Služil je cesarju in kralju

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. september 2018 / 12:02  

Nekdanji slovenski veleposlanik na Dunaju, zgodovinar dr. Andrej Rahten je napisal knjigo o diplomatu, politiku in tudi vojaku Janezu Žveglju, kasneje Hansu Schweglu alias Ivanu Šveglu iz Zgornjih Gorij.

Na Gorenjskem je bilo rojenih veliko slavnih mož. Kar precej jih je še vedno pozabljenih ali komaj omenjenih. V začetku tega tedna se je eden od njih vrnil v narodov zgodovinski spomin. Nekdanji slovenski poslanik na Dunaju, zgodovinar po izobrazbi, dr. Andrej Rahten je napisal in pri Mohorjevi založbi izdal knjigo o gorjanskem rojaku, diplomatu, politiku in tudi vojaku Hansu Schweglu oziroma Ivanu Šveglu, ki se je kot Janez Žvegelj 17. februarja leta 1875 kot eden od devetih otrok rodil na Jelarjevi domačiji očetu Martinu in materi Ani, rojeni Jan iz Spodnjih Gorij. Dr. Rahten je na osnovi številnih virov iz domačih in tujih arhivov ter avtobiografije, ki jo je Schwegel oziroma Švegel leta 1953 sam napisal za Slovenski biografski leksikon, napisal zelo berljivo knjigo o zanimivem možu iz Gorij, pa tudi o času, v katerem je živel in umrl. Že njen naslov marsikaj pove: Med Kakanijo in Wilsonio – Poklicne in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Ivana Švegla. Pomemben vir v Trstu je zgodovinarju dr. Rahtenu posredoval tudi blejski župan Janez Fajfar, za kar mu avtor izreka iskreno hvaležnost. »To je odlična knjiga, ki se bere v dolgih požirkih in je zelo pomembna v času, ko zgodovino pogosto prepletamo s politiko,« je v torek v gradu Jable pri Mengšu na predstavitvi knjige dejal direktor Znanstveno raziskovalnega centra SAZU dr. Oto Luthar.

V senci velikega strica Jožefa

Ivan Švegel je v krstni knjigi vpisan kot Ivan Žvegelj. Njegov krstni boter je bil stric Josip oziroma Josef, »gorjanska ekselenca«, ki je zaradi uspešnega službovanja v avstro-ogrski diplomaciji dobil baronski naslov. Bil je konzul v Aleksandriji in v Istanbulu in je bil najvišje postavljen slovenski uradnik v habsburški diplomaciji. Slavni stric se je v mladosti podpisoval Josip Žvegel, na vrhuncu slave pa Josef baron Schwegel. Nečak Ivan nikdar ni mogel iz njegove sence. Stric Josip oziroma Josef je bil »nedosegljiv ideal in nikoli dosežen vzornik«, je o odnosu nečaka do strica zapisal zgodovinar in znanstvenik svetnik dr. Peter Vodopivec, recenzent Rahtenove knjige.

In dejansko Hans alias Ivan ne bi uspel brez njegovega vpliva. Ivan Švegel kot Hans Schwegel brez stričevega priporočila, imenovanega »Dunajska protekcija«, ne bi bil sprejet na znamenito dunajsko gimnazijo Terezijanišče in leta 1892 na Orientalsko akademijo, ki je bila vrhunska avstro-ogrska diplomatska šola. Stric je obljubil, da bo njegov nečak vestno opravljal vse naloge, povezane s študijem. Brez tega priporočila kmečki fant, kljub veliki želji po znanju in napredovanju, ne bi prestopil praga dunajske šole. Hansova diplomatska oziroma konzularna kariera se je začela leta 1898 na Dunaju in nadaljevala v Chicagu, v Pittsburghu, Zürichu, celo v Capetownu v Afriki, v Solunu in Montrealu, v Denverju in Saint Louisu. Povsod je opravljal večinoma konzularne naloge. Bil je vesten uslužbenec, tudi prepirljiv, in zelo spoštljiv do ljudi, ki jih je občudoval, in oster do tistih, ki jih ni maral. Prerekal se je tudi z nadrejenimi na Dunaju, grajal okostenelost, nenačelnost in politikantstvo in nečedne posle v avstro-ogrski diplomaciji in kazal naklonjenost tudi do drugih, še posebej slovanskih narodov. Zato višje od konzula ni posegel, v najbolj kritičnih trenutkih pa ga je reševala stričeva zaščita. »Bil je večplastna, razdvojena osebnost, tudi v političnem prepričanju, tako pri imenu in priimku, ki sta postala nemška in nato znova slovenska, kot pri državah, ki jima je do konca služil. Najprej cesarskemu Dunaju, za katerega se je še leta celo 1918 bojeval na albanski fronti, potem pa kraljevskemu Beogradu,« je o gorenjskem diplomatu dejal predsednik Slovenske matice, zgodovinar dr. Aleš Gabrič.

