Pivo, ki je združevalo Mengšane

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. september 2018 / 20:20  

Staretova pivovarna v Mengšu je bila ustanovljena leta 1818. Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš je ob dvestoletnici izdalo knjigo Staretova pivovarna v Mengšu 1818–1917, v kateri avtor Simon Smrkolj popisuje pestro zgodovino pivovarne, ki je ugasnila med prvo svetovno vojno.

»Zbirko smo začeli z nekaj praznimi steklenicami, potem pa so se začeli nabirati tudi drugi predmeti, kakor se to rado dogaja, ko se začneš zanimati za en del zgodovine,« nam je v uvodu pojasnil Janez Škrlep iz Mestnega muzeja Mengeš, ki je skupaj s Kulturnim društvom Franca Jelovška izdalo knjigo ob dvestoletnici Staretove pivovarne.

Najpomembnejši eksponat, povezan s pivovarno, pa so zagotovo polne steklenice vsaj sto let starega piva, ki je še nedolgo tega veljalo za najstarejše v celinski Evropi.

Dvestoletnica ustanovitve je prava priložnost za obuditev spomina na danes skoraj že povsem pozabljeno, nekdaj pa imenitno mengeško pivovarno.

Ustanovitelj pivovarne je bil Mihael Stare, ki se je leta 1790 rodil v Strahinju pri Naklem in se v času Ilirskih provinc preselil v Mengeš, kjer je leta 1818 ustanovil pivovarno v nekdanji Kramarjevi hiši številka 89. O prvotnem obdobju pivovarne sicer ni ohranjenih veliko pričevanj. Kot ostale je bila tudi Staretova pivovarna takrat še obrtne narave, kar pomeni, da so bile njene obrtne zmogljivosti majhne, zaposlenih pa je bilo le nekaj ljudi. Kljub temu pa je bila že takrat večja od okoliških, saj piva ni varila le za potrebe lastne gostilne, kot je bilo takrat v navadi, temveč so ga že v dvajsetih letih 19. stoletja vozili tudi v Ljubljano.

Lastništvo pivovarne je Mihael leta 1842 prepustil sinu Janezu, ki se je izkazal kot dober gospodar, o čemer pričajo tudi besede Janeza Trdine: »Janez Stare vrgel se je ves v očeta svojega, odlikoval se je z nikdar mirujočo skrbnostjo in trudoljubnostjo. Oče izročil mu je res precej imetja, ali on ga je podvojil in potrojil.«

Po zgodnji Janezovi smrti je leta 1864 vodenje pivovarne prevzela njegova soproga Marija Stare, nato pa jo je prevzel sin Julij. Prav v času njegovega gospodarjenja pa je pivovarna prerasla v industrijsko. Pivovarniška poslopja je na novo pozidal in uvedel tudi tehnološke novosti. Kupoval je nepremičnine po različnih krajih, kjer je uredil izpostave pivovarne. »Kupoval je hiše, ki so šle na boben. Vendar nekdanjih lastnikov ni pregnal, temveč jih je tam zaposlil. Tudi to priča o njegovi humanosti, ki bi bila še danes lahko za vzor,« je ravnanje Julija Stareta pokomentiral Janez Škrlep.

Nakupovanje nepremičnin pa je kasneje bistveno prispevalo, da je tovarna propadla. Za nakupe se je namreč Julij Stare precej zadolžil, ker ni bil več zmožen odplačevati mesečne anuitete, pa je že v prvih letih dvajsetega stoletja pivovarna prešla v upravljanje ljubljanske hranilnice.

Hkrati so se v času prve svetovne vojne potrebe po pivu zmanjšale. »Vojna je vzela pivce, velikokrat tudi ječmen,« je pripomnil Janez Škrlep. Oblast je namreč leta 1915 prepovedala predelavo ječmena v slad, kasneje pa je omejila tudi varjenje piva. Razmere so vplivale tudi na poslabšanje položaja mengeške pivovarne. »Po tem, ko je pivovarna prešla v last posojilnice, jo je ta prodala pivovarni Union. Uporabne stroje so preselili v Ljubljano, del opreme pa prodali.« Kasneje so podrli poslopja, domačini pa so opeko uporabili pri gradnji hiš. Opuščena pivovarna je nato pristala v rokah Alojza Kanca, ki pa se je moral obvezati, da vsaj še petdeset let ne bo varil piva.

O Staretovi pivovarni danes priča še opuščena in propadajoča Kančeva hiša, ki še čaka na boljše čase. Dotlej pa je lično urejena knjiga, ki jo krasi pestro fotografsko in drugo arhivsko gradivo, prava izbira za vsakega, ki ga zanima zgodovina pivovarstva in s tem tudi zgodovina Mengša in okolice. »Čas, kot četrta dimenzija, je pomemben za človeka. Prav pretekli čas je tisti, iz katerega se lahko toliko imenitnega naučimo,« je zaključil direktor Mestnega muzeja Mengeš.