Tonka Zadnikar pred pravljično Tonkino kočo, ki nosi njeno ime. / Foto: Gorazd Kavčič

Pri Tonki na Vršiču

Med 16. in 17. ovinkom Vršiške ceste, 1380 metrov nad morjem, stoji pravljična Tonkina koča. Peto leto zanjo skrbi Tonka Zadnikar s svojo ekipo. In z nepogrešljivim mačkom Gatsbyjem. Tonka pa ni le legendarna oskrbnica, temveč je pri enainsedemdesetih tudi maratonka, planinka, kolesarka, popotnica. Je tudi tašča kranjskogorskega župana Janeza Hrovata, mama njegove žene Darje. Koča je v zasebni lasti.

»Spodbujam zlasti ženske, da je treba biti aktiven. Da se ni treba pretrgati, da potrebuješ zelo malo, eno uro na dan zase. Nobena ne bo rekla, da tega časa nima. In potem veliko lažje delaš, če si v dobri kondiciji. Ženske pa se kar zasedijo, pazijo vnuke, delajo doma, kuhajo in pospravljajo. Lepo, to vsi delamo, ampak tudi zase je treba nekaj narediti, za svojo dušo.«

Planinska sezona se počasi končuje, kakšna je bila v Tonkini koči?

»Zelo zelo dobra! Na sezono vpliva vreme in letos je bil prekrasen avgust in zelo lep september. Pozna se povečan obisk tujcev, predvsem Poljakov, Čehov, Madžarov … Veliko imamo enodnevnih turistov, ki gredo čez Vršič in se ustavijo; veliko je tudi takšnih, ki prespijo in delajo izlete. Poleti se pri nas ustavijo zelo različni ljudje, zima pa je povsem drugo poglavje in pridejo res samo pravi hribovci, ker se največkrat z avtom ne da do nas. Včasih je spluženo do drugega ovinka, včasih do Koče na Gozdu, včasih do nas; odvisno od snega. Letos je bilo snega ogromno, cesta se je zaprla za novo leto in je sneg padal, padal ...«

Pa imate odprto tudi pozimi?

»Pozimi imamo odprto vse konce tednov. Odprti smo tri mesece poleti, zapremo 5. novembra in smo novembra zaprti, ker moram malo predahniti in narediti malo odklopa, potem pa odpremo spet v decembru in imamo odprto vse konce tednov in praznike.«

Kdaj pa je pri vas, med 16. in 17. ovinkom Vršiške ceste, na 1380 metrih nad morjem, najlepše?

»Pozimi! Ko sneži in smo v topli koči, ko pridejo turni smučarji, hribovci, razne skupine, ki imajo kakšne tečaje, lavinci, gibanje v ledu, to je najlepše.«

Kdaj pa je najbolj naporno?

»Avgusta. Vsak dan sproti vse prodamo, vsak dan je treba kuhati, vsak dan je treba peči kruh … Potem je še pospravljanje, zajtrki, večerje. Smo krasna ekipa, ampak res delamo cele dneve. A če smo dobro volje in se razumemo, se tudi avgust preživi. Najbolj pomembno je, da se ekipa razume, ljudje to čutijo. Skušam čim bolj ekipo držati skupaj. V glavnem smo punce, le enega fanta imamo. Delamo štirje, ob koncih tedna pet, je pa vse odvisno od vremena.«

Kdaj vstajate v sezoni?

»Ob pol sedmih, spat pa hodim ob desetih. Vsak dan. Skoraj tri mesece.«

Imate kdaj – dovolj?

»Za zdaj še ne.«

Ampak 35 let ste že oskrbnica; začeli ste v Mihovem domu na Vršiču, bili ste v Koči na Golici, na Kriški gori. Kje vam je bilo najlepše?