Zagledan v predsednika Wilsona

Vrhunec Šveglove diplomatske dejavnosti je sodelovanje na Pariški mirovni konferenci leta 1919, ko se je odločalo o mejah med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo in Italijo. Švegel ni bil član delegacije, ampak izvedenec v jugoslovanski delegaciji z močnimi poznanstvi v ameriški delegaciji, ki jo je vodil tedanji predsednik Thomas Woodrow Wilson. Šveglu gre zasluga, da so bili slovenski člani delegacije kar dvakrat pri Wilsonu, ki je bil med vsemi zahodnimi državniki pri določanju meje z Italijo najbolj naklonjen Sloveniji. Ko je zapustil konferenco, se je položaj jugoslovanskih oziroma slovenskih pogajalcev še poslabšal. Švegl v svojih spominih piše, da so ga rojaki na konferenci tudi grobo zavračali, ko jim je kot izkušen diplomat skušal razumno svetovati, kako naj se pogovarjajo z zahodnimi diplomati in izvedenci, še posebej glede Koroške, kjer je bil plebiscit za Slovence najmanj sprejemljiva rešitev. Še posebno oster do njega je bil dr. Lambert Erlich. »Pariška konferenca je pokazala zavedanje o pogajalski šibkosti naroda, ki je še preteklo leto v strelskih jarkih dokazoval zvestobo habsburški monarhiji,« je zapisal dr. Andrej Rahten.

Hans oziroma Ivan Švegel je ostal še naprej Wilsonov oboževalec. Družinsko graščino Grimšče pri Bledu (Grimschitzhof po nemško), ki jo je podedoval po stricu, »gorjanski ekselenci« Josipu oziroma Josephu baronu Schweglu, je z dovoljenjem deželne vlade za Slovenijo preimenoval v Wilsonio, njegov predlog za postavitev spomenika pa je vlada zavrnila in dovolila, da se po ameriškem predsedniku imenuje le hotel na Trubarjevi cesti v Ljubljani.

Hrvaški poslanec v Beogradu

Ivan Švegel, ki je po propadu monarhije opustil nemško ime, je vlekel v politiki presenetljive poteze. Ker se s predsednikom tedanje slovenske ljudske stranke dr. Antonom Korošcem nista preveč dobro razumela, se je zbližal s Hrvaško kmečko stranko Stjepana Radića in bil na njeni listi na volitvah septembra leta 1927 v okraju Delnice - Vrbovsko v Gorskem kotarju izvoljen v beograjsko skupščino. Nekateri krogi v Sloveniji te Šveglove odločitve niso sprejeli z razumevanjem in so mu očitali, da se hodi Radić v njegovo vilo na Bledu »solnčit«. Dvajsetega junija leta 1928 je v beograjski skupščini, kjer so se razmere zaostrovale, počilo. Poslanec Narodne radikalne stranke Črne gore Puniša Račić je obračunal z nasprotniki iz Hrvaške kmečke stranke. Dva poslanca je ubil, Radića pa težko ranil. Švegel se je tega dogodka dobro zapomnil. Videl je, da je bilo veliko srbskih poslancev oboroženih, in pomagal rešiti Svetozarja Pribičevića, vodja srbske opozicije, iz dvorane. Šveglu se je vtisnilo v spomin, da je kralj Aleksander ranjenemu Radiću menda poljubil roko.

Gorjanski diplomat in poslanec je kralja Aleksandra zelo spoštoval. Tudi po tem, ko je 6. januarja leta 1929 razglasil diktaturo, in po letu 1934, ko so ga ubili v Franciji. Mogoče je prav prijateljevanje Švegla s kraljem Aleksandrom vzrok, da je Bled izbral za poletno rezidenco. Gorenjski rojak je ostal zvest jugoslovanski državi. Bil je celo minister brez resorja v Živkovićevi vladi in dobro leto veleposlanik v Argentini.

Konec decembra leta 1932 je bil Ivan Švegel z vsemi častmi upokojen. S prvim januarjem leta 1933 je začel prejemati pokojnino v znesku 5468 dinarjev. Diplomat v pokoju je začel novo življenje v Wilsoniji.

Zadnji dom v Solkanu

Ivanu Šveglu se po drugi svetovni vojni, čeprav je bil naklonjen partizanom in grob do Nemcev, na Bledu ni dobro godilo. Njega in njegovo sopotnico Marijo Sancin, rojeno na Škednju pri Trstu, ki je iz Argentine prišla z njim na Bled, so novi oblastniki šikanirali, poniževali. Pobrali so jima vse in živela sta skromno. Lastnik Wilsonie je v Beogradu na Kalemegdanu pomagal postaviti kip Ulriku II. Celjskemu, s katerega je po vojni beograjska oblast odstranila napis, ga preimenovala v Bogorodico in ga nazadnje shranila v Narodni muzej v Beogradu.

Diplomat Švegel je umrl 5. februarja leta 1962, star 87 let. Skupaj z Marijo Sancin, s katero naj ne bi bil poročen, počivata na solkanskem pokopališču. Po pričevanju Marijinega vnuka naj bi bil grob na mestu, kjer je nekoč stal velik hrast in kjer so bili pokopani trije slovenski vitezi iz srednjeveških časov. Ivan je nameraval svoj življenjepis razširiti v knjigo, vendar mu oslabljen vid tega ni dovoljeval. »Doživel sem,« je zapisal v pismu Alfonzu Gspanu, »od našega naroda toliko bridkega, da me zares ne zanima več, če me bodo obdržali v spominu ali ne.« Zato je želel stran od rojstnega kraja in Bleda.

Če že grob v rojstnem kraju ali na Bledu ne spominja na tega pomembnega gorenjskega rojaka, pa ga je vsaj knjiga dr. Andreja Rahtena rešila pozabe.