, spoznala sva, da sva imela podobno usodo. Njen mož je pil, bil doma nasilen, jo izkoriščal, ji kradel denar ter ga zapravljal pri kartanju. Počasi sva se zbližala, začela sva se družiti. Malo me je motilo, ker je bila do sina tako hladna, a sem se tolažil, da je tako zato, ker se še ne poznata. Pa tudi sin je imel svoje muhe: začela se je puberteta in pogosto ni vedel, kje se ga glava drži.

Vseeno sva se z Emo dogovorila, da se preseli k meni. Žal to ni bila pametna odločitev. Zaradi težkih in travmatičnih izkušenj je bila zelo sumničava in se ni mogla krotiti. Kadarkoli sem zamujal, mi je že očitala, da sem se ''predolgo časa zamudil v gostilni''. Pa tja sploh nisem nikoli zavil! Sin se je branil pred njenim maltretiranjem s tem, da ji je ves čas nagajal. Ema je bila besna. Silila je vame, naj ga pošljem k njegovi materi. Da je njena dolžnost, da pazi na otroka. Seveda mi takšni ukazi niso prišli do živega. Če je nisem ubogal, se je v postelji obrnila na drugo stran. Sicer je bila precej ''gajstna'', a ''kaznovanju'' je dajala prednost pred spolnostjo. Ko nisem mogel zaspati, sem pogosto razmišljal, ali morda njen bivši mož ni bil tako napačen, kot me hoče prepričati. Kaj pa, če je imel tehtne razloge, da je začel piti? Po pol leta sem že začel razmišljati, da bi bilo dobro, da bi šla narazen. A lažje je reči kot storiti. Niti slišati ni hotela, da bi se izselila! Prišlo je tako daleč, da sem se preselil v dnevno sobo. Zakaj sem to storil, sem sinu odkrito povedal. Po moško me je razumel. Odgovoril mi je, da so tudi nekatere sošolke čudne. Ne le Ema. Potem pa mi je eden od prijateljev predlagal, da jo zvabim v past. Na Facebooku sem odprl lažen profil in z njo kontaktiral. Zelo hitro se mi je odzvala ter začela tarnati o svoji smoli, ki jo ima z moškimi. Videl sem, da bi se lahko takoj dogovorila za zmenek, če bi ji le namignil. Do tega seveda ni prišlo, sem pa najine zasebne pogovore na Facebooku skopiral in jih zvečer vrgel pred njo na mizo. Nič ni rekla, vstala je ter mi zabrusila, da sem ravno takšen prasec kot vsi drugi. Oddahnilo se mi je, saj je naslednji dan, ko sem bil v službi, pobrala svoje stvari in odšla. Opazil pa sem, da je čez nekaj časa nehala biti aktivna na Facebooku. Očitno je našla novo žrtev.«

(Konec prihodnjič)