Hudič se skriva v detajlih

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / sreda, 19. september 2018 / 12:01  

V Galeriji Prešernovih nagrajencev je na ogled razstava likovnih del akademskih slikarjev in nagrajencev Prešernovega sklada Milana Eriča in Zvonka Čoha. Prijatelja v likovni umetnosti in bivanju sta razstavo naslovila Vidno, a ne za vedno.

Kranj – Razstavljavca, izvrstna slikarja Milan Erič in Zvonko Čoh nas že s samim naslovom razstave potisneta v stanje razmisleka. Roko na srce, ta ne traja dolgo. Pravzaprav se njunih razstav spominjamo za vedno, tako posebne, drugačne in kot take so bolj zapomnljive. Privoščimo si torej malenkosten popravek naslova v Vidno, a za vedno.

Milan Erič in Zvonko Čoh, k razstavi se zapišeta EriČoh, sta si vstopnico za Galerijo Prešernovih nagrajencev pridobila leta 1999, ko sta prejela nagrado Prešernovega sklada za celovečerni animirani film Socializacija bika. Sicer večkrat nagrajena slikarja sta v kranjski galeriji prvič gostovala leta 2012. Da sta tokrat prinesla druga dela, se pošalita. Tako kot prvič sta si tudi tokrat vzela čas in za razliko od večine drugih umetnikov sama teden dni preživela v galeriji in postavljala razstavo, ki temu primerno seveda ni običajna.

Njuna aktualna dela so predstavljena v pritličju in prvem nadstropju, medtem ko je razstavišče v tretjem nadstropju namenjeno najmlajšim, saj soba kar kipi od ilustracij, tudi tistih Čohovih iz kultne zbirke Enci benci na kamenci, ki je medtem doživela že svoj četrti del. »Nič se nisva dogovarjala,« odgovori Zvonko Čoh na vprašanje, kako sta se dogovorila, po kakšnem ključu bosta za svoja dela izbirala posamezne prostore galerije. »Pregledala sva dela, ki sva jih namenila za razstavo, kam bi katero od njih najbolje sodilo – in začela postavljati razstavo.«

Razstava, ki spravlja v dobro voljo

Umetnostni zgodovinar Sarival Sosič, dober poznavalec njunega dela, je v katalogu razstavo označil za zmagoslavje podob, saj lahko sledimo njihovim preobrazbam, ko v imenu realnega aktualna postaja tudi likovna igra najrazličnejše figuralike, narave kot nosilke zgodb in izrazov te geometrije kot gradnika celovitosti, kjer vedno in znova prevladuje za oba ustvarjalca tako značilna in izrazito upoštevana risba. »Ob razstavljenih delih lahko zasledimo med avtorjema veliko raznolikost. A kljub temu med deli ne manjka stičnih točk. Če razmišljam iz povsem osebnega stališča – ko pridem na odprtje razstave in vidim njuna dela, mi je vselej lepo pri srcu. Sprostim se. Pri postavitvah sta avtorja izjemno domiselna, spretna in zelo dobro obvladata prostor. V ospredje stopi njuno poznavanje razmerij in geometrije znotraj likovne podobe, ki se potem širi v sam prostor razstavljanja. Po drugi strani pa je prisotna sproščenost, igrivost, ki je včasih hudomušna in zabavna, včasih pa resna, odvisno, kako globoko pogledamo v likovno delo,« je povedal Sosič.

Detajli odpirajo nove zgodbe

Detajli posameznih velikih platen pravzaprav pišejo povsem druge zgodbe. Kot recimo pri Eričevem triptihu St. Moritz, v katerem so povezani prizori smučarjev, čudovite zasnežene narave, helikopterja nad smučišči in … čez prelaz prihajajo begunci iz črne Afrike s svojim poglavarjem na čelu. Dva svetova, dve različni kulturi – danes tako zelo aktualno, mar ne? Ali pa platno Z naslovom Zvonka Čoha, kjer v podlagi vidimo položnico za plačilo odvoza smeti, preko nje pa temeljito grafično obdelavo z besednimi in likovnimi intervencijami. Če povzamemo iz naslova, hudič se skriva v detajlih, mišljeno in zapisano seveda v žlahtnem pomenu besede.

Razstava je polna iskrenosti, pristnosti in naravnosti, kar obiskovalca zagotovo vedno znova razveseli. Mesec in pol bomo nedvomno v Galerijo Prešernovih nagrajencev hodili po dobro voljo. Vsakič znova. Do 25. oktobra, ob 18. uri, ko bo v galeriji pogovorni večer z umetnikoma, ki se jima bo pridružil tudi Sarival Sosič, bosta slikarja tudi zaključila triptih, ki ga ob svojih občasnih obiskih, mogoče jih boste ob obisku galerije tudi ujeli med delom, ustvarjata na licu mesta v galerijskem drugem nadstropju.