»Še zmeraj rečem, da mi je bila najlepša Golica. To je bila zame gora za dušo. Takrat po osamosvojitveni vojni, leta 1990 smo začeli. Saj je bilo res veliko dela, ko so bile narcise. A Golica je gora za uživanje. Z neštetimi potmi, s časom zase, za čaj, za trening in za tiste ljudi, ki pridejo. Pa saj mi je bila vsaka koča nekaj posebnega … In tudi tukaj mi je lepo, a leta prinesejo svoje in včasih za kakšno stvar, ki sem jo nekoč naredila z lahkoto in hitro, potrebujem več časa. In težko to sprejmem.«

Lani ste sicer res dopolnili sedemdeset let, a nič ne kaže, da ste se kaj ustavili. Menda ste si za obletnico zadali več ciljev …

»… in naredila sem že (skoraj) vse. Sedemdeset Lovrencev (doma sem na Povljah in imam lepo cerkvico nad Bašljem), sedemdesetkrat od tu na Vršič po lepi stari vojaški mulatjeri, potem tisoč pretečenih kilometrov v enem letu, en maraton (lani sem pretekla Sofijo, letos maja Rigo, tako da imam vsako leto enega, skupaj pa se jih je nabralo že 34). Potem je bil cilj Triglavska stena, v začetku avgusta sem preplezala Dolgo nemško smer v Triglavski steni, to mi je bilo res nekaj posebnega. Ostal mi je samo še projekt kolo, odločila sem se, da bom šla s kolesom po trasi Dirke okoli Slovenije. A mi enostavno zmanjkuje časa. Prvič v življenju sem dobila sponzorsko kolo, res dobro kolo, a moram se ga navaditi in verjetno bo oktobra že slabo vreme, tako da bom verjetno ta projekt preložila na maj naslednje leto.«

V nekem intervjuju ste dejali, da vas nikoli nič ne boli. Verjetno niti nimate časa za bolezen ...

»Vedno poudarjam in spodbujam zlasti ženske, da je treba biti aktiven. Da se ni treba pretrgati, da potrebuješ zelo malo, eno uro na dan zase. Nobena ne bo rekla, da tega časa nima. In potem veliko lažje delaš, če si v dobri kondiciji. Če jaz ne bi imela take fizične kondicije, ne bi mogla delati po cele dneve. Ženske pa se kar zasedijo, pazijo vnuke, delajo doma, kuhajo in pospravljajo. Lepo, to vsi delamo, ampak tudi zase je treba nekaj narediti, za svojo dušo. In niti maratoni niso noben bavbav. Če imaš malo kondicije in v glavi 'pošlihtano', lahko vse narediš. V Rigi sem videla, da ne bom dosegla norme za Boston, ki mi je v preteklosti ušel, ker sem zamudila prijave. Ko sem videla, da z normo ne bo nič, sem zmanjšala, gledala, slikala, imam ogromno fotografij. Uživati je treba! Otrokom je treba ploskniti, videti je treba rože, videti je treba stavbe. To je to, to je naš smisel teka, ne pa da si penast od utrujenosti, da na koncu dva dni ne moreš hoditi.«

Do kdaj pa mislite, da boste še tekli maratone?

»Ne vem, za zdaj imam načrt, da še kar naprej. Naslednje leto še zagotovo; zdaj grem na eno 21-ko, ampak to je tako bolj mimogrede. A nisem čisto nič posebnega: tečem zato, ker uživam, kolesarim zato, ker uživam.«

Kje pa najdete čas za potovanja? Ker to niso 'upokojenska' potovanja, ampak vi greste na trekinge po vsem svetu.

»Ko enkrat prideš v fazo, ko otroci odrastejo in nimaš več skrbi, si rečeš, zdaj je pa čas zame. In vsako leto si vzamem tri tedne za potovanja. Delam in denar, ki ga zaslužim, je za to, da grem uživat. Praktično sem prepotovala ves svet, to so bila prekrasna potovanja, od Grenlandije, Islandije, Škotske, Maroka, Mongolije, Kitajske, Indije, štirikrat Peru, Argentina, letos grem sedmič v Nepal … V glavnem trekingi in potepanja, ne preveč visoko in ne preveč naporno. Vsak reče: jaz bi pa šel, ampak to je tako drago. Pa ni res! Recimo en preprost Nepal, en dvotedenski treking, te stane dva tisoč evrov. In če rečeš: bom dal vsak mesec sto evrov na stran, ki se ti čisto nič ne pozna, da si jih dal na stran, jih zapraviš tako ali tako, in to je to. Po navadi za ta potovanja vmes plačaš vozovnice, enkrat vmes plačaš drugo zadevo in na koncu sploh ne veš, da greš. Če se želi, se tudi to naredi.«

In kam greste letos?

