Salonski tritisočak …

Ankogel (3252 n. m.) – … ki pa ga ne gre podcenjevati. Nametani kamniti bloki in izpostavljen vršni greben zahtevajo od gornika trezno glavo in trden korak.

Visoke Ture (nemško Hohe Tauern) je gorovje v glavni verigi Centralnih Alp, vzhodno od prelaza Brenner. Greben leži na meji med avstrijskimi deželami Salzburg, Koroška in vzhodna Tirolska. Območje vključuje tudi najvišjo goro Avstrije, Veliki Klek / Grossglockner, 3798 n. m. A Veliki Klek ne bo naš cilj. Ne še! Tokrat bomo obiskali salonski tritisočak, Ankogel, 3250 m. Zakaj salonski? Zato, ker dolžino vzpona nanj skrajša kabinska žičnica, a gore kljub temu ne gre podcenjevati, saj ni povsem nezahtevna. Ravno nasprotno. Nametani granitni bloki, ki so tako značilni za Visoke Ture, in izpostavljen vršni greben, zahtevajo od gornika trezno glavo in trden korak.

Preko predora Karavanke se zapeljemo proti Špitalu ob Dravi, kjer zavijemo levo proti Lienzu. V vasi Möllbrücke opazimo oznake za Mallnitz in alpsko cesto na Veliki Klek. V naselju Zgornja Bela / Obervellach nas oznake za Mallnitz usmerijo desno. Cesta se strmeje vzpne, pripelje do Mallnitza, mi pa cesti sledimo vse do spodnje postaje kabinske žičnice Ankogel. Avgusta 2018 je povratna vozovnica stala 25 evrov.

Od zgornje postaje žičnice gremo po širokem kolovozu navzdol. Desno, na pomolu vidimo kočo Hannoverhaus. Z desne se priključi kolovoz od koče, mi pa nadaljujemo naravnost v smeri Ankogla čez prostrana pobočja granitnih plošč in trave. V zmernem vzponu pridobivamo višino pod vrhovoma Grauleiten in Plattenkogel. Travnat svet izgine izpod nog. Pred nami so granitni kamni in plošče. Pridobivamo višino in kmalu se vzpenjamo ob ledeniku Lassacher Kees. V avgustu 2018 je bilo snega na poti komaj za vzorec, kar pa ne pomeni, da če se bomo odločili za turo na Ankogel, doma lahko pustimo dereze. Te naj kar bodo v nahrbtniku. Prečimo ledenik in se strmo povzpnemo do škrbine Radeck, kjer se usmerimo desno in po strmem, kot skladovnica naloženem pobočju granitnih plošč, ponekod rahlo izpostavljeno, dosežemo Mali Ankogel, 3090 n. m. Previdnost je potrebna na vsakem koraku, saj se nam granitne plošče lahko pod nogami močno zamajejo. Z Malega Ankogla se pred nami pokaže vršna piramida Ankogla, 3250 n. m. Vzpon tukaj postane zahtevnejši, zato to kljub vsemu ni salonski tritisočak. Pot vzpona poteka po desni strani grebena, ponekod dovolj široka, a tudi izpostavljena. Pot ni zavarovana, in da obdržimo ravnotežje, si pomagamo z rokami. Vzpon je strm, izpostavljen in nevaren za zdrs. Sploh če so skale mokre. Stabilnost nekaterih skal in plošč je bolj majajoča, zato bodimo pozorni. Pod vrhom pot zavije v levo in nas čez strm skalni skok pripelje do križa na vrhu Ankogla. Pravi vrh Ankogla je nekaj deset metrov naprej in ga dosežemo po izjemno izpostavljenem granitnem grebenu.

Vrh postreže z lepim razgledom, če nam je vreme naklonjeno: pred nami je mogočna Hochalmspitze pa Säuleck, spodaj je ogromno ledeniških jezer, med njimi tudi Plessnitzsee … Z vrha Ankogla sestopimo po poti vzpona. Najtežji del sestopa je ravno vršni greben, sploh prvi metri pod vrhom, kjer večina sestopi s hrbtom naprej. Previdno na tem vršnem delu, kjer se držimo skal in sestopamo počasi, da ne prožimo peska in malih granitnih plošč. Ko dosežemo Mali Ankogel, nas do zgornje postaje kabinske gondole čaka še približno uro in pol sestopa.

Nadmorska višina: 3250 m
Višinska razlika: 670 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 4 / 5