Moč portreta in ilustracije

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / sreda, 17. oktober 2018 / 20:20  

V Galeriji Miha Maleš v Kamniku so v četrtek odprli razstavo del Ivana Vavpotiča (1877–1943) z naslovom Velikan portreta. Slikar se je rodil v Kamniku, mladost pa preživel v Novem mestu. Razstava ima tako dva dela, na ogled pa je tudi serija prve slovenske znamke Verigar, katere avtor je Vavpotič in letos praznuje sto let.

Kamnik – Plošča, ki je vzidana ob vhodu v hišo Na Šutni 7 v Kamniku, mimoidočim sporoča, da se je v njej 21. februarja 1877 rodil Ivan Vavpotič, slovenski slikar in avtor prvih jugoslovanskih znamk. Slednje bi pravzaprav lahko označili kar za slovenske, izdane pa so bile namreč ob razpadu Avstro-Ogrske, ko je nastala država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Od takrat je minilo sto let in jubilej je bil tudi tiha spodbuda za tokratni razstavi. Kot je v uvodu poudarila direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik Zora Torkar, so zgledno sodelovali z Dolenjskim muzejem iz Novega mesta, saj so dela iz bogatega Vavpotičevega opusa na ogled tako v Galeriji Miha Maleš v Kamniku kot v galeriji Jakčev dom v Novem mestu. Muzeja sta skupaj izdala tudi ličen katalog, ki ga je s pretanjenim občutkom za kamniškega rojaka oblikoval Vladimir Ristić, besedili pa sta vanj zapisali kustosinji Saša Bučan za kamniško razstavo in Katarina Dajčman za novomeško.

»Dela, ki so na ogled na obeh razstavah, smo si razdelili po tematiki. Medtem ko so v Novem mestu na ogled predvsem portreti znanih dolenjskih osebnosti in dela, ki jih je ustvaril kot vojni slikar v času prve svetovne vojne, smo se v naši galeriji orientirali predvsem na risbe in ilustracije, predstavljamo pa tudi nekaj platen, portretov in krajin. V vseh treh galerijskih prostorih je razstavljenih približno trideset del,« pove umetnostna zgodovinarka in avtorica tokratne postavitve Saša Bučan. Večino del so za razstavo posodili drugi muzeji in institucije. Največ jih hrani Narodna galerija, izbrana dela na razstavi pa prihajajo še iz Mestnega muzeja Ljubljana, Dolenjskega muzeja Novo mesto, Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, Belokranjskega muzeja Metlika in zasebnih zbirk. V kamniškem muzeju hranijo njegov avtoportret iz leta 1940.

Slikar izjemne ustvarjalne širine

Ivan Vavpotič se je sicer rodil v Kamniku, a se je družina zaradi očetove službe preselila v Novo mesto, kjer je obiskoval gimnazijo – ob tem pa tudi tečaj prostoročnega risanja. Po maturi je odšel v Prago, se vpisal najprej na konservatorij, a se kmalu prepisal na državno kraljevo akademijo, kjer je študiral slikarstvo in figuralno kompozicijo. Med letoma 1900 in 1902 je študij nadaljeval v Parizu, pol leta pa tudi na Dunaju. Diplomiral je leta 1905 v Pragi, kjer je postal učitelj risanja in umetnostne zgodovine na Strakovi akademiji, hkrati pa nadaljeval tudi študij na specialki pri Hynaisu. Leto kasneje se je vrnil v domovino in do leta 1910 poučeval prostoročno risanje na realki v Idriji. V obdobju 1910–1915 je živel v Ljubljani kot svobodni umetnik, leta 1915 pa je opravil v Gradcu oficirski izpit in bil do 1918 pri Vojnem tiskovnem uradu (kot slikar na bojiščih in v zaledju). Po koncu vojne je v letih 1926–1929 vodil scenografsko delavnico ljubljanske Drame in Opere, nato pa je bil do smrti deloval kot svobodni umetnik. V Ljubljani je bil tudi eden glavnih pobudnikov in sodelavcev strokovnih združenj, organizator razstav, bil je tudi med pobudniki in ustanovitelji društva Lada II in Društva slovenskih likovnih umetnikov ter si prizadeval za izboljšanje gmotnih in moralnih razmer umetnikov.

»Razstava slikarja orisuje v vseh ravneh njegovega delovanja. Vavpotič ni bil le meščanski portretist, s čimer ga najraje povezujemo, ampak je bil izjemno nadarjen umetnik, ki je izstopal tudi v knjižni ilustraciji,« poudarja Bučanova; da je njegov umetniški opus sicer izredno obsežen, saj vključuje olja, risbe, skice, perorisbe, akvarele, pastele, tempere, po motiviki pa figuralne kompozicije, portrete v pleneru in interieru, krajine in tihožitja. Izdeloval je inicialke, vinjete, okrasne platnice in drugo drobno grafiko za knjižni in revijalni tisk, knjižne ilustracije, priložnostne risbe, karikature, plakate za gledališke nastope, stalni lepak za ljubljanski velesejem in podobno. Del tega lahko vidimo tudi na razstavi v Maleševi galeriji. »Bil je zvedav umetnik, ki se je vedno prilagajal okolju, v katerem je živel in ustvarjal.«

Najbolj znan je Verigar

»Izbor slik je sicer povezan s tem, kar sem lahko pridobila v Narodni galeriji, ki za drugo leto pripravlja večjo razstavo Vavpotičevih del v Pragi. Sem pa zelo ponosna, da mi je uspelo pridobiti nekaj originalnih ilustracij iz knjige Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice Frana Milčinskega iz leta 1922, prav tako pa je tu tudi nekaj risb iz njegovega pariškega obdobja,« pojasnjuje Saša Bučan. Razstava je tako po motiviki kot tehniki zelo raznolika in prikazuje širok razpon Vavpotičevega ustvarjanja. Še posebno navdihuje velik format v prvem prostoru galerije – slika Surrealistični portret avtorja iz leta 1940. »Na sliki lahko zaznamo veliko simbolike, ki se mogoče celo navezuje na slutnjo smrti. Slika prikazuje moško figuro v sedečem položaju, a hkrati na tleh. V eni roki ima svojo posmrtno masko, namesto glave je ženski portret, za njim človeška lobanja. Simbolni so tudi razmetani časopisi in razglednica z motivom baletke,« pripoveduje sogovornica. Slikar je sicer nenadoma umrl leta 1943.

Na razstavi je na ogled tudi nekaj serij znamk Verigar. Za model mu je bil telovadec Stane Derganc, motiv pa simbolno prikazuje pretrganje okovov, torej prekinitev s starim, kar je avstro-ogrska monarhija, in začetek novega v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Filatelisti v samostanu Mekinje v marcu prihodnje leto pripravljajo posebno razstavo na temo Verigarja, razstava Veliki portretist pa bo na ogled vse do maja prihodnje leto. Naj dodamo še, da so z glasbenimi točkami odprtje razstave tudi tokrat oplemenitili odlični mladi glasbeniki Glasbene šole Kamnik: Manca Plahutnik (violončelo), Marko Smrtnik (harmonika) in Nika Juvan (flavta).