»V začetku novembra gremo pa res na dve zadevi v Nepalu, ki sta bolj posebni in tudi malo dražji: v Mustangh, ki je bil dolga leta zaprt, in v kraljevino Butan, sanjam jo že toliko časa …«

Pa od kod vam takšna energija? So to geni?

»Mislim, da res, da imam to že po naši mami. Smo tak čvrst rod; mama je bila ljudska kuharica v Selški dolini in je v tistih časih skuhala za 580 svatb, piškote je pekla ... Vse do konca, ko ni nikamor več mogla, je doma pekla piškote, bobe, potico. Je imela res roko za to.«

Glede na to, da ste po izobrazbi socialna delavka, pa vam pri oskrbniškem delu verjetno pomagajo tudi ta znanja, da znate z ljudmi …

»Mogoče. Predvsem v kočah moraš imeti občutek za človeka. Pa čas si je treba vzeti za ljudi. Saj ni treba, da se usedeš k njim. Dovolj je, da pogledaš, vprašaš, če je bilo vse v redu, pa otrokom rečeš, če boste vse pojedli, boste dobili liziko … Samo dve besedi in je čisto drugo vzdušje. Jaz sem sicer večino časa v kuhinji, ampak vsake toliko skočim ven, pogledam mize, preverim, če je vse v redu. Pa veliko je odvisno od hrane. Da je hrana dobra, da je domača. Letos sem avgusta vsak dan spekla kruh iz petih kilogramov moke, nakuhala hrane, bograča, ričeta, jote, same domače stvari.«

Oddajte svoj komentar

Kranj -4°

pretežno oblačno
vlažnost: 94 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-2/3

sobota

-6/1

nedelja

-4/0

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Vinharje, 15. december 2018

Ob 77. obletnici poljanske vstaje

PRIREDITVE / Tržič, 15. december 2018

Božič v srcu Karavank

IZLETI / Kokrica, 15. december 2018

Pohod na Pangršico

PRIREDITVE / Gorenjska, 15. december 2018

Aktivnosti v Medgeneracijskem centru

PRIREDITVE / Olševek, 15. december 2018

Postavitev božične smreke

PREDAVANJA / Kranj, 15. december 2018

Proučevanje Svetega pisma

OBVESTILA / Kamna Gorica, 15. december 2018

Ustvarjalna delavnica

GLEDALIŠČE / Šenčur, 15. december 2018

Dobri, zlobni volk

 

 
 

 

 
 
 

Film o bitki na Menini planini / 14:49, 14. december

Franta legenda !!
Smrt fašizmu - svoboda narodu in da se nikdar ne pozabi ..

Šenčur Kravosu / 23:29, 12. december

Bi rekel, da je v občini Šenčur dnarja kot listja in trave! No trava na travniku, kamor so pred dvema, tremi leti posadili nekaj sto sadik g...

Bohinj: Jože Sodja ali Bojan Traven / 12:31, 11. december

Smučišče Kobla je zavozil eks gostinec Kramar, ki je trmasto podpiral eks investitorja Čokla, tudi Traven ni bil proti - kljub vsem dejstvom...

Arhiv Gorenjskega glasa je verodostojen / 21:00, 10. december

Super, sicer je ta arhiv res zakon zadeva !

Fak četrti, na Pokljuki bo v teh dneh še zanimivo / 16:00, 10. december

Django,
ti še dons 10.12 ne bi bil na cilju, jasno?

Negovalni kader odhaja v proizvodnjo, trgovino ... / 23:55, 9. december

Še dobro, da nam zadnjih 10 let vladajo socialno in solidarnostno usmerjene politične stranke. Kakšno bi bilo šele stanje, če bi nam vladali...

Fak četrti, na Pokljuki bo v teh dneh še zanimivo / 17:30, 9. december

Ja gdo pa bo drugi kot Fak, in je dober za vse razen seveda nositi Slovensko zastavo, nimam komentarjev.